Sajenje in razmnoževanje azijskega kakija

Uspešno gojenje azijskega kakija se začne z dvema temeljnima postopkoma: pravilnim sajenjem in učinkovitim razmnoževanjem. Izbira prave sadike in skrbna priprava sadilnega mesta sta ključna dejavnika, ki bosta dolgoročno vplivala na zdravje, rast in rodnost drevesa. Sajenje ni zgolj dejanje postavitve rastline v zemljo, temveč premišljen proces, ki vključuje izbiro optimalnega časa, pripravo tal in zagotavljanje ustreznih pogojev za začetno rast. Razumevanje teh osnovnih korakov omogoča, da se mlado drevo hitro in uspešno vraste ter razvije močan koreninski sistem, ki je temelj za prihodnjo vitalnost. Enako pomembno je poznavanje metod razmnoževanja, saj nam to omogoča ohranjanje želenih sort in širjenje našega nasada.

Pravilna izbira sadike je prvi korak k uspehu. Pri nakupu je treba izbrati sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom in zdravim, ravnim deblom. Izogibati se je treba sadikam z znaki bolezni, poškodbami lubja ali slabo razvitimi koreninami. Pomembno je tudi, da izberemo sorto, ki je primerna za naše podnebne razmere, saj so nekatere sorte bolj odporne na mraz kot druge. Priporočljivo je, da sadike kupujemo pri preverjenih drevesničarjih, ki lahko zagotovijo kakovost in sortno pristnost materiala ter svetujejo glede specifičnih zahtev izbrane sorte.

Sajenje je najbolje opraviti v obdobju mirovanja drevesa, bodisi pozno jeseni po odpadanju listja ali zgodaj spomladi, preden se začnejo odganjati brsti. Jesensko sajenje omogoča, da se korenine vrastejo še pred zimo, medtem ko spomladansko sajenje zmanjša tveganje za poškodbe zaradi zimske zmrzali, še posebej v hladnejših območjih. Ne glede na izbrani čas je ključno, da se sajenje izvede v obdobju, ko tla niso zamrznjena ali preveč razmočena. Skrbna izvedba sajenja postavi temelje za dolgo in produktivno življenje kakijevega drevesa.

Razmnoževanje azijskega kakija je nekoliko bolj zahtevno in se običajno izvaja s cepljenjem, saj se s tem zagotovi ohranitev lastnosti žlahtne sorte. Generativno razmnoževanje s semeni se uporablja predvsem za vzgojo podlag, na katere se kasneje cepi želena sorta, saj sejančki ne ohranijo lastnosti matične rastline in pogosto dajo plodove slabše kakovosti. Poznavanje različnih tehnik cepljenja in pogojev za uspešno rast je ključno za vse, ki želijo samostojno razmnoževati svoja drevesa in tako prispevati k ohranjanju sortne pestrosti.

Izbira pravega časa in sadike

Optimalen čas za sajenje azijskega kakija je ključnega pomena za uspešen sprejem sadike in njen nadaljnji razvoj. Najbolj priporočljiva sta dva termina: pozna jesen in zgodnja pomlad. Jesensko sajenje, ki se opravi po koncu vegetacije in odpadanju listja (običajno oktobra ali novembra), ima prednost, da se koreninski sistem lahko začne razvijati in prilagajati na novo rastišče še pred prihodom zime, dokler so tla še topla. To omogoča drevesu, da spomladi hitreje začne z rastjo. Vendar pa je v območjih z zelo ostrimi zimami in nevarnostjo močne zmrzali spomladansko sajenje varnejša izbira.

Spomladansko sajenje se opravi takoj, ko mine nevarnost močnejših pozeb in se tla dovolj osušijo, da jih je mogoče obdelovati, običajno marca ali v začetku aprila. Prednost spomladanskega sajenja je, da se mlado drevo izogne stresu zimskih pogojev v prvem letu, ko je najbolj občutljivo. Slabost pa je, da ima drevo manj časa za vrastev korenin pred nastopom poletne vročine in suše, zato je v prvem letu potrebno bolj skrbno in redno zalivanje. Ne glede na izbrani termin se je treba izogibati sajenju v obdobjih ekstremnih vremenskih razmer, kot so močan veter, vročina ali močno deževje.

Izbira kakovostne sadike je enako pomembna kot čas sajenja. Priporočljivo je izbrati dvoletne ali triletne cepljene sadike, saj so te že dovolj močne in imajo dobro razvit koreninski sistem. Sadika mora imeti jasno vidno in dobro zaraščeno cepilno mesto, kar kaže na uspešno združitev podlage in cepiča. Deblo mora biti ravno, zdravo in brez znakov mehanskih poškodb, razpok ali bolezni. Lubje mora biti gladko in nepoškodovano, kar je znak dobre vitalnosti sadike.

Koreninski sistem je srce rastline, zato mu je treba nameniti posebno pozornost. Pri sadikah z golimi koreninami morajo biti korenine dobro razvejane, prožne in ne smejo biti izsušene ali polomljene. Pred sajenjem je priporočljivo takšne korenine namočiti v vodo za nekaj ur. Pri sadikah, vzgojenih v loncih (kontejnerske sadike), koreninska gruda ne sme biti preveč zbita ali krožiti po dnu lonca, kar bi kazalo na predolgo bivanje v premajhnem prostoru. Izbira zdrave in močne sadike bistveno poveča možnosti za uspešno rast in hiter začetek rodnosti.

Postopek sajenja korak za korakom

Ko sta izbrana primerna lokacija in čas, se lahko lotimo samega postopka sajenja, ki zahteva skrbnost in natančnost. Prvi korak je izkop sadilne jame, ki mora biti znatno večja od koreninske grude sadike. Splošno pravilo je, da naj bo jama vsaj dvakrat širša in za tretjino globlja od koreninskega sistema. S tem zagotovimo, da bo zemlja okoli korenin rahla, kar bo olajšalo njihovo širjenje v okolico. Pri izkopu ločimo zgornjo, rodovitno plast zemlje (živico) od spodnje, manj rodovitne plasti (mrtvice).

Na dno izkopane jame nasujemo mešanico komposta, zrelega hlevskega gnoja in zgornje plasti izkopane zemlje. Ta plast bo zagotovila hranila za začetno rast in izboljšala strukturo tal. Paziti je treba, da korenine ne pridejo v neposreden stik s svežim, nepreperelim gnojem, saj bi jih to lahko ožgalo. Na to plast nasujemo tanek sloj zemlje, da ustvarimo pregrado. Preden sadiko postavimo v jamo, skrajšamo morebitne poškodovane ali predolge korenine s čistim in ostrim rezom.

Sadiko postavimo v sredino jame tako, da je cepilno mesto vsaj 10-15 centimetrov nad nivojem tal. To je izjemno pomembno, saj preprečuje, da bi žlahtni del pognal lastne korenine, in zmanjšuje tveganje za okužbe na cepilnem mestu. Jamo postopoma zasipavamo z mešanico preostale rodovitne zemlje in komposta, pri čemer sadiko rahlo potresamo, da se zemlja dobro porazdeli med koreninami in ne nastanejo zračni žepi. Ko je jama napolnjena do polovice, zemljo narahlo potlačimo in sadiko obilno zalijemo.

Po zalivanju jamo dokončno napolnimo z zemljo in jo ponovno narahlo potlačimo okoli sadike. Okoli debla oblikujemo zalivalno kotanjo oziroma kolobar, ki bo pomagal zadrževati vodo in jo usmerjati neposredno h koreninam. Na koncu ob deblu namestimo oporni količek, ki bo mlademu drevesu nudil stabilnost v vetru in preprečeval premikanje, ki bi lahko poškodovalo mlade koreninice. Drevo pritrdimo na oporo z elastično vezjo v obliki osmice, da ne poškodujemo debla. Sledi še zadnje, temeljito zalivanje.

Razmnoževanje s cepljenjem

Cepljenje je najpogostejša in najučinkovitejša metoda razmnoževanja azijskega kakija, saj omogoča prenos vseh želenih lastnosti (velikost, okus, čas zorenja plodov) izbrane sorte na novo rastlino. Pri cepljenju združimo del žlahtne sorte, imenovan cepič, z rastlino, imenovano podlaga, ki zagotavlja koreninski sistem. Kot podlaga se najpogosteje uporablja sejanec navadnega kakija (Diospyros lotus) ali sejanec virginijskega kakija (Diospyros virginiana), saj sta oba odporna in se dobro ujemata z žlahtnimi sortami. Diospyros lotus je primeren za bolj suha in apnenčasta tla, medtem ko je Diospyros virginiana bolj odporen na mraz in vlažna tla.

Najuspešnejši čas za cepljenje kakija je spomladi, ko se drevesa začnejo prebujati in se sokovi pričnejo pretakati. Običajno se to izvaja od aprila do maja. Cepiče, torej enoletne poganjke žlahtne sorte, je treba odrezati v času zimskega mirovanja (januarja ali februarja) in jih hraniti v hladnem in vlažnem prostoru, na primer v hladilniku, zavite v vlažen papir in plastično vrečko. S tem preprečimo, da bi se cepiči predčasno prebudili in izsušili, kar je ključno za uspešno združitev s podlago.

Obstaja več tehnik cepljenja, ki se lahko uporabljajo pri kakiju, med najpogostejšimi pa sta okuliranje in cepljenje v razcep. Okuliranje ali cepljenje na speče oko se običajno opravlja pozno poleti, medtem ko se druge tehnike, kot so cepljenje v razcep, angleška kopulacija ali stransko cepljenje, izvajajo spomladi. Pri cepljenju v razcep se vrh podlage odreže, v nastalo razpoko pa se vstavi klinasto prirezan cepič. Pomembno je, da se kambijeva tkiva (zelena plast tik pod lubjem) cepiča in podlage čim bolj ujemata, saj le tako lahko pride do zraščanja.

Po vstavitvi cepiča je treba cepilno mesto trdno poviti s cepilno trakom ali rafijo, da se zagotovi tesen stik med obema deloma in prepreči izsuševanje. Celotno mesto, vključno z vrhom cepiča, je treba premazati s cepilno smolo, ki ščiti pred vdorom vode in povzročitelji bolezni. Če je bilo cepljenje uspešno, bo cepič v nekaj tednih začel odganjati. Pomembno je redno odstranjevati vse poganjke, ki rastejo iz podlage pod cepilnim mestom, saj ti konkurirajo cepiču za vodo in hranila.

Generativno razmnoževanje s semeni

Čeprav je cepljenje primarna metoda za razmnoževanje sort kakija, je poznavanje generativnega razmnoževanja s semeni pomembno, predvsem za vzgojo podlag. Semena za sejanje pridobimo iz popolnoma zrelih, pogosto že umedenih plodov. Po odstranitvi semen iz mesa plodu jih je treba temeljito očistiti in oprati, da se odstranijo vsi ostanki pulpe, ki bi lahko zavirali kalitev ali povzročili razvoj plesni. Pomembno je vedeti, da sejančki, vzgojeni iz semen žlahtnih sort, ne bodo nujno ohranili lastnosti matične rastline; pogosto so plodovi manjši, trpki ali drugačnih lastnosti.

Semena kakija potrebujejo obdobje hladne stratifikacije, da prekinejo dormantnost in lahko vzklijejo. To pomeni, da morajo biti izpostavljena nizkim temperaturam in vlagi za določen čas, kar posnema naravne zimske pogoje. Stratifikacijo lahko izvedemo tako, da semena zmešamo z vlažnim substratom, kot je pesek, šota ali vermikulit, in jih shranimo v plastični vrečki v hladilniku (pri temperaturi med 1 in 5 °C) za obdobje 60 do 90 dni. Redno je treba preverjati vlažnost substrata in preprečiti pojav plesni.

Po končani stratifikaciji, običajno zgodaj spomladi, so semena pripravljena za setev. Sejemo jih v globoke setvene lončke ali platoje, napolnjene s kakovostnim substratom za setev. Semena položimo približno 1-2 centimetra globoko v zemljo in jih rahlo prekrijemo. Substrat mora biti ves čas enakomerno vlažen, a ne razmočen. Lončke postavimo na toplo in svetlo mesto, vendar ne na neposredno sonce. Kalitev običajno traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od pogojev in svežine semen.

Ko sejančki razvijejo prve prave liste in so dovolj močni za presajanje, jih lahko posamično presadimo v večje lonce. Mlade rastline je treba postopoma privajati na zunanje pogoje, preden jih trajno posadimo na prosto. Sejančki rastejo relativno počasi in običajno potrebujejo dve do tri leta, da dosežejo zadostno debelino debla (približno 1 cm premera) za cepljenje. V tem času je treba skrbeti za redno zalivanje, gnojenje in zaščito pred boleznimi in škodljivci.

Skrb za mlado posajeno drevo

Po uspešnem sajenju je skrb v prvem letu ključna za preživetje in nadaljnjo rast mladega kakijevega drevesa. Najpomembnejši ukrep je redno in zadostno zalivanje. Mlado drevo še nima razvitega koreninskega sistema, zato je odvisno od rednega dovajanja vode, še posebej v sušnih obdobjih. Zalivati je treba temeljito, da voda prodre do globljih plasti zemlje in spodbudi rast korenin v globino. Pogostost zalivanja je odvisna od tipa tal in vremenskih razmer, vendar je v prvem poletju običajno potrebno zaliti vsaj enkrat na teden.

Uporaba zastirke okoli debla je zelo priporočljiva. Plast organske zastirke (kot so slama, lubje, pokošena trava) debeline 5-10 cm pomaga ohranjati vlago v tleh, zavira rast plevela, ki bi konkuriral mlademu drevesu za vodo in hranila, ter uravnava temperaturo tal. Paziti je treba, da se zastirka ne dotika neposredno debla, saj bi to lahko povzročilo gnitje lubja. Pustiti je treba nekaj centimetrov prostora okoli debla.

V prvem letu po sajenju gnojenje običajno ni potrebno, če so bila tla pred sajenjem dobro pripravljena z dodatkom komposta ali hlevskega gnoja. Prekomerno gnojenje lahko celo škodi mlademu drevesu, saj lahko povzroči ožig korenin in spodbudi prehitro rast poganjkov, ki so občutljivi na poškodbe. Z rednim gnojenjem je bolje začeti v drugem letu rasti, spomladi, z uravnoteženim gnojilom. Pomembno je tudi redno odstranjevanje plevela v območju korenin.

Zaščita pred škodljivci in boleznimi je prav tako del skrbi za mlado drevo. Redno je treba pregledovati liste in deblo za morebitne znake težav. V prvem letu obrezovanje običajno ni potrebno, razen če je treba odstraniti kakšno očitno poškodovano ali bolno vejo. Pustimo, da drevo razvije čim več listne mase, ki bo s fotosintezo zagotavljala energijo za rast korenin. Skrbna nega v prvem letu postavi trdne temelje za zdravje in rodnost drevesa v prihodnjih letih.