Sajenje in razmnoževanje bodičaste vrtnice sta relativno preprosta postopka, ki omogočata, da to čudovito in nezahtevno rastlino vključimo v svoj vrt ali pa jo podarimo drugim ljubiteljem narave. Uspeh sajenja je v veliki meri odvisen od pravilne izbire lokacije in skrbne priprave tal, saj s tem postavimo temelje za zdrav razvoj rastline v prihodnjih letih. Ta vrtnica je izjemno prilagodljiva, zato uspeva na različnih tipih tal, vendar ji najbolj ustrezajo dobro odcedna in s hranili zmerno bogata tla. Z razmnoževanjem pa lahko iz enega samega grma vzgojimo več novih rastlin in tako ohranimo genetske lastnosti priljubljenega primerka.
Preden se lotimo sajenja, je ključnega pomena izbira ustreznega mesta. Bodičasta vrtnica je ljubiteljica sonca, zato ji namenimo lego, kjer bo prejela vsaj šest ur neposredne sončne svetlobe na dan. Dovolj sonca zagotavlja obilno cvetenje in preprečuje razvoj glivičnih bolezni. Pomembno je tudi zagotoviti dovolj prostora za rast, saj se grm sčasoma razraste v širino in višino. Pri sajenju v skupinah ali kot živo mejo je treba upoštevati končno velikost rastline in sadike posaditi na primerni medsebojni razdalji, običajno od enega do poldrugega metra narazen.
Priprava sadilne jame je naslednji pomemben korak. Jama naj bo vsaj dvakrat širša in nekoliko globlja od koreninske grude sadike. Na dno jame je priporočljivo dodati nekaj komposta ali dobro preperela organska gnojila, ki bodo rastlini zagotovila hranila za začetno rast. Tla v sadilni jami dobro prerahljamo, da omogočimo koreninam lažje prodiranje v okolico. Če so tla težka in ilovnata, je priporočljivo dodati nekaj peska ali drobnega gramoza za izboljšanje drenaže, saj bodičasta vrtnica ne prenaša stoječe vode.
Razmnoževanje bodičaste vrtnice je mogoče na več načinov, med katerimi so najpogostejši razmnoževanje s semeni, potaknjenci ali koreninskimi izrastki. Vsaka metoda ima svoje prednosti in je primerna za različne namene in letne čase. Generativno razmnoževanje s semeni je dolgotrajnejše in rastline morda ne bodo povsem enake matični rastlini, medtem ko vegetativne metode, kot so potaknjenci, zagotavljajo identične potomce. Izbira metode je odvisna od naših želja, znanja in razpoložljivega časa, a vse metode so ob pravilnem pristopu lahko zelo uspešne.
Izbira idealne lokacije
Izbira prave lokacije je temelj za uspešno rast in dolgo življenjsko dobo bodičaste vrtnice. Ta grmovnica je po naravi zelo trpežna, a bo svojo polno lepoto pokazala le, če ji zagotovimo pogoje, ki so čim bolj podobni njenemu naravnemu okolju. Najpomembnejši dejavnik je osončenost, saj za obilno cvetenje in zdravo rast potrebuje veliko neposredne sončne svetlobe. Idealna je lega, ki je osončena večji del dneva, torej vsaj šest do osem ur. Pomanjkanje sonca lahko povzroči šibko rast, redkejše cvetenje in večjo dovzetnost za bolezni.
Drugi ključni dejavnik so tla. Bodičasta vrtnica ni zahtevna glede tipa tal in uspeva tudi na revnejših, peščenih ali kamnitih tleh, kar je ena njenih velikih prednosti. Vendar pa ne prenaša težkih, slabo odcednih tal, kjer voda zastaja. V takšnih pogojih lahko pride do gnitja korenin, kar je za rastlino usodno. Zato je pred sajenjem nujno preveriti drenažo. To lahko storimo tako, da v izkopano sadilno jamo nalijemo vodo in opazujemo, kako hitro odteče. Če voda zastaja več ur, je treba tla izboljšati z dodatkom peska, komposta ali pa narediti dvignjeno gredo.
Poleg sonca in drenaže je pomembno upoštevati tudi prostorske zahteve rastline. Bodičasta vrtnica se lahko razraste v precej velik grm, zato ji je treba zagotoviti dovolj prostora, da se lahko neovirano razvija. Pred sajenjem preverimo končno pričakovano višino in širino sorte, ki smo jo izbrali, in jo posadimo na primerni oddaljenosti od drugih rastlin, poti ali zgradb. Zagotavljanje zadostnega kroženja zraka okoli grma je prav tako pomembno za preprečevanje glivičnih obolenj, zato se izogibajmo sajenju v preveč zgoščene zasaditve ali v vlažne, zaprte kotičke vrta.
Pri izbiri lokacije pomislimo tudi na funkcionalnost in estetiko. Zaradi svojih trnov je bodičasta vrtnica odlična za ustvarjanje neprehodnih živih mej, ki nudijo varnost in zasebnost. Njeni čudoviti cvetovi spomladi in okrasni plodovi jeseni jo delajo primerno za solitarno sajenje kot poudarek na trati ali pa za sajenje v mešanih gredah z drugimi grmovnicami in trajnicami. Upoštevati je treba tudi, da jeseni plodovi privabljajo ptice, zato je sajenje v bližini okna lahko priložnost za opazovanje narave od blizu.
Postopek sajenja korak za korakom
Najboljši čas za sajenje bodičaste vrtnice je jesen ali zgodnja pomlad, ko so tla dovolj vlažna in temperature zmerne. Jesensko sajenje omogoča, da se rastlina do pomladi dobro ukorenini, medtem ko spomladansko sajenje zahteva večjo pozornost pri zalivanju v prvem poletju. Ne glede na izbrani čas je postopek sajenja enak in zahteva skrbnost. Sadike z golimi koreninami je treba pred sajenjem za nekaj ur namočiti v vodi, medtem ko sadike v loncih dobro zalijemo, da jih lažje odstranimo iz posode.
Priprava sadilne jame je ključna. Kot že omenjeno, naj bo jama dovolj velika, da se korenine lahko prosto razporedijo. Pri sajenju sadik v loncih pazimo, da koreninsko grudo rahlo razrahljamo, še posebej če so korenine močno prepletene, saj s tem spodbudimo njihovo rast v širino. Na dno jame nasujemo mešanico vrtne zemlje in komposta. Sadiko postavimo v jamo tako, da je cepljeno mesto (če gre za cepljeno sadiko) približno pet centimetrov pod nivojem tal, kar ga ščiti pred zmrzaljo.
Ko je sadika pravilno nameščena, jamo postopoma zasujemo z zemljo. Med zasipavanjem jamo večkrat rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe in zagotovimo dober stik korenin z zemljo. Pazimo, da grma ne posadimo pregloboko ali preplitvo. Ko je jama polna, okoli sadike naredimo plitev kolobar iz zemlje, ki bo zadrževal vodo in omogočil, da bo ta pronicala neposredno h koreninam. Po sajenju rastlino obilno zalijemo, tudi če so tla vlažna, saj s tem še dodatno utrdimo zemljo okoli korenin.
Po sajenju je priporočljivo poganjke nekoliko prikrajšati, kar spodbudi razvejanje in rast koreninskega sistema. Odstranimo morebitne poškodovane ali šibke vejice. Tla okoli sveže posajene vrtnice je koristno prekriti z zastirko, ki bo ohranjala vlago, preprečevala rast plevela in ščitila korenine pred temperaturnimi nihanji. V prvem letu po sajenju je treba skrbeti za redno zalivanje, dokler se rastlina popolnoma ne vraste in postane samostojna. S pravilnim postopkom sajenja bomo naši bodičasti vrtnici omogočili najboljši možen začetek na novi lokaciji.
Razmnoževanje s potaknjenci
Razmnoževanje s potaknjenci je ena najbolj priljubljenih in zanesljivih metod za pridobivanje novih sadik bodičaste vrtnice, ki so genetsko enake matični rastlini. Ta metoda omogoča ohranjanje lastnosti, kot so barva cveta, oblika rasti in odpornost. Obstajata dve glavni vrsti potaknjencev: polzreli (poletni) in zreli (zimski). Izbira je odvisna od letnega časa in razpoložljivega materiala. Za obe metodi je ključnega pomena uporaba zdravega in močnega rastlinskega materiala ter zagotavljanje ustreznih pogojev za ukoreninjanje.
Polzrele potaknjence jemljemo poleti, običajno od junija do avgusta, z letošnjih poganjkov, ki so že nekoliko oleseneli, a so na vrhu še vedno prožni. Izberemo zdrav poganjek in odrežemo približno 10-15 cm dolg kos, rez pa naredimo tik pod listnim vozlom. Spodnje liste odstranimo, pustimo le dva ali tri na vrhu, da zmanjšamo izhlapevanje. Spodnji del potaknjenca lahko pomočimo v prah za ukoreninjanje, kar pospeši nastanek korenin, nato pa ga potisnemo v substrat za potaknjence, ki je mešanica šote in peska ali perlita.
Zrele ali lesnate potaknjence pa jemljemo v obdobju mirovanja, od pozne jeseni do konca zime, iz enoletnih, popolnoma olesenelih poganjkov. Postopek je podoben kot pri polzrelih potaknjencih, le da so ti potaknjenci daljši, običajno 20-25 cm. Ker nimajo listov, je izguba vlage manjša. Pripravljene potaknjence lahko spomladi posadimo neposredno na gredo na prostem ali pa jih čez zimo shranimo v vlažnem pesku v hladnem in temnem prostoru, da razvijejo kalus, iz katerega bodo spomladi pognale korenine.
Ne glede na vrsto potaknjenca je ključno zagotoviti primerno okolje za ukoreninjanje. Substrat mora biti ves čas rahlo vlažen, a ne razmočen. Lončke s potaknjenci je najbolje pokriti s prozorno plastično vrečko ali jih postaviti v mini rastlinjak, da se ohrani visoka zračna vlažnost. Postavimo jih na svetlo, a ne neposredno sončno mesto. Ukoreninjanje običajno traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od pogojev. Ko potaknjenci razvijejo močan koreninski sistem in začnejo odganjati nove liste, jih lahko presadimo v večje lončke ali na stalno mesto na vrtu.
Razmnoževanje z delitvijo in koreninskimi izrastki
Razmnoževanje z delitvijo koreninske grude ali z uporabo koreninskih izrastkov je zelo učinkovita vegetativna metoda, ki je še posebej primerna za grmovnice, kot je bodičasta vrtnica, ki se naravno širijo s podzemnimi živicami. Ta način omogoča hitro pridobivanje večjih in močnejših sadik v primerjavi s potaknjenci. Najboljši čas za ta poseg je v obdobju mirovanja, torej pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko rastlina ne raste aktivno in je stres zaradi presajanja manjši. Postopek je razmeroma preprost, vendar zahteva nekaj fizičnega napora, še posebej pri večjih in starejših grmih.
Delitev grma se izvede tako, da previdno izkopljemo celotno rastlino in poskušamo ohraniti čim večji del koreninskega sistema nepoškodovan. Ko je rastlina izkopana, z zemlje otresemo odvečno prst, da lažje vidimo strukturo korenin in rastnih brstov. Z ostro lopato, sekiro ali žago nato koreninsko grudo razdelimo na več manjših delov. Vsak del mora imeti vsaj en močan poganjek in dobro razvit del korenin, da se lahko uspešno razvije v samostojno rastlino.
Bodičasta vrtnica pogosto sama tvori številne koreninske izrastke ali poganjke, ki rastejo iz korenin v okolici matičnega grma. To je njen naravni način širjenja in to lastnost lahko enostavno izkoristimo za razmnoževanje. Poiščemo zdrav in močan izrastek, ki je že nekoliko oddaljen od glavnega grma. Z ostro lopato preprosto prerežemo korenino, ki povezuje izrastek z matično rastlino. Nato izrastek skupaj z njegovim delom korenin previdno izkopljemo in ga posadimo na želeno novo mesto.
Ne glede na to, ali smo rastlino pridobili z delitvijo ali z ločitvijo koreninskega izrastka, je nadaljnja oskrba enaka kot pri sajenju kupljene sadike. Novo pridobljene rastline takoj posadimo na pripravljeno mesto, da se korenine ne izsušijo. Po sajenju jih obilno zalijemo in skrbimo za redno vlažnost tal, dokler se ne vrastejo. Priporočljivo je, da nadzemni del nekoliko prikrajšamo, da uravnotežimo razmerje med koreninami in listno maso, kar zmanjša stres za rastlino in pospeši ukoreninjanje.
📷No machine-readable author provided. Svdmolen assumed (based on copyright claims)., CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons
