Čeprav večina sort vajgele velja za popolnoma prezimno trdne rastline, ki dobro prenašajo nizke zimske temperature našega podnebja, je ustrezna priprava na zimo ključna za njihovo zdravje in obilno cvetenje v prihodnji sezoni. Pravilni ukrepi v jesenskem času pomagajo rastlini, da lažje prenese mraz, veter in sneg ter zmanjšajo tveganje za poškodbe zaradi zmrzali. Skrb za prezimovanje ni zahtevna, a nekaj preprostih korakov lahko naredi veliko razliko, še posebej pri mladih, sveže posajenih grmih ali pri gojenju v posodah, kjer je koreninski sistem bolj izpostavljen.
Priprava na zimo se začne že konec poletja in zgodaj jeseni. V tem obdobju je pomembno, da prenehaš z gnojenjem, še posebej z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Dušik spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki pred zimo ne bi imeli dovolj časa, da dozorijo in olesenijo. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na mraz in bi pozimi pozeble, kar bi poškodovalo rastlino in predstavljalo potencialno vstopno točko za bolezni. Rastlina se mora jeseni postopoma umiriti in pripraviti na obdobje mirovanja.
Jesensko čiščenje okoli grma je pomemben preventivni ukrep. Odstrani vse odpadlo listje, plevel in druge organske ostanke izpod krošnje vajgele. Na odpadlem listju lahko prezimijo trosi glivičnih bolezni, kot sta pepelasta plesen in listna pegavost, ter jajčeca nekaterih škodljivcev. S tem, ko okolico grma očistiš, zmanjšaš možnost okužbe v naslednji pomladi. To je tudi priložnost, da pregledaš rastlino in odstraniš morebitne odmrle ali poškodovane veje, ki bi se lahko pod težo snega zlomile.
Zadostna hidracija pred zimo je izjemno pomembna. Če je jesen suha in brez padavin, je ključno, da vajgelo še naprej zalivaš, vse dokler tla ne zmrznejo. Rastlina, ki gre v zimo dobro hidrirana, ima veliko boljše možnosti za preživetje. Voda v tleh deluje kot izolator in ščiti korenine pred globoko zmrzaljo. Zimzelene in polzimzelene rastline lahko tudi pozimi skozi liste izgubljajo vodo (proces, imenovan transpiracija), zato je dostop do vlage v tleh, dokler ta niso zmrznjena, nujen za preprečevanje zimske izsušitve.
Zaščita koreninskega sistema
Koreninski sistem je najbolj občutljiv del rastline na nizke temperature, zato je njegova zaščita ključnega pomena, še posebej pri mladih rastlinah. Najboljši in najenostavnejši način za zaščito korenin je uporaba debele plasti organske zastirke. Jeseni, po zadnjem zalivanju in preden tla zmrznejo, okoli osnove grma razporedi 10-15 cm debelo plast materiala, kot so suho listje, slama, smrekove veje ali kompost. Ta plast deluje kot izolator, ki upočasni zmrzovanje tal in ščiti korenine pred ekstremnimi nihanji temperature.
Več člankov na to temo
Zastirko razporedi v širokem krogu okoli debla, ki naj sega vsaj do roba krošnje. Pomembno je, da zastirka ni v neposrednem stiku z deblom rastline. Pusti nekaj centimetrov prostora okoli debla, da preprečiš zadrževanje vlage, ki bi lahko povzročilo gnitje lubja in privabljalo glodavce, kot so miši in voluharji, ki bi lahko pozimi objedali lubje. Zastirka bo spomladi, ko se bo začela razkrajati, obogatila tla s hranili.
Pri mladih, sveže posajenih grmih, ki so bili posajeni pozno jeseni, je zaščita korenin še toliko bolj pomembna, saj njihov koreninski sistem še ni dobro razvit in razširjen. V prvem letu je priporočljivo uporabiti debelejšo plast zastirke kot pri starejših, dobro uveljavljenih rastlinah. Ta dodatna izolacija bo pomagala preprečiti dvigovanje rastline iz tal zaradi ciklov zmrzovanja in odtajanja, kar je pogosta težava pri sveže posajenih rastlinah.
Spomladi, ko nevarnost močnejših pozeb mine in se tla začnejo segrevati, je treba zimsko zastirko postopoma odstraniti oziroma odgrniti od debla. Predebela plast zastirke lahko spomladi upočasni segrevanje tal in ovira odganjanje novih poganjkov. Del zastirke, kot je kompost ali razpadlo listje, lahko preprosto vmešaš v zgornjo plast zemlje kot gnojilo, medtem ko grobe materiale, kot so smrekove veje, odstraniš.
Zaščita nadzemnega dela
Pri večini sort vajgele zaščita nadzemnega dela v naših klimatskih pogojih ni nujno potrebna, saj so veje dovolj odporne na mraz. Vendar pa lahko v območjih z zelo ostrimi zimami ali pri gojenju manj odpornih sort nekateri ukrepi pomagajo preprečiti poškodbe. Ena od nevarnosti je teža mokrega in težkega snega, ki lahko polomi ali upogne veje, še posebej pri sortah z bolj pokončno ali vazo obliko rasti.
Več člankov na to temo
Če pričakuješ močno sneženje, lahko veje grma ohlapno povežeš skupaj z vrvico. To bo ustvarilo bolj kompaktno obliko in preprečilo, da bi se veje pod težo snega razprle in zlomile. Po močnem sneženju je priporočljivo sneg z vej nežno otresti z metlo, da razbremeniš strukturo grma. Nikoli ne otresaj zaledenelih vej, saj so takrat zelo krhke in se zlahka zlomijo.
Mlade rastline in tiste, posajene na vetrovnih legah, so lahko izpostavljene poškodbam zaradi zimskega vetra in sonca, kar vodi v izsušitev poganjkov. Za zaščito lahko okoli rastline postaviš paravan iz protivoalne mreže, jute ali gostih smrekovih vej, ki bo zmanjšal moč vetra. Ta zaščita je še posebej pomembna na južnih legah, kjer lahko zimsko sonce segreje lubje, kar ob nočnih nizkih temperaturah povzroči pokanje lubja.
Zaščita pred divjadjo je lahko potrebna na podeželskih območjih, kjer srne ali zajci pozimi radi objedajo mlade poganjke in lubje. Če imaš težave z divjadjo, lahko grm ogradiš z mrežo ali okoli debla namestiš plastično zaščito. Obstajajo tudi različni repelenti, ki jih lahko napršiš po rastlini in s svojim vonjem odganjajo živali. Učinkovitost teh sredstev je lahko različna, zato je včasih fizična ovira najbolj zanesljiva rešitev.
Prezimovanje vajgele v posodah
Rastline, ki rastejo v posodah, so pozimi veliko bolj izpostavljene mrazu kot tiste na vrtu. Koreninski sistem v posodi ni zaščiten z veliko maso zemlje, zato lahko temperature v posodi padejo precej pod ledišče, kar lahko poškoduje ali uniči korenine. Zato je prezimovanje vajgele v posodah zahtevnejše in zahteva dodatne ukrepe. Osnovno pravilo je, da je treba zaščititi korenine pred zmrzaljo.
Ena od možnosti je, da posodo skupaj z rastlino zakoplješ v zemljo na vrtu. Izkoplji jamo, ki je dovolj velika za posodo, jo postavi vanjo in jo zasuj z zemljo ali listjem. To bo zagotovilo enako izolacijo, kot jo imajo rastline, posajene neposredno v tla. Spomladi, ko nevarnost zmrzali mine, posodo preprosto izkoplješ. Ta metoda je zelo učinkovita, a morda ni praktična za vsakogar, še posebej pri velikih in težkih posodah.
Druga, bolj pogosta metoda je izolacija same posode. Celotno posodo, od vrha do tal, lahko oviješ v več plasti materiala, kot so juta, mehurčasta folija, stare odeje ali stiropor. Pomembno je, da je izoliran tudi spodnji del posode, zato jo postavi na leseno desko ali kos stiropora, da preprečiš neposreden stik z mrzlimi tlemi. Posodo nato postavi na zavetno mesto, na primer ob steno hiše, kjer bo zaščitena pred najhujšim vetrom in mrazom.
Tretja možnost je, da posodo prestaviš v neogrevan, a pred zmrzaljo varen prostor, kot je garaža, klet, lopa ali zaprta veranda. Prostor naj bo hladen (idealno med 0 in 10 °C), da rastlina ostane v fazi mirovanja, in po možnosti temen. V takšnih pogojih bo vajgela odvrgla liste in prešla v dormanco. Zalivanje v tem času mora biti minimalno – le toliko, da se substrat popolnoma ne izsuši, morda enkrat na mesec ali še redkeje. Spomladi rastlino postopoma privajaj nazaj na svetlobo in zunanje temperature.
