Uspešno sajenje in razmnoževanje francoske sivke sta ključna postopka, ki nam omogočata, da to čudovito sredozemsko rastlino vključimo v svoj vrt ali pa si vzgojimo nove rastline iz obstoječih. Za razliko od bolj trpežne prave sivke, francoska sivka zahteva nekoliko več pozornosti pri izbiri pravega časa in mesta za sajenje, saj je bolj občutljiva na mraz in odvečno vlago. Pravilno posajena rastlina se bo hitro ukoreninila in nas že v prvi sezoni razveseljevala s svojimi značilnimi cvetovi. Razmnoževanje s potaknjenci pa je preprost in učinkovit način, da si zagotovimo nove, genetsko enake rastline in tako razširimo svoj nasad ali pa jih podarimo prijateljem.
Pravi čas za sajenje francoske sivke je ključnega pomena za njeno dobro ukoreninjenje in preživetje. Najboljši čas za sajenje je spomladi, ko mine vsa nevarnost pozebe in se tla že nekoliko ogrejejo. Običajno je to od sredine maja dalje. Spomladansko sajenje omogoča rastlini, da ima na voljo celotno rastno sezono za razvoj močnega koreninskega sistema, preden nastopi prva zima. S sajenjem v tem času se izognemo tveganju, da bi mlado in občutljivo rastlino poškodoval pozen mraz.
Čeprav je spomladansko sajenje najbolj priporočljivo, je v območjih z milimi zimami možno tudi jesensko sajenje. To opravimo dovolj zgodaj jeseni, vsaj šest do osem tednov pred pričakovano prvo zmrzaljo, da se rastlina lahko ukorenini pred zimo. Prednost jesenskega sajenja je, da so tla še topla, padavin pa je običajno več, kar olajša ukoreninjanje. Kljub temu pa v celinskem podnebju z ostrimi zimami jesensko sajenje prinaša večje tveganje, zato se mu raje izognemo in počakamo na pomlad.
Ne glede na čas sajenja je pomembno, da izberemo zdrave in močne sadike. Sadika naj bo dobro razvejana, kompaktne rasti in z zdravimi, sivo-zelenimi listi brez znakov bolezni ali škodljivcev. Pred sajenjem sadiko dobro zalijemo in jo previdno vzamemo iz lončka. Če so korenine preveč prepletene in tvorijo gosto grudo, jih z rokami nežno razrahljamo, da spodbudimo njihovo rast v novo zemljo. S tem preprečimo, da bi korenine nadaljevale z rastjo v krogu, kot so bile navajene v lončku.
Sadilna jama naj bo približno dvakrat širša in nekoliko globlja od koreninske grude. Na dno jame po potrebi nasujemo drenažni material. Rastlino posadimo na enako globino, kot je rasla v lončku, oziroma tako, da je vrh koreninske grude poravnan z okoliško zemljo. Jamo zasujemo z pripravljeno mešanico zemlje in jo narahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe. Po sajenju rastlino obilno zalijemo, da se zemlja dobro sprime s koreninami.
Priprava sadilnega mesta
Skrbna priprava sadilnega mesta je temelj za dolgoročno zdravje in uspevanje francoske sivke. Prvi korak je izbira lokacije, ki mora biti sončna, topla in zračna. Francoska sivka potrebuje vsaj šest do osem ur neposredne sončne svetlobe na dan, zato so južne in zahodne lege idealne. Poleg svetlobe je pomembno tudi kroženje zraka, ki pomaga ohranjati liste suhe in preprečuje razvoj glivičnih bolezni. Zato se izogibajmo sajenju v preveč zaprte in vlažne kotičke vrta.
Naslednji ključni dejavnik so tla. Ta rastlina nujno potrebuje lahka, peščena in izjemno dobro odcedna tla. Težka, glinena in zbita tla so zanjo pogubna, saj zadržujejo preveč vlage, kar vodi v gnitje korenin. Pred sajenjem preverimo strukturo tal. Če so tla težka, jih je nujno treba izboljšati. To storimo tako, da izkopljemo večjo sadilno jamo in odstranimo del obstoječe zemlje. To zemljo nato zmešamo z grobim peskom, drobnim prodom ali perlitom, da izboljšamo njeno prepustnost.
pH vrednost tal je prav tako pomembna. Francoska sivka najbolje uspeva v rahlo kislih do nevtralnih tleh (pH 6.0-7.0). Če so tla preveč bazična (apnenčasta), lahko to ovira sprejem določenih hranil, kar se kaže v rumenenju listov (kloroza). V takem primeru lahko tlom dodamo kislo šoto ali pa uporabimo gnojila za kisloljubne rastline, da nekoliko znižamo pH vrednost. Pred sajenjem je priporočljivo preveriti pH tal s preprostim testom, ki ga dobimo v vrtnarskih centrih.
Pri sajenju več rastlin skupaj, na primer za oblikovanje obrobe ali manjšega nasada, je pomembno upoštevati pravilno sadilno razdaljo. Med posameznimi sadikami francoske sivke pustimo vsaj 40 do 50 centimetrov prostora. To bo odraslim rastlinam omogočilo dovolj prostora za rast in razvoj, hkrati pa zagotovilo dobro kroženje zraka med njimi. Premajhna sadilna razdalja vodi v tekmovanje za svetlobo in hranila ter povečuje tveganje za širjenje bolezni.
Postopek sajenja korak za korakom
Ko smo izbrali in pripravili idealno sadilno mesto, je čas za sajenje. Najprej sadiko, ki jo nameravamo posaditi, dobro zalijemo, da je koreninska gruda vlažna. To olajša odstranjevanje rastline iz lončka in zmanjša šok ob presajanju. Pustimo jo stati nekaj minut, da voda odteče. Medtem na pripravljenem mestu izkopljemo sadilno jamo. Jama naj bo približno dvakrat širša in enako globoka kot lonček, v katerem je sadika.
Nato rastlino previdno vzamemo iz lončka. Lonec obrnemo na glavo in z drugo roko podpremo rastlino pri dnu. Z rahlim udarcem po dnu lonca bi morala rastlina zlahka zdrsniti ven. Pregledamo koreninski sistem. Če so korenine močno prepletene in zgoščene na dnu (t.i. koreninski splet), jih z rokami nežno razrahljamo. To spodbuja korenine, da se razrastejo v okoliško zemljo, namesto da bi nadaljevale z rastjo v krogu.
Rastlino postavimo v sredino sadilne jame. Pazimo, da je posajena na pravilno globino. Vrh koreninske grude mora biti poravnan z nivojem okoliške zemlje. Sajenje pregloboko lahko povzroči gnitje koreninskega vratu, medtem ko preplitvo sajenje izpostavi korenine izsuševanju. Ko smo zadovoljni s položajem, jamo zapolnimo s pripravljeno mešanico zemlje in jo z rokami narahlo potlačimo, da se zemlja oprime korenin in odstranimo večje zračne žepe.
Po končanem sajenju je ključno obilno zalivanje. Zalivamo počasi in temeljito, da se zemlja dobro namoči in usede okoli korenin. To zagotavlja dober stik med koreninami in zemljo, kar je nujno za uspešno ukoreninjenje. V prvih tednih po sajenju redno preverjamo vlažnost tal in po potrebi zalivamo, dokler se rastlina vidno ne vraste in začne poganjati nove liste. Okoli rastline lahko dodamo tanko plast zastirke, na primer proda ali peska, ki pomaga ohranjati toploto in preprečuje rast plevela, vendar pazimo, da zastirka ni v neposrednem stiku z deblom rastline.
Razmnoževanje s potaknjenci
Razmnoževanje francoske sivke s potaknjenci je najbolj zanesljiv in priljubljen način za pridobivanje novih rastlin. S tem postopkom dobimo genetsko identične potomce, kar pomeni, da bodo nove rastline imele enake lastnosti kot matična rastlina – enako barvo cvetov, obliko rasti in aromo. Najboljši čas za jemanje potaknjencev je pozno spomladi ali zgodaj poleti, ko je rastlina v polni rasti, vendar poganjki še niso popolnoma oleseneli. Izberemo zdrave, močne in necvetoče poganjke.
Za potaknjenec odrežemo približno 8 do 10 centimetrov dolg vršiček poganjka. Rez naj bo čist in narejen tik pod kolencem (mestom, kjer izraščajo listi). S spodnje polovice potaknjenca previdno odstranimo vse liste, tako da ostanejo le štirje do šest listov na vrhu. Odstranjevanje spodnjih listov preprečuje izhlapevanje vode in omogoča lažje ukoreninjanje, saj bodo korenine pognale prav iz mest, kjer so bili listi. Spodnji del potaknjenca lahko pomočimo v prah za ukoreninjenje, kar sicer ni nujno, a lahko pospeši in izboljša uspeh.
Pripravljene potaknjence posadimo v lončke ali setvene platoje, napolnjene z lahkim in zračnim substratom za razmnoževanje. Idealna je mešanica šote in peska ali perlita v razmerju 1:1. S svinčnikom ali palčko naredimo v substrat luknjico in vanjo previdno potisnemo potaknjenec, približno do polovice njegove dolžine. Substrat okoli potaknjenca narahlo potlačimo. Lončke postavimo na svetlo in toplo mesto, vendar zaščiteno pred neposrednim soncem.
Za uspešno ukoreninjenje je ključna visoka zračna vlažnost. To najlažje dosežemo tako, da lončke pokrijemo s prozorno plastično vrečko ali pokrovom, s čimer ustvarimo mini rastlinjak. Vrečko občasno odstranimo za nekaj minut, da omogočimo zračenje in preprečimo razvoj plesni. Substrat ohranjamo rahlo vlažen, a ne moker. Potaknjenci se običajno ukoreninijo v štirih do osmih tednih, kar opazimo po pojavu nove rasti. Ko so rastlinice dovolj močne, jih lahko presadimo v posamične lončke.
Druge metode razmnoževanja
Čeprav je razmnoževanje s potaknjenci najbolj pogosto, francosko sivko lahko razmnožujemo tudi na druge načine, na primer s semeni ali z grebeničenjem. Razmnoževanje s semeni je dolgotrajnejši postopek in ne zagotavlja, da bodo potomci enaki matični rastlini, še posebej, če gre za hibridne sorte. Semena sejemo zgodaj spomladi v setvene posode z rahlim substratom. Potrebujejo svetlobo za kalitev, zato jih le narahlo pritisnemo ob površino substrata in jih ne prekrivamo z zemljo. Kalitev lahko traja več tednov.
Grebeničenje je preprosta metoda, ki jo lahko uporabimo pri starejših, razraslih grmih. Spomladi izberemo dolgo, upogljivo in zdravo vejo na spodnjem delu rastline. Približno na sredini veje, na mestu, kjer se bo dotikala tal, z nožem rahlo postrgamo lubje. To mesto nato upognemo k tlom, ga pritrdimo z žično zaponko in prekrijemo z zemljo, tako da vrh poganjka gleda ven. Mesto, kjer je veja prekrita z zemljo, redno zalivamo. Čez nekaj mesecev bo veja na tem mestu pognala korenine in razvila se bo nova rastlina, ki jo lahko odrežemo od matične rastline in posadimo samostojno.
Deljenje koreninske grude, ki je pogosta metoda razmnoževanja pri mnogih trajnicah, za francosko sivko ni priporočljivo. Sivka ima namreč eno samo glavno korenino in olesenel koreninski vrat, zato bi z deljenjem rastlino najverjetneje uničili. Ta metoda je primerna za zelnate trajnice, ki tvorijo šope, ne pa za polgrme, kot je sivka. Zato se raje poslužujmo preverjenih metod, kot so potaknjenci ali grebeničenje.
Ne glede na izbrano metodo razmnoževanja je pomembno, da za nove rastline v prvem letu še posebej skrbno poskrbimo. Mlade rastlinice so bolj občutljive na sušo, mraz in bolezni. Zagotovimo jim primerno rastišče, redno, a zmerno zalivanje in zaščito pred ostrimi zimskimi razmerami. Prvo leto jih je najvarneje prezimiti v lončkih, v hladnem in svetlem prostoru, ter jih na stalno mesto na vrtu posaditi šele naslednjo pomlad, ko so že dovolj močne in razvite.
