Pravilno sajenje je ključnega pomena za uspešno rast in razvoj atlantske cedre, saj postavlja temelje za njeno dolgo in zdravo življenje. Izbira pravega časa in mesta ter skrbna priprava sadilne jame so dejavniki, ki odločilno vplivajo na to, kako se bo mlado drevo ukoreninilo in prilagodilo novemu okolju. Razmnoževanje po drugi strani omogoča vzgojo novih rastlin, bodisi iz semen bodisi s potaknjenci, kar je lahko za vsakega vrtnarja poseben izziv in vir ponosa. Ne glede na to, ali se odločimo za nakup sadike ali se preizkusimo v vzgoji lastnih, je poznavanje pravilnih postopkov nujno za uspeh. Skrbno načrtovanje in izvedba teh opravil bosta zagotovila, da bo naša atlantska cedra postala veličasten okras vrta.
Preden se lotimo sajenja, je nujno izbrati primerno lokacijo, ki bo zadostila vsem potrebam tega mogočnega drevesa. Atlantska cedra potrebuje veliko sonca, zato izberemo odprto lego, kjer bo imela vsaj šest do osem ur neposredne sončne svetlobe na dan. Prav tako je treba upoštevati njeno končno velikost; drevo lahko zraste zelo visoko in široko, zato ga moramo saditi dovolj daleč od hiš, električnih vodov, poti in drugih rastlin. S tem se izognemo kasnejšim težavam in potrebi po drastičnem obrezovanju. Zagotoviti moramo tudi dovolj prostora za razvoj koreninskega sistema.
Tla morajo biti dobro odcedna, saj atlantska cedra ne prenaša zastajanja vode, ki lahko povzroči gnitje korenin. Idealna so peščeno-ilovnata tla z rahlo kislim do nevtralnim pH. Pred sajenjem je priporočljivo preveriti drenažo tako, da izkopljemo jamo in jo napolnimo z vodo; če voda odteče v nekaj urah, so tla primerna. V primeru težkih in slabo odcednih tal je nujno izboljšati njihovo strukturo z dodajanjem peska, komposta ali druge organske snovi. S tem bomo ustvarili zračno in odcedno okolje, v katerem se bodo korenine lahko zdravo razvijale.
Najboljši čas za sajenje atlantske cedre je jesen ali zgodnja pomlad. Jesensko sajenje omogoča, da se drevo ukorenini pred zimo, medtem ko temperature tal še vedno spodbujajo rast korenin. Spomladansko sajenje, po zadnji zmrzali, pa drevesu omogoča, da se dobro ukorenini pred poletno vročino. Izogibati se je treba sajenju v vročih in suhih poletnih mesecih, saj je takrat stres za rastlino prevelik. Prav tako ni priporočljivo sajenje v zamrznjena tla pozimi.
Postopek sajenja
Ko smo izbrali primerno lokacijo in čas, sledi priprava sadilne jame. Jama naj bo vsaj dvakrat do trikrat širša od koreninske grude in nekoliko plitvejša od njene višine. Širša jama omogoča, da se korenine lažje razraščajo v okoliško zemljo, kar pospeši ukoreninjenje in stabilnost drevesa. Pomembno je, da dna jame ne rahljamo preveč, saj bi se lahko drevo kasneje posedlo pregloboko. Stene jame pa je dobro zrahljati, da korenine lažje prodrejo vstran.
Več člankov na to temo
Preden sadiko postavimo v jamo, jo previdno vzamemo iz lonca ali vreče in preverimo stanje korenin. Če so korenine prepletene in krožijo po dnu lonca, jih je treba nežno razrahljati ali celo na nekaj mestih zarezati, da spodbudimo njihovo rast v širino. Sadiko postavimo v sredino jame tako, da je vrh koreninske grude poravnan z okoliškim terenom ali celo rahlo nad njim. Sajenje pregloboko je ena najpogostejših napak, ki lahko povzroči propad drevesa, saj koreninski vrat ne sme biti zasut z zemljo.
Ko je drevo pravilno nameščeno, jamo postopoma napolnimo z mešanico izkopane zemlje in kakovostnega komposta ali šote. Zemljo med polnjenjem rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe, vendar ne premočno, da ne poškodujemo korenin in ne uničimo strukture tal. Ko je jama napolnjena, okoli drevesa oblikujemo zalivalni kolobar iz zemlje, ki bo pomagal zadrževati vodo na območju korenin. S tem zagotovimo, da bo voda pronicala neposredno do koreninskega sistema in ne bo odtekala stran.
Po končanem sajenju je ključno temeljito zalivanje. Drevo zalijemo obilno, da se zemlja dobro usede okoli korenin in se odstranijo preostali zračni žepi. V prvih nekaj tednih in mesecih po sajenju je redno zalivanje izjemno pomembno za uspešno ukoreninjenje. Tla morajo biti ves čas enakomerno vlažna, vendar ne razmočena. Uporaba zastirke iz lubja ali sekancev okoli drevesa (vendar ne tik ob deblu) bo pomagala ohranjati vlago, zmanjšala rast plevela in zaščitila korenine pred temperaturnimi nihanji.
Razmnoževanje s semeni
Razmnoževanje atlantske cedre s semeni je dolgotrajen, a zanimiv postopek, ki zahteva potrpežljivost. Najprej je treba pridobiti kakovostna, zrela semena iz storžev. Storži atlantske cedre dozorijo v dveh do treh letih, nato pa razpadejo na drevesu in sprostijo semena. Najbolje je zbrati storže, ki so že začeli razpadati, ali pa sveže odpadla semena. Pred setvijo je treba preveriti kaljivost semen, tako da jih za 24 ur namočimo v vodo; tista, ki potonejo, so običajno kaljiva.
Več člankov na to temo
Semena atlantske cedre potrebujejo hladno stratifikacijo, da prekinejo mirovanje in začnejo kaliti. To pomeni, da jih moramo za določeno obdobje izpostaviti nizkim temperaturam in vlagi, s čimer posnemamo naravne zimske pogoje. Semena zmešamo z vlažnim substratom, kot je mivka, vermikulit ali šotni mah, in zmes shranimo v plastično vrečko v hladilnik (pri temperaturi okoli 4°C) za obdobje od enega do treh mesecev. Redno preverjamo, da se substrat ne izsuši in da se ne pojavi plesen.
Po končani stratifikaciji so semena pripravljena za setev. Sejemo jih v setvene lončke ali pladnje, napolnjene s kakovostnim substratom za setev. Substrat naj bo dobro odceden in zračen. Semena položimo na površino in jih prekrijemo s tanko plastjo substrata, približno tako debelo, kot je seme samo. Lončke postavimo na svetlo in toplo mesto, vendar ne na neposredno sonce. Substrat ohranjamo ves čas enakomerno vlažen, najbolje z uporabo pršilke, da ne odplavimo semen.
Kalitev lahko traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od pogojev in kakovosti semen. Ko sejalčki razvijejo nekaj parov pravih listov (iglic) in so dovolj močni za presajanje, jih previdno presadimo v posamezne lončke. Mlade rastline potrebujejo zaščito pred močnim soncem, vetrom in zmrzaljo. V lončkih jih gojimo vsaj eno do dve leti, preden so dovolj močne za sajenje na prosto. V tem času jih redno zalivamo in občasno dognojujemo z blagim gnojilom.
Razmnoževanje s potaknjenci
Razmnoževanje atlantske cedre s potaknjenci je težje kot pri mnogih drugih rastlinah, vendar je mogoče in zagotavlja, da bo nova rastlina genetsko enaka materinski. Najboljši čas za odvzem potaknjencev je pozno poleti ali jeseni, ko je rast že nekoliko olesenela. Izberemo zdrave, močne, enoletne poganjke in odrežemo približno 10-15 cm dolge kose. Spodnji del potaknjenca odrežemo poševno, tik pod kolencem, in z njega odstranimo spodnje iglice na približno dveh tretjinah dolžine.
Za spodbujanje ukoreninjenja je priporočljiva uporaba hormona za ukoreninjanje. Spodnji del potaknjenca pomočimo v prah ali gel za ukoreninjanje lesnatih potaknjencev, odvečni prah pa otresemo. Tako pripravljene potaknjence zapičimo v substrat za potaknjence, ki mora biti zelo zračen in dobro odceden. Idealna je mešanica šote in perlita ali mivke v razmerju 1:1. Potaknjence zapičimo približno do polovice njihove dolžine v substrat.
Za uspešno ukoreninjenje potaknjenci potrebujejo visoko zračno vlažnost in toploto. To najlažje dosežemo tako, da lonček s potaknjenci pokrijemo s prozorno plastično vrečko ali ga postavimo v mini rastlinjak. Pomembno je zagotoviti redno zračenje, da preprečimo razvoj plesni. Substrat mora biti ves čas rahlo vlažen, vendar ne moker. Lončke postavimo na svetlo mesto, vendar brez neposrednega sonca. Talno gretje lahko bistveno pospeši proces ukoreninjenja.
Ukoreninjenje potaknjencev atlantske cedre je počasen proces in lahko traja več mesecev, včasih celo do enega leta. Potrpežljivost je ključna. Uspešno ukoreninjenje preverimo tako, da potaknjenec nežno povlečemo; če se upira, je verjetno razvil korenine. Ko so korenine dobro razvite, lahko potaknjence presadimo v večje lončke. Mlade rastline nato gojimo naprej še vsaj eno leto, preden so pripravljene za sajenje na stalno mesto v vrtu.
Nega mladih sadik
Mlade sadike atlantske cedre, bodisi kupljene bodisi vzgojene doma, zahtevajo posebno pozornost v prvih letih po sajenju na prosto. Njihov koreninski sistem še ni dovolj razvit, da bi lahko same prenesle ekstremne pogoje, kot sta suša ali močan mraz. Ključno je redno zalivanje, predvsem v prvem in drugem letu po sajenju. Tla okoli sadike morajo biti stalno vlažna, kar pomeni zalivanje enkrat do dvakrat na teden v sušnih obdobjih. Globinsko zalivanje je bolj učinkovito kot pogosto plitvo zalivanje.
Zaščita pred plevelom je prav tako pomembna, saj plevel mladim sadikam odvzema vodo, hranila in svetlobo. Območje okoli debla je treba redno čistiti. Najboljši način za preprečevanje rasti plevela in ohranjanje vlage v tleh je uporaba zastirke. Debela plast organske zastirke (5-10 cm) bo učinkovito zavirala rast plevela in hkrati izboljševala kakovost tal, ko se bo postopoma razgrajevala. Paziti moramo, da zastirka ni v neposrednem stiku z deblom.
Mlade cedre so lahko občutljive na močno zimsko sonce in mraz, kar lahko povzroči ožig iglic in poškodbe zaradi zmrzali. V območjih z ostrimi zimami je priporočljivo mlada drevesa zaščititi, na primer z ovijanjem v juto ali z uporabo senčilnih mrež. To jih bo zaščitilo pred izsuševanjem zaradi zimskega vetra in sonca. Zaščita je še posebej pomembna v prvem letu po sajenju, ko je drevo najbolj občutljivo.
Gnojenje mladih sadik naj bo zmerno. V prvem letu po sajenju običajno ni potrebno gnojiti, saj imajo dovolj hranil iz komposta, ki smo ga dodali v sadilno jamo. V naslednjih letih lahko spomladi dodamo gnojilo za iglavce z počasnim sproščanjem. Prekomerno gnojenje, še posebej z dušikom, lahko spodbudi prehitro rast, zaradi česar postanejo poganjki šibki in bolj dovzetni za poškodbe zaradi vetra in zmrzali. Vedno upoštevajmo navodila proizvajalca gnojila.
