Pogosto vprašanje, ki se poraja med ljubitelji teh sončnih cvetlic, je povezano z njihovim prezimovanjem. Žametnice (Tagetes) so v svojem naravnem okolju, v toplejših predelih Amerike, trajnice, vendar se v našem celinskem podnebju z mrzlimi zimami gojijo skoraj izključno kot enoletnice. To pomeni, da njihov življenjski cikel v normalnih pogojih traja le eno sezono, od pomladne setve do prve jesenske slane, ki uniči nadzemne dele rastline. Kljub temu obstajajo določene okoliščine in metode, s katerimi je mogoče posamezne rastline ohraniti čez zimo, čeprav je ta postopek pogosto zahteven in ne vedno uspešen. Razumevanje narave žametnic kot toploljubnih rastlin je ključno za pravilno ravnanje z njimi ob koncu sezone in za načrtovanje naslednje.
Osnovni razlog, zakaj žametnic na prostem ne moremo prezimiti, je njihova popolna ne-odpornost na zmrzal. Že prva močnejša slana jeseni povzroči, da listje in stebla počrnijo, postanejo vodena in propadejo. Koreninski sistem, čeprav je v zemlji, prav tako ne prenese zmrznjenih tal in propade skupaj z nadzemnim delom. Zato je vsak poskus, da bi žametnice pustili na vrtni gredici čez zimo z upanjem, da bodo spomladi ponovno odgnale, obsojen na neuspeh. Njihova vloga na vrtu se z nastopom zime zaključi.
Običajen in najbolj praktičen pristop ob koncu sezone je, da rastline po prvi slani odstranimo z gredic in jih kompostiramo. S tem ne le očistimo vrt in ga pripravimo na zimo, ampak tudi preprečimo morebitno prezimovanje bolezni in škodljivcev na rastlinskih ostankih. Korenine in stebla žametnic so odličen dodatek za kompostni kup, saj med razkrajanjem sproščajo snovi, ki zavirajo razvoj talnih škodljivcev, kot so ogorčice, in s tem obogatijo končni kompost. To je najbolj smiseln in koristen način zaključka njihovega enoletnega cikla.
Najbolj zanesljiv in preprost način “prezimovanja” žametnic pa je v resnici ohranjanje njihove genetike preko semen. Konec sezone je idealen čas za zbiranje semen iz posušenih cvetnih glavic. S shranjevanjem semen na suhem in hladnem mestu si zagotovimo, da bomo lahko naslednjo pomlad vzgojili novo generacijo rastlin, ki bodo enake ali zelo podobne tistim, v katerih smo uživali preteklo poletje. To je tradicionalen in daleč najbolj razširjen način zagotavljanja kontinuitete gojenja teh priljubljenih cvetlic iz leta v leto.
Poskus prezimovanja v notranjih prostorih
Čeprav se žametnice gojijo kot enoletnice, je teoretično mogoče posamezno, izjemno lepo ali redko rastlino poskusiti ohraniti čez zimo v notranjih prostorih. Ta postopek je zahteven in zahteva skrbno pripravo ter ustrezne pogoje. Najboljši kandidati za prezimovanje so zdrave, kompaktne rastline, ki rastejo v posodah in še niso dosegle svoje polne velikosti. Prezimovanje velikih, razraslih rastlin z gredice je veliko težje in manj uspešno. Postopek se mora začeti, preden temperature padejo blizu ledišča.
Izbrano rastlino je treba pred prenosom v notranjost temeljito pregledati za morebitno prisotnost škodljivcev, kot so listne uši ali pršice. Če odkrijemo škodljivce, rastlino temeljito speremo z vodo ali jo tretiramo z ustreznim insekticidom na osnovi kalijevega mila. Prenos škodljivcev v notranje prostore lahko povzroči hitro širjenje na druge sobne rastline. Koristno je tudi, da rastlino nekoliko obrežemo, odstranimo vse odcvetele cvetove in morebitne poškodovane liste, da zmanjšamo stres in spodbudimo bolj kompaktno rast.
Ključnega pomena za uspeh je zagotovitev ustreznih pogojev v notranjih prostorih. Žametnice potrebujejo zelo svetlo mesto, idealno na južni okenski polici, kjer bodo prejemale vsaj šest do osem ur neposredne sončne svetlobe na dan. Če nimamo na voljo dovolj naravne svetlobe, bo potrebna uporaba rastnih luči. Temperatura prostora naj bo med 15 in 20 stopinj Celzija; previsoke temperature in suh zrak centralnega ogrevanja jim ne ustrezajo. Zagotoviti je treba tudi dobro kroženje zraka.
Zalivanje med prezimovanjem mora biti zmerno. Ker je rast v zimskih mesecih upočasnjena, se zmanjšajo tudi potrebe po vodi. Zalivamo šele, ko se zgornja plast zemlje dobro osuši, in pazimo, da ne pride do zastajanja vode v podstavku. Gnojenje v zimskem času običajno ni potrebno, saj je rastlina v fazi mirovanja. Spomladi, ko se dnevi podaljšajo in rastlina začne kazati znake nove rasti, jo lahko začnemo postopoma ponovno gnojiti in jo pripravljati na vrnitev na prosto.
Razmnoževanje s potaknjenci pred zimo
Alternativa prezimovanju celotne rastline je razmnoževanje s potaknjenci v pozni jeseni. Ta metoda je pogosto bolj uspešna, saj mlade rastline lažje preživijo zimo v notranjih prostorih kot stare, olesenele rastline. Poleg tega s potaknjenci zavzamemo manj prostora. S zdrave in močne matične rastline odrežemo nekaj približno 10-15 cm dolgih vršičkov, ki še ne cvetijo. Z njih odstranimo spodnje liste, pustimo le nekaj listov na vrhu.
Pripravljene potaknjence lahko koreninimo na dva načina: v vodi ali neposredno v substratu. Pri koreninjenju v vodi potaknjenec postavimo v kozarec z vodo, tako da so vozlišča, kjer so bili listi, potopljena. Kozarec postavimo na svetlo, a ne neposredno sončno mesto. Vodo redno menjujemo. V nekaj tednih bi se morale razviti korenine. Ko so korenine dolge nekaj centimetrov, potaknjenec previdno posadimo v lonček s substratom.
Pri koreninjenju v substratu spodnji del potaknjenca pomočimo v prah za koreninjenje (čeprav pri žametnicah to pogosto ni nujno) in ga potisnemo v lonček, napolnjen z vlažnim setvenim substratom. Lonček prekrijemo s prozorno plastično vrečko ali pokrovom, da ustvarimo mini rastlinjak, ki ohranja visoko zračno vlago. Postavimo ga na toplo in svetlo mesto. Substrat ohranjamo rahlo vlažen. Po nekaj tednih, ko potaknjenec razvije korenine in začne kazati znake nove rasti, lahko pokrov odstranimo.
Mlade rastline, pridobljene iz potaknjencev, gojimo čez zimo na enak način kot prezimujoče odrasle rastline: na zelo svetlem mestu, z zmernim zalivanjem in brez gnojenja. Spomladi, ko se nevarnost zmrzali umakne, jih lahko, po predhodnem utrjevanju, posadimo na prosto. Ta metoda je odličen način za ohranitev točno določene sorte, še posebej hibridov, katerih semena ne bi dala enakih potomcev.
Ravnanje z rastlinami po koncu sezone
Ne glede na to, ali se odločimo za poskus prezimovanja ali ne, je pravilno ravnanje z rastlinami na gredicah po koncu sezone ključnega pomena za zdravje vrta. Ko prva močna slana uniči nadzemne dele žametnic, je čas za jesensko čiščenje. Odmrle rastline v celoti, vključno s koreninami, izpulimo ali izkopljemo iz zemlje. Puščanje odmrlih rastlinskih ostankov na gredicah čez zimo ni priporočljivo, saj lahko postanejo zatočišče za prezimovanje škodljivcev in bolezni.
Odstranjene rastline so odličen material za kompostiranje. Njihova razgradnja bo obogatila kompost z organsko snovjo in hranili. Posebna vrednost žametnic v kompostu je v njihovih biofumigantnih lastnostih. Tiofeni, spojine, ki jih vsebujejo korenine in ki odganjajo ogorčice, ostanejo delno aktivni tudi med razkrajanjem in lahko pripomorejo k zmanjšanju populacije škodljivih organizmov v kompostu. Zato žametnic nikar ne zavrzimo med biološke odpadke, ampak jih koristno uporabimo na domačem vrtu.
Po čiščenju gredic je priporočljivo, da golih tal ne puščamo izpostavljenih zimskim vremenskim vplivom. Gola zemlja je podvržena eroziji zaradi vetra in dežja ter zbijanju. Tla lahko prekrijemo z debelo plastjo organske zastirke, kot je odpadlo listje, slama ali seno. Ta zimska odeja bo zaščitila strukturo tal, ohranjala vlago, zavirala rast plevela in spodbujala življenje deževnikov in drugih koristnih talnih organizmov.
Druga možnost je setev prezimnih posevkov za zeleno gnojenje, kot so ozimna žita (npr. rž) ali detelje. Te rastline bodo čez zimo prekrivale tla in jih s svojimi koreninami rahljale ter varovale pred izpiranjem hranil. Spomladi, pred pripravo gredic za novo sezono, jih preprosto pokosimo in vdelamo v tla, kjer bodo delovale kot odličen vir organske snovi. Ta praksa je temelj trajnostnega vrtnarjenja in dolgoročno izboljšuje rodovitnost tal.
