Sajenje in razmnoževanje lovorolistnega volčina sta ključna postopka, ki zahtevata skrbnost in poznavanje specifičnih lastnosti te rastline, da bi dosegli najboljše rezultate. Čeprav velja za trpežen grm, je njegova občutljivost na motnje v koreninskem sistemu tisti dejavnik, ki narekuje posebno pozornost pri sajenju. Pravilna izbira časa, mesta in tehnike sajenja bo odločilno vplivala na to, kako hitro in uspešno se bo rastlina vrasla v novo okolje. Podobno velja za razmnoževanje, ki je lahko izziv, a hkrati izjemno nagrajujoče, saj omogoča vzgojo novih rastlin in ohranjanje te čudovite vrste na vrtu. Uspeh pri obeh postopkih je temelj za zdravo in bujno rast v prihodnjih letih.
Pravilna priprava sadilnega mesta je verjetno najpomembnejši korak pri sajenju lovorolistnega volčina. Kot rastlina, ki izvira iz gozdnih okolij, ima najraje tla, ki so bogata z organsko snovjo in dobro zadržujejo vlago, a so hkrati odlično odcedna. Pred sajenjem je nujno, da izbrano mesto temeljito prekoplješ in odstraniš ves plevel ter kamenje. Sadilna jama naj bo vsaj dvakrat širša in nekoliko globlja od koreninske grude sadike, kar bo omogočilo koreninam, da se lažje razraščajo v rahljano zemljo.
Na dno sadilne jame je priporočljivo nasuti plast komposta ali dobro preperel hlevski gnoj, ki bo rastlini zagotovil potrebna hranila za začetno rast. Izkopano zemljo zmešaj z enako količino kakovostnega komposta, kar bo izboljšalo strukturo tal. Če so tla težka in glinena, dodaj še nekaj peska ali drobnega gramoza za izboljšanje drenaže. Ta korak je ključnega pomena, saj zastajanje vode okoli korenin lahko hitro povzroči gnitje in propad rastline.
Pri samem sajenju je treba s koreninsko grudo ravnati izjemno previdno. Rastlino nežno vzemi iz lonca in pazi, da ne poškoduješ korenin. Če so korenine v loncu prepletene, jih nežno razrahljaj z rokami. Sadiko postavi v sredino jame tako, da je vrh koreninske grude poravnan z okoliškim terenom ali malenkost višje. Sajenje pregloboko je pogosta napaka, ki lahko vodi do težav z gnitjem koreninskega vratu. Jamo nato napolni s pripravljeno mešanico zemlje, jo rahlo potlači, da odstraniš zračne žepe, in na koncu temeljito zalij.
Po sajenju je priporočljivo okoli rastline nanesti približno 5-8 cm debelo plast organskega mulča, kot je lubje, listje ali slama. Mulč bo pomagal ohranjati vlago v tleh, preprečeval rast plevela in ščitil korenine pred temperaturnimi ekstremi. Pazi le, da mulč ne bo v neposrednem stiku s steblom rastline, saj bi to lahko povzročilo gnitje. Redno zalivanje v prvem letu po sajenju, dokler se rastlina popolnoma ne vraste, je ključno za njen uspeh.
Izbira pravega časa za sajenje
Optimalen čas za sajenje lovorolistnega volčina je odvisen od podnebnih razmer, vendar na splošno velja, da sta najboljša termina zgodnja jesen in zgodnja pomlad. Vsako obdobje ima svoje prednosti, zato je odločitev odvisna od tvojih specifičnih pogojev. Jesensko sajenje, od septembra do oktobra, je pogosto najbolj priporočljivo, saj so tla še vedno topla od poletja, kar spodbuja hitro rast korenin, medtem ko rastlina nadzemno miruje. To omogoča, da se do pomladi že dobro vraste in lažje prenese poletno vročino in morebitno sušo.
Z jesenskim sajenjem rastlini omogočiš, da se aklimatizira in utrdi pred zimo. Zimsko deževje in sneg bosta poskrbela za naravno zalivanje, kar zmanjša potrebo po tvojem posredovanju. Ko se spomladi začne nova rastna sezona, bo rastlina že imela razvit koreninski sistem in bo vso energijo lahko usmerila v rast novih poganjkov in listov. Pomembno je le, da sajenje opraviš dovolj zgodaj, da se korenine lahko vrastejo pred prihodom prve zmrzali, običajno vsaj 6-8 tednov pred pričakovano zmrzaljo.
Spomladansko sajenje, takoj ko zemlja ni več zamrznjena in se jo da obdelovati, je prav tako dobra možnost, še posebej v območjih z zelo ostrimi zimami. Glavna prednost spomladanskega sajenja je, da se izogneš tveganju, da bi mlado, še ne povsem vraslo sadiko poškodovala zimska zmrzal. Rastlina ima na voljo celotno rastno sezono, da se utrdi in pripravi na prihodnjo zimo. Vendar pa spomladi posajene rastline zahtevajo več pozornosti pri zalivanju, saj se lahko hitro bližajoče poletje in višje temperature izkažejo za stresne.
Izogibaj se sajenju v poletni vročini, saj je to za rastlino najbolj stresno obdobje. Visoke temperature in močno sonce povečujejo izhlapevanje vode, tako iz tal kot iz listov, kar lahko hitro privede do dehidracije in šoka pri presajanju. Prav tako ni priporočljivo sajenje pozno jeseni ali pozimi, ko so tla hladna ali zamrznjena, saj korenine ne morejo rasti in rastlina se ne more vraste. Ne glede na izbran čas pa je ključno, da po sajenju zagotoviš redno in zadostno zalivanje.
Razmnoževanje s semeni
Razmnoževanje lovorolistnega volčina s semeni je naraven, a dolgotrajen proces, ki zahteva potrpežljivost. Semena je najbolje sejati takoj, ko dozorijo, torej pozno spomladi ali zgodaj poleti, ko jagode postanejo črne. Sveža semena imajo bistveno višjo kalivost kot tista, ki so bila shranjena. Najprej je treba s semena odstraniti mesnato ovojnico, saj ta vsebuje snovi, ki zavirajo kalitev. To najlažje storiš tako, da jagode namočiš v vodo za nekaj ur, nato pa meso preprosto odluščiš s prsti (pri tem obvezno nosi rokavice!).
Očiščena semena potrebujejo obdobje hladne stratifikacije, da prekinejo dormanco. To posnema naravne zimske pogoje, ki jih seme doživi v naravi. Semena lahko poseješ neposredno na pripravljeno gredico na prostem, kjer bodo izpostavljena naravnemu zimskemu mrazu. Gredico zaščiti z mrežo, da preprečiš pticam in glodavcem, da bi pojedli semena. Kalitev se bo običajno zgodila naslednjo pomlad, ko se tla ogrejejo. Ta metoda je enostavna, vendar je uspeh odvisen od vremenskih pogojev.
Za bolj nadzorovan postopek lahko uporabiš umetno stratifikacijo. Očiščena semena zmešaj z vlažnim substratom, kot je mešanica šote in peska, in vse skupaj shrani v plastično vrečko z nekaj luknjicami za zračenje. Vrečko postavi v hladilnik (ne zamrzovalnik) za približno 3-4 mesece. Redno preverjaj vlažnost substrata in ga po potrebi navlaži. Po končanem obdobju stratifikacije semena posej v lončke ali setvene platoje, napolnjene s kakovostnim substratom za sejanje.
Lončke postavi na toplo in svetlo mesto, vendar ne na neposredno sonce. Substrat ohranjaj enakomerno vlažen, a ne razmočen. Kalitev je lahko počasna in neenakomerna, zato ne obupaj, če se ne zgodi takoj. Ko sejančki razvijejo nekaj parov pravih listov in so dovolj veliki za rokovanje, jih lahko previdno presadiš v posamezne lončke. Mlade rastline goji v lončkih vsaj eno do dve leti, preden jih posadiš na stalno mesto v vrtu, da se dovolj okrepijo.
Razmnoževanje s potaknjenci
Razmnoževanje s potaknjenci je hitrejša in pogosto zanesljivejša metoda za pridobivanje novih rastlin lovorolistnega volčina, ki bodo genetsko identične matični rastlini. Najboljši čas za odvzem potaknjencev je poleti, od junija do avgusta, ko so poganjki pololeseneli. To pomeni, da so letošnji poganjki že začeli olesenevati na dnu, vendar so na vrhu še vedno prožni in zeleni. Izberi zdrave in močne poganjke z matične rastline.
Z ostrim in čistim nožem ali škarjami odreži približno 10-15 cm dolge vršne potaknjence. Rez naredi tik pod vozliščem (mestom, kjer izraščajo listi). S spodnje polovice potaknjenca odstrani vse liste, da zmanjšaš izhlapevanje vode in preprečiš gnitje v substratu. Na vrhu pusti le 2-4 liste. Spodnji del potaknjenca lahko pomočiš v prašek za ukoreninjenje, ki vsebuje hormone, kar bo spodbudilo in pospešilo nastanek korenin, čeprav to ni nujno potrebno za uspeh.
Pripravi lončke ali platoje, napolnjene z mešanico za ukoreninjenje, ki mora biti zelo zračna in dobro odcedna. Idealna je mešanica šote in perlita ali mivke v razmerju 1:1. S svinčnikom ali palčko naredi luknjice v substrat in vanje previdno vstavi potaknjence, približno do polovice njihove dolžine. Substrat okoli potaknjencev rahlo potlači, da zagotoviš dober stik. Po sajenju potaknjence nežno zalij.
Za uspešno ukoreninjenje potaknjenci potrebujejo visoko zračno vlažnost. To najlažje dosežeš tako, da lonček pokriješ s prozorno plastično vrečko ali ga postaviš v mini rastlinjak. Pomembno je, da redno zračiš, da preprečiš nastanek plesni. Potaknjence postavi na svetlo mesto, vendar zaščiteno pred neposrednim soncem. Substrat vzdržuj rahlo vlažen. Ukoreninjenje običajno traja od 6 do 10 tednov. Ko opaziš novo rast, je to znak, da so se korenine razvile. Mlade rastline nato postopoma privajaj na normalne pogoje in jih presadi v večje lonce.
Skrb za mlade rastline
Mlade rastline lovorolistnega volčina, bodisi vzgojene iz semen ali potaknjencev, potrebujejo v prvem letu ali dveh nekoliko več nege in pozornosti, dokler se ne okrepijo dovolj za sajenje na stalno mesto. Ključnega pomena je zagotavljanje stalne, a ne pretirane vlažnosti substrata. Mlade korenine so občutljive tako na izsušitev kot na prekomerno vlažnost, ki lahko povzroči gnitje. Redno preverjaj vlažnost zemlje s prstom in zalivaj, ko se zgornja plast substrata začne sušiti.
Mlade rastline je najbolje gojiti v lončkih v zavetni, polsenčni legi. Neposredno sonce je zanje premočno in lahko hitro poškoduje nežne liste. Postopoma jih lahko privajaš na več svetlobe, vendar se izogibaj popoldanskemu soncu. Zaščita pred močnim vetrom je prav tako pomembna, saj veter dodatno izsušuje rastline. Pozimi je mlade rastline v lončkih priporočljivo zaščititi pred močno zmrzaljo, na primer tako, da jih premakneš v neogrevan rastlinjak, garažo ali pa lonce obdaš z izolacijskim materialom.
Gnojenje mladih rastlin naj bo zmerno. V prvem letu običajno ni potrebno, če si uporabil kakovosten substrat. V drugem letu lahko spomladi začneš z dodajanjem tekočega gnojila za zelene rastline, razredčenega na polovico priporočene koncentracije, enkrat na mesec med rastno sezono. Prekomerno gnojenje lahko bolj škodi kot koristi, saj povzroči šibko in pretegnjeno rast, ki je bolj občutljiva na bolezni.
Preden mlado rastlino posadiš na stalno mesto v vrtu, jo je treba postopoma utrditi oziroma privaditi na zunanje pogoje. Ta postopek naj traja približno en do dva tedna. Začni tako, da rastlino za nekaj ur na dan postaviš na senčno, zaščiteno mesto na prostem. Postopoma podaljšuj čas, ki ga preživi zunaj, in jo počasi izpostavljaj večji svetlobi (vendar še vedno ne direktnemu soncu). S tem se bo rastlina prilagodila na spremembe v temperaturi, svetlobi in vlažnosti, kar bo zmanjšalo šok ob presajanju na stalno mesto.
📷: Josep Gesti, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons
