Uspešno prezimovanje škrlatnordeče sretene je ključnega pomena za njeno dolgo življenjsko dobo in obilno cvetenje v naslednji sezoni. Čeprav ta rastlina velja za precej trpežno in odporno na mraz, saj izvira iz gorskih predelov, lahko ekstremne zimske razmere, še posebej kombinacija nizkih temperatur in odvečne vlage, ogrozijo njeno preživetje. Pravilna priprava rastline na zimsko mirovanje in zagotavljanje ustrezne zaščite sta zato pomembna koraka v letnem ciklu nege, ki ju ne smemo zanemariti. S premišljenimi ukrepi jeseni lahko bistveno povečamo možnosti, da bo naša sretena spomladi ponovno bujno odgnala.
Priprava na zimo se ne začne s prvo slano, temveč že v poznem poletju in jeseni. V tem obdobju je pomembno, da postopoma prenehamo z gnojenjem, še posebej z gnojili, bogatimi z dušikom. To rastlini omogoči, da upočasni rast in se osredotoči na utrjevanje tkiv, kar jo naredi bolj odporno na nizke temperature. Prav tako postopoma zmanjšamo zalivanje, saj rastlina v obdobju mirovanja potrebuje veliko manj vode, odvečna vlaga v tleh pa povečuje nevarnost gnitja korenin v mrzli zemlji.
Ključni dejavnik za uspešno prezimovanje škrlatnordeče sretene je dobra drenaža tal. Rastlina veliko lažje prenese suh mraz kot pa mraz v kombinaciji z mokrimi, razmočenimi tlemi. Zastajanje vode okoli korenin pozimi je skoraj zagotovo usodno, saj povzroči gnitje in propad rastline. Zato je izbira odcednega rastišča, ki smo jo poudarili že pri sajenju, najpomembnejši preventivni ukrep za varno prezimovanje.
Zaščita pred zimskim mrazom je odvisna od podnebnih razmer, v katerih vrtnarimo. V območjih z milimi zimami in rednimi snežnimi padavinami škrlatnordeča sretena pogosto ne potrebuje posebne zaščite, saj snežna odeja deluje kot odličen naravni izolator. V celinskih podnebjih z ostrimi zimami, nizkimi temperaturami brez snežne odeje (goli mraz) in močnimi vetrovi pa je priporočljivo rastlino dodatno zaščititi. To storimo, ko tla že rahlo zamrznejo, da pod zaščito ne ustvarimo zatočišča za glodavce.
Priprava rastline na zimo
Priprava škrlatnordeče sretene na zimsko mirovanje je postopen proces, ki se začne že konec poletja. Ključno je, da rastlini omogočimo naraven prehod iz aktivne rasti v fazo mirovanja. Prvi korak je prenehanje gnojenja najkasneje v začetku avgusta. Gnojenje spodbuja rast novih, nežnih poganjkov, ki ne bi imeli dovolj časa, da bi pred zimo dozoreli in oleseneli. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na mraz in bi po nepotrebnem izčrpavali energijo rastline.
Jeseni, ko rastlina preneha cveteti, lahko pustimo nekaj zadnjih cvetov, da tvorijo semena, če jih želimo zbrati. Ko pa listje začne rumeneti in veneti, kar je naraven proces priprave na mirovanje, je čas za jesensko čiščenje. Vse odmrle liste in cvetna stebla odrežemo približno 5 do 10 centimetrov nad tlemi. S tem ne le izboljšamo videz gredice, ampak tudi odstranimo potencialna skrivališča za škodljivce in mesta, kjer bi lahko prezimile spore bolezni.
Pomembno je, da okolico rastline temeljito očistimo odpadlega listja in drugega organskega materiala. Čeprav se morda zdi, da listje nudi naravno zaščito, lahko v vlažnih zimah zadržuje preveč vlage okoli koreninskega vratu rastline, kar spodbuja gnitje. Poleg tega je debela plast vlažnega listja idealno gojišče za glivice in zatočišče za polže. Namesto tega raje uporabimo zračno zimsko zastirko, ki jo namestimo kasneje.
Zadnji korak v pripravi je preverjanje drenaže. Če smo imeli tekom leta težave z zastajanjem vode na mestu, kjer raste sretena, je jesen skrajni čas, da ukrepamo. Okoli rastline lahko skopljemo manjše jarke za odvodnjavanje ali pa razmislimo o tem, da bi rastlino spomladi presadili na bolj primerno, dvignjeno mesto. Zagotavljanje suhih “nog” čez zimo je daleč najpomembnejši faktor za preživetje te trajnice.
Pomen zimske zaščite
Zimska zaščita je potrebna predvsem v podnebjih z ostrimi zimami, kjer temperature redno padejo globoko pod ledišče, in še posebej tam, kjer ni stalne snežne odeje. Snežna odeja deluje kot naraven izolator, ki ščiti korenine pred ekstremnim mrazom in nihanji temperature. Ko snega ni, so rastline izpostavljene tako imenovanim golim mrazom, ki lahko prodrejo globoko v tla in poškodujejo koreninski sistem. Zimska zaščita torej posnema izolacijsko vlogo snega.
Za zaščito škrlatnordeče sretene je najprimernejša lahka in zračna zastirka. Po tem, ko tla rahlo zamrznejo (običajno konec novembra ali v decembru), okoli osnove rastline nasujemo plast suhega materiala, kot je suho listje (bukovo ali hrastovo, ker ne razpada tako hitro), smrekove veje, slama ali groba kompostna zastirka. Plast naj bo debela približno 10-15 centimetrov. Ta zastirka ne greje rastline, ampak predvsem preprečuje prehitro in pregloboko zmrzovanje tal ter blaži temperaturna nihanja.
Pomembno je, da zimske zaščite ne namestimo prezgodaj jeseni, ko so tla še topla in vlažna. S tem bi ustvarili idealne pogoje za gnitje in privabili miši ali voluharje, ki bi si pod zastirko poiskali zimsko zatočišče in se prehranjevali s koreninami rastline. Počakamo, da prve močnejše slane utrdijo rastlino in da se površina tal ohladi. Prav tako je pomembno, da material, ki ga uporabimo, ne zadržuje preveč vlage.
Zimska zaščita je še posebej pomembna za mlade, na novo posajene rastline, ki še nimajo dobro razvitega koreninskega sistema. Te so bolj občutljive na mraz in izsuševanje zaradi zimskega vetra. Poleg zastirke na tleh lahko čeznje položimo nekaj smrekovih vej, ki jih bodo dodatno zaščitile pred mrzlim vetrom in močnim zimskim soncem, ki lahko v dneh brez snega povzroči prezgodnje odganjanje.
Prezimovanje v loncih
Gojenje škrlatnordeče sretene v loncih ali drugih posodah prinaša specifične izzive pri prezimovanju. Koreninski sistem rastlin v loncih je veliko bolj izpostavljen nizkim temperaturam kot pri rastlinah na gredici, saj mraz prodira v posodo z vseh strani, ne le od zgoraj. Zato je nevarnost, da korenine pomrznejo, bistveno večja. Brez ustrezne zaščite rastline v manjših loncih v ostrih zimah le redko preživijo.
Najbolj zanesljiv način prezimovanja sretene v loncih je, da posodo premaknemo v zaščiten, hladen in svetel prostor, kjer temperatura ne pade bistveno pod ledišče. Idealni so neogrevani rastlinjaki, hladne verande, svetle garaže ali kleti. V takšnem prostoru rastlina varno preživi zimo, pri čemer potrebuje le minimalno zalivanje, toliko, da se koreninska gruda ne izsuši popolnoma (morda enkrat na mesec ali še redkeje).
Če nimamo primernega prostora za prezimovanje v zaprtem prostoru, lahko poskusimo z zaščito na prostem. Lonce postavimo na zavetno mesto, na primer ob steno hiše, kjer so zaščiteni pred najhujšim vetrom. Posodo je treba izolirati z vseh strani. Postavimo jo lahko na leseno desko ali stiropor, da preprečimo stik z mrzlimi tlemi. Celoten lonec nato ovijemo v več plasti jute, mehurčkaste folije ali stare odeje. Pomembno je, da izolacijski material ne zmoči koreninske grude.
Druga možnost je, da lonec skupaj z rastlino zakopljemo v zemljo na vrtu, na primer v prazno gredico. Zemlja deluje kot naravni izolator in ščiti korenine pred ekstremnimi nihanji temperature. Lonec zakopljemo do zgornjega roba. Površino substrata v loncu in okolico nato dodatno zaščitimo z zimsko zastirko, kot bi to storili za rastline na gredici. Spomladi, ko nevarnost močnejših pozeb mine, lonec preprosto izkopljemo.
Spomladanska oskrba po prezimovanju
Ko se zima počasi poslavlja in se temperature začnejo dvigovati, je čas za postopno prebujanje škrlatnordeče sretene. S spomladansko oskrbo ne smemo hiteti. Zimska zaščita, kot je zastirka iz listja ali smrekovih vej, se običajno odstrani, ko mine nevarnost močnejših in dolgotrajnih pozeb, običajno konec marca ali v začetku aprila, odvisno od lokalne klime. Prezgodnje odstranjevanje zaščite lahko izpostavi mlade poganjke poznim spomladanskim pozebam.
Po odstranitvi zimske zaščite je treba gredico očistiti. Odstranimo vse preostale odmrle dele rastline, ki smo jih morda spregledali jeseni, in zrahljamo zemljo okoli rastline. Pri tem pazimo, da ne poškodujemo novih, komaj vidnih poganjkov, ki se morda že prebijajo na površje. To je tudi idealen čas, da okoli rastline dodamo tanko plast svežega komposta, ki bo zagotovil hranila za prihajajočo rastno sezono.
Rastline, ki so prezimovale v loncih v zaprtih prostorih, je treba postopoma navajati na zunanje razmere. Nekaj tednov, preden jih trajno postavimo na prosto, jih čez dan, ko je vreme toplo, postavimo ven na senčno mesto, ponoči pa jih prenesemo nazaj v zavetje. Ta proces, imenovan utrjevanje, prepreči šok zaradi nenadne spremembe temperature, vetra in moči sončne svetlobe. Po končanem utrjevanju jih lahko presadimo na stalno mesto ali pustimo v loncu.
Ko opazimo, da je rastlina začela aktivno rasti in se pojavijo novi listi, lahko začnemo z rednejšim zalivanjem. Sprva zalivamo zmerno in količino vode postopoma povečujemo z rastjo rastline in višanjem temperatur. Spomladanska oskrba se zaključi s prvim gnojenjem, ko so poganjki že dobro razviti. S tem damo rastlini energijo, ki jo potrebuje za bujno rast in pripravo na cvetenje, ter uspešno zaključimo celoten cikel prezimovanja.
