Uspešno prezimovanje pasijonke je eden največjih izzivov za gojitelje v celinskem podnebju, kjer temperature redno padejo pod ledišče. Ker večina vrst pasijonk izvira iz tropskih in subtropskih krajev, niso prilagojene na mrzle zime. Vendar pa s pravilno pripravo in izbiro ustrezne metode prezimovanja lahko te čudovite rastline uspešno ohranimo do naslednje pomladi. Ključno je razumevanje, da različne vrste pasijonk prenesejo različno nizke temperature, zato moramo najprej poznati vrsto, ki jo gojimo. Na podlagi tega se odločimo, ali bo pasijonka prezimila na prostem z zaščito ali pa jo bo treba preseliti v notranje prostore. Pravilno izvedeno prezimovanje je naložba v prihodnost, ki bo nagrajena z močno in zdravo rastlino, pripravljeno na bujno rast in cvetenje v novi sezoni.
Prvi korak pri pripravi na zimo je poznavanje specifične vrste pasijonke in njene odpornosti na mraz. Vrste, kot je modra pasijonka (Passiflora caerulea) in nekatere njene sorte, so relativno odporne in lahko na zaščitenih legah na prostem prenesejo temperature do -10°C ali celo -15°C, še posebej, če je koreninski sistem dobro zaščiten. Po drugi strani pa so bolj tropske vrste, kot sta orjaška grenadila (Passiflora quadrangularis) ali vrste, ki jih gojimo zaradi plodov (Passiflora edulis), zelo občutljive na mraz in ne prenesejo temperatur pod lediščem. Zato je nujno, da se pred nastopom prve slane odločimo za ustrezen način prezimovanja.
Priprava rastline na prezimovanje se začne že v poznem poletju. Takrat postopoma prenehamo z gnojenjem, da se rast upočasni in se novi poganjki utrdijo ter olesenijo. Gnojenje v jeseni bi spodbudilo rast nežnih poganjkov, ki bi pozimi pozeble in po nepotrebnem izčrpale rastlino. Prav tako postopoma zmanjšujemo količino zalivanja, kar rastlini dodatno signalizira, da se pripravi na obdobje mirovanja. Preden rastlino prestavimo v notranjost ali jo zaščitimo na prostem, jo temeljito pregledamo za morebitne škodljivce in jih po potrebi odstranimo, da jih ne prenesemo v prezimovališče.
Če se odločimo za prezimovanje v notranjih prostorih, je pomembno, da rastlino na to postopoma privajamo. Nenaden prehod iz zunanjih pogojev v toplo in suho stanovanje lahko za rastlino predstavlja velik šok, ki se pogosto kaže v odpadanju listov. Zato je priporočljivo, da rastlino najprej za nekaj dni postavimo v manj ogrevan prostor, kot je garaža ali veranda, preden jo prenesemo v končno prezimovališče. Ta postopen prehod omogoči rastlini, da se lažje prilagodi na spremenjene svetlobne in temperaturne razmere.
Ne glede na izbrano metodo je pomembno zavedanje, da je zima za pasijonko obdobje mirovanja. V tem času je njena presnova upočasnjena, zato so njene potrebe po vodi in hranilih minimalne. Največja napaka, ki jo lahko storimo med prezimovanjem, je prekomerno zalivanje, ki skoraj zagotovo vodi v gnitje korenin in propad rastline. Pravilno prezimovanje zahteva potrpežljivost in zadržanost, saj je cilj le ohraniti rastlino pri življenju do pomladi, ne pa spodbujati njene rasti.
Prezimovanje v notranjih prostorih
Prezimovanje v notranjih prostorih je nujno za vse na mraz občutljive vrste pasijonk. Idealen prostor za prezimovanje je svetel in hladen, s temperaturami med 5 in 10 stopinjami Celzija. Takšni pogoji so najpogosteje v neogrevanih verandah, svetlih kleteh, garažah z okni ali na hladnih stopniščih. Svetloba je pomembna, da rastlina lahko ohrani nekaj listov in preživi, medtem ko nizke temperature zagotavljajo, da ostane v fazi mirovanja in ne začne prezgodaj odganjati novih, šibkih poganjkov.
Preden rastlino prenesemo v notranjost, jo je priporočljivo močneje obrezati. S tem zmanjšamo njeno velikost, kar olajša prenašanje in shranjevanje, hkrati pa zmanjšamo površino, preko katere izhlapeva voda. Glavne poganjke lahko skrajšamo za tretjino ali celo polovico, pri čemer pazimo, da pustimo nekaj zdravih brstov. To obrezovanje ni le praktično, ampak tudi spodbudi rastlino k močnejši rasti spomladi. Odstranimo tudi vse suhe, poškodovane ali bolne dele.
Med prezimovanjem v hladnem prostoru je potreba po vodi minimalna. Zalivamo zelo redko, le toliko, da se koreninska gruda popolnoma ne izsuši. To v praksi pomeni zalivanje morda enkrat na tri do štiri tedne z manjšo količino vode. Pred vsakim zalivanjem obvezno preverimo vlažnost zemlje. V tem obdobju rastline nikakor ne gnojimo, saj miruje in hranil ne potrebuje.
Če nimamo na voljo hladnega prostora in moramo pasijonko prezimiti v toplem stanovanju, je izziv večji. V ogrevanih prostorih je zrak običajno zelo suh, kar pasijonkam ne ustreza in lahko privabi škodljivce, kot je rdeči pajek. V tem primeru rastlino postavimo na čim bolj svetlo mesto, stran od neposrednih virov toplote, kot so radiatorji. Zagotoviti ji moramo redno pršenje z vodo za povečanje zračne vlažnosti. Tudi v toplem prostoru zalivamo zmerno, saj je rast upočasnjena, in ne gnojimo do pomladi.
Prezimovanje na prostem
Prezimovanje na prostem je možno le za nekatere, na mraz najbolj odporne vrste pasijonk, kot je Passiflora caerulea, in le na zavetnih legah, kjer so zaščitene pred najhujšim mrazom in zimskim vetrom. Idealna lokacija je ob južni ali zahodni steni hiše, ki čez dan akumulira toploto in jo ponoči oddaja, s čimer ustvarja ugodnejšo mikroklimo. Kljub relativni odpornosti pa je tudi te rastline potrebno ustrezno zaščititi, še posebej v prvih letih po sajenju, dokler se dobro ne ukoreninijo.
Ključni del zaščite pri prezimovanju na prostem je varovanje koreninskega sistema in osnove rastline, saj so korenine najbolj občutljive na zmrzal. Pred nastopom močnejšega mraza območje okoli korenin prekrijemo z debelo, vsaj 15-20 cm visoko plastjo zastirke. Za to lahko uporabimo suho listje, slamo, smrekove veje, lubje ali kompost. Ta plast deluje kot izolator, ki preprečuje globoko zamrznitev tal in ščiti korenine pred poškodbami.
Nadzemni del rastline je sicer bolj odporen, vendar lahko v hudih zimah poganjki vseeno pozebejo. V celinskem podnebju se pogosto zgodi, da vsi nadzemni deli pozimi odmrejo, vendar rastlina spomladi ponovno odžene iz zaščitenih korenin. Če želimo ohraniti tudi del olesenelih poganjkov, jih lahko ovijemo z zimsko kopreno, juto ali koruznico. Ta zaščita jih varuje pred mrzlim vetrom in zimskim soncem, ki lahko povzroči izsuševanje.
Spomladi, ko mine nevarnost močnejših pozeb, zaščito postopoma odstranimo. Zastirko okoli korenin lahko pustimo dlje, saj bo ohranjala vlago in zavirala rast plevela. Po odstranitvi zimske zaščite pregledamo rastlino in obrežemo vse pozeble, suhe in poškodovane dele. Tudi če se zdi, da je celoten nadzemni del propadel, ne obupajmo prehitro. Pogosto rastlina preseneti in iz osnove požene nove, močne poganjke, ko se tla dovolj ogrejejo.
Priprava na novo sezono
Ko se dnevi začnejo daljšati in temperature naraščati, običajno konec februarja ali v marcu, je čas, da začnemo pasijonko postopoma prebujati iz zimskega spanca. Rastline, ki so prezimovale v hladnem in temnejšem prostoru, začnemo postopoma privajati na več svetlobe in nekoliko višje temperature. To je tudi pravi čas za prvo močnejše zalivanje po zimskem mirovanju, ki bo spodbudilo začetek nove rasti. Skupaj z več svetlobe in vode lahko začnemo tudi z rahlim gnojenjem, sprva z polovico priporočenega odmerka.
Spomladansko presajanje je pomemben korak pri pripravi na novo sezono, še posebej za rastline, ki so prerasle svoj lonec. Najboljši čas za to je tik preden rastlina začne z intenzivno rastjo. Izberemo lonec, ki je le za nekaj centimetrov večji v premeru od prejšnjega, in uporabimo svež, kakovosten substrat. Ob presajanju pregledamo koreninski sistem in odstranimo morebitne poškodovane ali gnile korenine. To je tudi priložnost, da opravimo glavno spomladansko obrezovanje in oblikujemo rastlino za prihajajočo sezono.
Postopno privajanje na zunanje pogoje je ključnega pomena, da se izognemo šoku. Ko nočne temperature zanesljivo ne padejo več pod 5-7°C, lahko rastlino čez dan začnemo postavljati na prosto, na senčno in zavetno mesto. Sprva jo pustimo zunaj le nekaj ur, nato pa čas postopoma podaljšujemo skozi obdobje enega do dveh tednov. Prav tako jo postopoma navajamo na neposredno sončno svetlobo, da preprečimo opekline na listih, ki so se razvili v notranjih prostorih.
Ko mine nevarnost zadnje slane, običajno po sredini maja, lahko pasijonko dokončno postavimo na njeno poletno mesto na prostem ali pa jo posadimo na vrt. V tem času bi morala rastlina že kazati znake močne nove rasti. Z rednim zalivanjem, gnojenjem in usmerjanjem rasti po opori ji bomo pomagali, da se razvije v bujno in cvetočo rastlino, ki nas bo razveseljevala skozi celo poletje. Skrbna priprava na novo sezono je nagrada za uspešno prezimovanje in temelj za novo cvetočo predstavo.
