Sajenje in razmnoževanje kitajskega cesarskega drevesa sta ključna postopka, ki odločata o uspešnosti gojenja te veličastne rastline. Pravilna izbira sadilnega materiala, skrbna priprava tal in ustrezna tehnika sajenja so temelji za zdravo in hitro rast drevesa. Pavlovnija je znana po svoji izjemni rasti, vendar ta potencial lahko v celoti izkoristimo le, če ji že na začetku zagotovimo optimalne pogoje. Razumevanje različnih metod razmnoževanja, od semena do koreninskih potaknjencev, nam omogoča, da izberemo najprimernejši pristop glede na naše zmožnosti in cilje, pa naj gre za gojenje enega samega okrasnega drevesa ali pa za vzpostavitev večjega nasada.
Izbira prave lokacije za sajenje je prvi in najpomembnejši korak, ki bo dolgoročno vplival na uspeh. Kitajsko cesarsko drevo je izrazito sonceljubna rastlina, ki za svojo bujno rast potrebuje polno sončno osvetlitev, kar pomeni vsaj šest do osem ur neposrednega sonca na dan. Senčne lege niso primerne, saj bo v takšnih pogojih rast upočasnjena, cvetenje pa bo skromno ali ga sploh ne bo. Poleg svetlobe je treba zagotoviti tudi zaščito pred močnim vetrom, ki lahko poškoduje velike in lomljive liste ter mlade poganjke.
Priprava tal je naslednji ključni dejavnik, ki ga ne smemo zanemariti. Pavlovnija najbolje uspeva v globokih, rahlih in dobro odcednih tleh, saj njen koreninski sistem ne prenaša zastajanja vode. Težka in glinena tla, ki zadržujejo vlago, lahko povzročijo gnitje korenin in propad drevesa. Pred sajenjem je priporočljivo izkopati sadilno jamo, ki je vsaj dvakrat širša in nekoliko globlja od koreninske grude sadike. Na dno jame je dobro dodati plast drenažnega materiala, kot je pesek ali gramoz, izkopano zemljo pa zmešati s kompostom ali dobro uležanim hlevskim gnojem, kar bo izboljšalo strukturo in hranilnost tal.
Optimalen čas za sajenje sadik kitajskega cesarskega drevesa je spomladi, ko mine nevarnost poznih pozeb. Spomladansko sajenje omogoča, da se drevo do zime dobro ukorenini in pripravi na obdobje mirovanja. Možno je tudi jesensko sajenje, vendar mora biti to opravljeno dovolj zgodaj, da se sadika lahko vsaj delno ukorenini pred prihodom prvega mraza. Ne glede na čas sajenja je po postavitvi sadike v jamo ključnega pomena temeljito zalivanje, ki bo pomagalo sprati zemljo okoli korenin in preprečilo nastanek zračnih žepov.
Pri samem postopku sajenja je treba paziti, da sadiko posadimo na enako globino, kot je rasla v drevesnici. Koreninski vrat, to je prehod med deblom in koreninami, mora biti poravnan s površino tal. Pregloboko sajenje lahko povzroči gnitje debla in oteži razvoj korenin. Po sajenju je priporočljivo okoli drevesa narediti zalivalni obroč iz zemlje, ki bo zadrževal vodo in omogočil, da ta pronica neposredno do korenin. Na koncu je smiselno tla okoli sadike prekriti z zastirko, ki bo ohranjala vlago in preprečevala rast plevela.
Razmnoževanje s semeni
Razmnoževanje kitajskega cesarskega drevesa s semeni je pogosta, a nekoliko zahtevnejša metoda. Semena pavlovnije so zelo majhna in lahka, za kalitev pa potrebujejo svetlobo, kar pomeni, da jih ne smemo prekriti z zemljo. Najbolje jih je posejati na površino vlažnega in rahlega substrata ter jih le narahlo pritisniti ob podlago. Za uspešno kalitev je treba zagotoviti stalno visoko zračno vlago, kar najlažje dosežemo s prekrivanjem sejalne posode s prozorno folijo ali steklom. Optimalna temperatura za kalitev je med 22 in 25 stopinjami Celzija.
Pred setvijo je priporočljivo semena stratificirati, kar pomeni, da jih za nekaj tednov izpostavimo hladnim in vlažnim pogojem, s čimer posnemamo naravne zimske razmere. Stratifikacija prekine dormantnost semena in znatno izboljša odstotek kalitve. To lahko storimo tako, da semena zmešamo z vlažnim peskom ali vermikulitom in jih shranimo v zaprti vrečki v hladilniku za obdobje štirih do šestih tednov. Po končani stratifikaciji semena posejemo po opisanem postopku.
Ko semena vzkalijo, kar se običajno zgodi v nekaj tednih, je treba mladim sejancem zagotoviti dovolj svetlobe in toplote. Pokrov je treba postopoma odstranjevati, da se rastline privadijo na nižjo zračno vlago. Ko razvijejo prve prave liste in so dovolj veliki za rokovanje, jih lahko previdno presadimo v posamične lončke. Pri presajanju je treba biti zelo nežen, saj so mlade korenine izjemno občutljive. V lončkih jih gojimo naprej na toplem in svetlem mestu, dokler se ne okrepijo dovolj za presaditev na prosto.
Mlade rastline, vzgojene iz semen, so v prvem letu zelo občutljive na zunanje pogoje, zlasti na mraz. Zato jih je priporočljivo prvo zimo gojiti v zaščitenem prostoru, na primer v rastlinjaku ali na svetli okenski polici, in jih na stalno mesto na vrtu presaditi šele naslednjo pomlad. Drevesa, vzgojena iz semen, lahko kažejo večjo variabilnost v rasti in lastnostih v primerjavi z vegetativno razmnoženimi rastlinami. Kljub temu je to odličen način za pridobivanje večjega števila rastlin z relativno nizkimi stroški.
Vegetativno razmnoževanje s koreninskimi potaknjenci
Vegetativno razmnoževanje s koreninskimi potaknjenci je najbolj zanesljiva in učinkovita metoda za pridobivanje novih sadik kitajskega cesarskega drevesa. Ta metoda zagotavlja, da bodo nove rastline genetsko identične matični rastlini, kar pomeni, da bodo ohranile vse njene lastnosti, kot so hitrost rasti, oblika krošnje in barva cvetov. Potaknjence je najbolje odvzeti v obdobju mirovanja, torej pozno jeseni ali pozimi, ko je v koreninah shranjenih največ hranilnih snovi.
Za pripravo potaknjencev izberemo zdrave, dobro razvite korenine, debele približno od 1 do 3 centimetre. Korenino narežemo na kose, dolge od 10 do 15 centimetrov. Pri tem je pomembno, da si označimo, kateri del potaknjenca je bil bližje deblu (zgornji del) in kateri je bil bolj oddaljen (spodnji del). Zgornji del odrežemo ravno, spodnjega pa poševno, da si bomo kasneje lažje zapomnili pravilno orientacijo pri sajenju. Napačna orientacija lahko prepreči ukoreninjenje.
Pripravljene koreninske potaknjence nato posadimo v globoke lonce ali zabojčke, napolnjene z rahlim in peščenim substratom. Sadimo jih navpično, tako da je zgornji, ravno odrezan del poravnan s površino substrata ali le rahlo gleda ven. Substrat mora biti stalno zmerno vlažen, vendar ne moker. Posode shranimo v hladnem in svetlem prostoru, na primer v neogrevanem rastlinjaku ali zimskem vrtu, kjer so temperature nad lediščem. Čez nekaj tednov ali mesecev bodo iz zgornjega dela potaknjenca začeli poganjati novi poganjki.
Ko se novi poganjki dobro razvijejo in se oblikujejo korenine, kar lahko preverimo s previdnim dvigom potaknjenca iz substrata, so mlade sadike pripravljene za presajanje. Najprej jih presadimo v večje lonce, kjer jih gojimo še nekaj časa, da se okrepijo. Na končno mesto na vrtu jih presadimo spomladi, ko mine nevarnost pozebe. Rastline, vzgojene iz koreninskih potaknjencev, običajno rastejo hitreje in so bolj robustne kot tiste, vzgojene iz semena, saj imajo že na začetku na voljo zalogo hranil iz koreninskega tkiva.
Priprava sadilne jame in sajenje
Skrbna priprava sadilne jame je naložba v prihodnost drevesa. Jama mora biti bistveno večja od koreninske grude, saj rahla in pripravljena zemlja okoli korenin spodbuja hitro in neovirano rast. Priporočena velikost jame je približno 60×60 cm v širino in globino, tudi za manjše sadike. Na dno jame je priporočljivo nasuti plast proda ali peska za izboljšanje drenaže, kar je še posebej pomembno na težjih tleh. To preprečuje zastajanje vode v območju korenin, ki je pogost vzrok za propadanje drevesa.
Zemljo, ki smo jo izkopali iz jame, je treba izboljšati z dodajanjem organskih snovi. Idealna mešanica je sestavljena iz ene tretjine vrtne zemlje, ene tretjine zrelega komposta in ene tretjine peska ali mivke. Kompost bo obogatil tla s hranili in izboljšal njihovo strukturo, pesek pa bo poskrbel za boljšo zračnost in odcednost. Temu lahko dodamo tudi pest organskega gnojila z počasnim sproščanjem, ki bo mlademu drevesu zagotavljalo hranila v prvih mesecih rasti. Pripravljeno mešanico nato delno vrnemo v jamo.
Pred sajenjem je treba koreninsko grudo sadike dobro namočiti. Sadiko z loncem za nekaj ur postavimo v vedro z vodo, da se korenine popolnoma napijejo. Nato sadiko previdno vzamemo iz lonca in nežno razrahljamo zunanje korenine, če so te preveč prepletene. Sadiko postavimo v sredino jame, pri čemer pazimo na pravilno globino sajenja. Zgornji del koreninske grude mora biti poravnan z okoliškim terenom. Jamo nato napolnimo s preostalo pripravljeno zemljo, jo sproti rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe, in na koncu temeljito zalijemo.
Po sajenju je priporočljivo mlado drevo opreti s kolom, ki mu bo v prvih letih nudil stabilnost in ga ščitil pred vetrom. Kol zabijemo v tla pred postavitvijo sadike, da ne poškodujemo korenin, in drevo nanj privežemo z mehko in prožno vezjo. Okoli debla je priporočljivo ustvariti krožno dvignjeno obrobo iz zemlje, ki bo zadrževala vodo pri zalivanju. Na koncu površino okoli drevesa prekrijemo s 5-10 cm debelo plastjo zastirke (npr. lubje, sekanci), ki bo pomagala ohranjati vlago, zavirala rast plevela in ščitila korenine pred temperaturnimi nihanji.
Nega po sajenju in presajanju
Takoj po sajenju se začne ključno obdobje nege, ki bo odločalo o tem, kako hitro in uspešno se bo drevo ukoreninilo. Najpomembnejši ukrep je redno in zadostno zalivanje. V prvem letu po sajenju je treba drevo zalivati vsaj enkrat na teden, v vročih in sušnih obdobjih pa tudi pogosteje. Zalivanje mora biti temeljito, tako da voda prodre v globlje plasti zemlje in spodbudi rast korenin v globino. Površinsko zalivanje ni učinkovito in lahko vodi v razvoj plitvega koreninskega sistema, ki je bolj občutljiv na sušo.
Spremljanje stanja mladega drevesa je v prvih mesecih ključnega pomena. Pozorni moramo biti na znake stresa, kot so venenje, rumenenje ali odpadanje listov. Ti znaki so lahko posledica pomanjkanja vode, prekomernega zalivanja ali šoka zaradi presajanja. Pomembno je pravilno diagnosticirati vzrok in ustrezno ukrepati. V prvih nekaj tednih je normalno, da drevo kaže nekaj znakov stresa, vendar bi se moralo stanje ob pravilni negi kmalu izboljšati.
Zaščita pred škodljivci in boleznimi je prav tako pomemben del nege po sajenju. Mlada in obremenjena drevesa so bolj dovzetna za napade, zato je treba redno pregledovati liste in deblo. Ob pojavu listnih uši, pršic ali drugih škodljivcev je treba ukrepati takoj, po možnosti z ekološkimi pripravki, da ne obremenjujemo mlade rastline s kemikalijami. Dobra zračnost krošnje in ohranjanje čiste okolice brez plevela prav tako pripomoreta k zmanjšanju tveganja za bolezni.
Gnojenje v prvem letu po sajenju običajno ni potrebno, če smo tla dobro pripravili z dodajanjem komposta. Prekomerno gnojenje lahko celo škoduje mladim koreninam. Z rednim gnojenjem začnemo šele v drugem letu, ko je drevo že dobro ukoreninjeno. Takrat spomladi uporabimo uravnoteženo gnojilo, ki bo spodbudilo nadaljnjo rast. Prvo leto je torej poudarek predvsem na zagotavljanju vode in splošni skrbi za dobro počutje novega drevesa.
