Čeprav srebrno pepelko v mnogih celinskih podnebjih gojimo kot enoletnico, je v resnici trajnica, ki ob ustrezni zaščiti lahko preživi zimo in nas s svojo lepoto razveseljuje več let. Njena sposobnost prezimovanja je odvisna predvsem od ostrine zime v danem podnebnem pasu in od mikrolokacije na vrtu. V regijah z milimi zimami, kjer temperature redko padejo pod -10 °C, bo z nekaj preprostimi zaščitnimi ukrepi brez večjih težav preživela na prostem. V hladnejših območjih pa je za uspešno prezimovanje potrebno nekoliko več truda, na primer prestavitev rastlin v posodah v zaščiten prostor. Razumevanje njenih mejnikov odpornosti in pravilna priprava na hladno obdobje sta ključna za ohranitev te elegantne rastline čez zimo.
Uspeh prezimovanja srebrne pepelke na prostem ni odvisen le od nizkih temperatur, ampak v enaki meri tudi od zimske vlage. Pravzaprav je kombinacija mraza in mokrih, težkih tal zanjo najbolj nevarna. V takšnih pogojih korenine hitro zgnijejo, kar vodi v propad rastline, ne glede na njeno toleranco na mraz. Zato je prvi in najpomembnejši korak pri pripravi na zimo zagotovitev, da so tla okoli rastline izjemno dobro odcedna. To dosežemo že ob sajenju z izboljšanjem strukture tal, jeseni pa lahko dodatno pripomoremo z zaščito pred prekomernim dežjem ali snegom.
Priprava rastline na zimo se začne že v pozno poletje. Takrat prenehamo z gnojenjem, da ne spodbujamo rasti novih, mehkih poganjkov, ki bi bili občutljivi na zmrzal. Prav tako postopoma zmanjšujemo zalivanje in pustimo, da se rastlina počasi utrdi in pripravi na obdobje mirovanja. Jesensko obrezovanje je lahko koristno, vendar ne smemo biti preveč radikalni. Rahlo skrajšanje poganjkov bo zmanjšalo površino, izpostavljeno mrzlemu vetru, in preprečilo lomljenje pod težo snega.
Za tiste, ki živijo v območjih z zelo ostrimi zimami ali pa nimajo možnosti zagotoviti idealnih pogojev na vrtu, je najboljša rešitev gojenje srebrne pepelke v posodah. To omogoča, da rastline pred prvo močno zmrzaljo preprosto prestavimo v hladen, a pred zmrzaljo varen prostor. Prezimovanje v zaprtih prostorih zahteva minimalno nego, rezultat pa je močna in zdrava rastlina, ki bo spomladi pripravljena na novo sezono rasti in bo imela veliko prednost pred tistimi, ki jih sejemo ali sadimo na novo.
Odpornost na mraz in priprava na zimo
Srebrna pepelka na splošno velja za rastlino, ki je odporna na temperature do približno -12 do -15 °C, če raste v suhih in dobro odcednih tleh. Vendar pa je ta podatek zgolj okviren, saj na dejansko odpornost vpliva več dejavnikov. Mlade, šele posajene rastline so bolj občutljive kot dobro ukoreninjene, starejše rastline. Prav tako bo rastlina, ki raste na zaščiteni legi ob zidu ali v zavetju drugih rastlin, lažje prenesla mraz kot tista, ki je izpostavljena mrzlim zimskim vetrovom.
Več člankov na to temo
Ključna priprava na zimo se začne z izbiro prave lokacije že ob sajenju. Mesto z rahlim naklonom, kjer voda hitro odteče, je veliko boljše kot ravnina ali vdolbina, kjer se lahko nabira voda in zastaja hladen zrak. Tudi bližina hiše ali ograje, ki oddaja toploto in nudi zavetje, lahko bistveno pripomore k uspešnejšemu prezimovanju. Pred nastopom zime je smiselno odstraniti vse odmrle liste in ostanke okoli rastline, da preprečimo gnitje in zmanjšamo možnost skrivališč za škodljivce.
Jesensko obrezovanje naj bo zmerno. Rastlino skrajšamo za približno tretjino ali polovico. To bo preprečilo, da bi veter in sneg polomila dolge poganjke, in zmanjšalo izhlapevanje vode iz listov, ko so tla zamrznjena. Popolno obrezovanje do tal ni priporočljivo, saj lahko spomladi rastlina težje odžene. Pustimo dovolj stebel, da zaščitijo koreninski vrat in brste, iz katerih bo spomladi zrasla nova rast.
Najpomembnejši ukrep za zaščito rastlin na prostem je uporaba zimske zastirke. Ko tla rahlo zamrznejo (običajno po prvih lažjih zmrzalih), okoli osnove rastline nasujemo debelo, od 10 do 15 cm visoko plast zračnega materiala. Za to so najprimernejši suho listje, slama, smrekove veje (smrečje) ali borove iglice. Ta zastirka deluje kot izolator, ki ščiti korenine pred globoko zmrzaljo in predvsem pred nevarnimi nihanji temperature med zmrzovanjem in odtajanjem.
Zaščita rastlin na prostem z zastirko
Uporaba zimske zastirke je preizkušena in učinkovita metoda za zaščito koreninskega sistema trajnic, kot je srebrna pepelka. Namen zastirke ni, da bi tla ohranjala topla, temveč da jih ohranja čim bolj enakomerno zamrznjena skozi vso zimo. Največjo škodo rastlinam namreč povzročajo ponavljajoči se cikli zmrzovanja in taljenja, ki lahko poškodujejo korenine in dvignejo rastlino iz tal. Debela plast zastirke deluje kot toplotni izolator, ki upočasni tako ohlajanje kot segrevanje tal.
Več člankov na to temo
Pravi čas za nanos zastirke je ključnega pomena. Če jo nanesemo prezgodaj, ko tla še niso zamrznjena, lahko pod njo ustvarimo toplo in vlažno okolje, idealno za razvoj gnilobe in plesni. Poleg tega se pod prezgodaj nameščeno zastirko radi zatečejo glodavci, ki lahko pozimi objedajo korenine. Zato počakamo, da tla vsaj površinsko pomrznejo. To je običajno po nekaj zaporednih dneh s temperaturami pod ničlo.
Najboljši materiali za zimsko zastirko so tisti, ki so lahki, zračni in se ne zlepijo v neprepustno gmoto. Suho hrastovo ali bukovo listje je odlična izbira, saj počasi razpada. Slama in praprot sta prav tako zelo dobra izolatorja. Posebej priporočljive so smrekove veje (smrečje), ki ne le dobro izolirajo, ampak tudi ne zadržujejo preveč vlage in s svojo bodičastostjo odganjajo nekatere živali. Izogibajmo se materialom, kot so pokošena trava ali javorjevo listje, ki se hitro sesedejo in ustvarijo neprepustno, zadušljivo plast.
Zastirko nasujemo v debelem sloju okoli rastline, tako da pokrijemo celotno območje korenin, vendar pustimo nekaj prostora neposredno okoli stebla, da preprečimo gnitje koreninskega vratu. Plast naj bo debela vsaj 10-15 cm. Spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali, zastirko postopoma odstranimo. Ne smemo se prenagliti, saj lahko pozna zmrzal še vedno poškoduje mlade poganjke. Odstranimo jo v več fazah, v oblačnih dneh, da se rastlina postopoma privadi na sonce in višje temperature.
Prezimovanje v posodah
Gojenje srebrne pepelke v posodah ponuja najzanesljivejši način za njeno prezimovanje, še posebej v hladnejših podnebjih. Koreninski sistem rastlin v posodah je veliko bolj izpostavljen mrazu kot pri rastlinah na vrtu, saj zemlja v loncu premrzne veliko hitreje in globlje. Zato posod s srebrno pepelko nikoli ne puščamo na prostem v območjih, kjer se temperature spustijo globoko pod ničlo.
Preden posode prestavimo v zimsko bivališče, rastlino pripravimo. Odstranimo vse porumenele ali suhe liste in jo rahlo obrežemo, da ohrani kompaktno obliko in zmanjša izgubo vode. Pregledamo jo za morebitne škodljivce in jih po potrebi odstranimo, da jih ne prenesemo v notranjost. Zadnje zalivanje naj bo zmerno; substrat naj bo rahlo vlažen, ne pa moker. To bo preprečilo gnitje korenin v hladnem in vlažnem zimskem okolju.
Idealno mesto za prezimovanje je hladen, svetel in pred zmrzaljo varen prostor. Temperature naj se gibljejo med 5 in 10 °C. Neogrevana garaža z oknom, svetla klet, zaprta veranda ali hladna veža so odlične izbire. Pomembno je, da prostor ni pretopel, saj bi to spodbudilo prezgodnjo rast šibkih in razpotegnjenih poganjkov. Rastlina potrebuje obdobje hladnega mirovanja, da si nabere moči za naslednjo sezono.
Nega med prezimovanjem je minimalna. Najpomembnejše je zalivanje. Ker rastlina miruje in so temperature nizke, so njene potrebe po vodi zelo majhne. Zalivamo jo le toliko, da se koreninska gruda popolnoma ne izsuši, kar pomeni približno enkrat na mesec ali celo redkeje. Pred vsakim zalivanjem preverimo vlažnost substrata. Preveč vode v tem obdobju je najpogostejši vzrok za neuspešno prezimovanje v posodah. Gnojenje v času mirovanja ni potrebno.
Spomladanska oskrba prezimljenih rastlin
Ko se dnevi začnejo daljšati in temperature naraščati, je čas, da prezimljene rastline postopoma prebudimo iz zimskega spanca. Pravilna spomladanska oskrba je ključna, da si rastlina opomore in se pripravi na novo rastno dobo. Ne glede na to, ali je prezimila na prostem pod zastirko ali v posodi v zaprtem prostoru, je postopnost ključna beseda. Prenagli prehod iz zimskih v poletne pogoje lahko povzroči šok in poškodbe.
Pri rastlinah, ki so prezimile na prostem, začnemo postopoma odstranjevati zimsko zastirko. To storimo, ko mine nevarnost hujših in dolgotrajnejših zmrzali, običajno konec marca ali v začetku aprila. Najbolje je, da to storimo v oblačnem dnevu, da močno spomladansko sonce ne ožge delov rastline, ki so bili čez zimo zaščiteni. Zastirko odstranjujemo v več fazah v obdobju enega do dveh tednov. Ko je vsa zastirka odstranjena, zemljo okoli rastline rahlo zrahljamo.
Po odstranitvi zastirke je čas za spomladansko obrezovanje. Z ostrimi škarjami odstranimo vse dele, ki so jih poškodovali mraz in vlaga – to so običajno počrneli ali posušeni poganjki. Rastlino obrežemo do zdravega, živega lesa. Ne bojmo se biti odločni; srebrna pepelka dobro prenaša rez in močnejše obrezovanje bo spodbudilo rast novih, močnih poganjkov iz osnove, kar bo vodilo do lepše in gostejše rastline. Po rezi lahko začnemo z zmernim zalivanjem, če so tla suha.
Rastline, ki so prezimile v posodah, prav tako potrebujejo postopno privajanje na zunanje pogoje. Ko se zunanje temperature dvignejo nad 5-10 °C, jih lahko začnemo čez dan postavljati na prosto, na senčno in zaščiteno mesto. Ponoči jih sprva še prenašamo nazaj v notranjost. Postopoma, v obdobju enega do dveh tednov, podaljšujemo čas, ki ga preživijo zunaj, in jih počasi navajamo na več sonca. Ko mine nevarnost zmrzali, jih lahko presadimo v svež substrat in postavimo na njihovo stalno poletno mesto. To je tudi čas za prvo spomladansko gnojenje z gnojilom s počasnim sproščanjem.
