Lovorikovec je zimzelena rastlina, kar pomeni, da ohrani liste skozi vse leto in tako tudi pozimi predstavlja pomemben okrasni element vrta. Kljub temu, da so mnoge sorte prilagojene na zmerno podnebje in so precej odporne na mraz, lahko ostre zime z nizkimi temperaturami, močnim vetrom in zmrznjenimi tlemi predstavljajo velik izziv. Pravilna priprava na zimo je ključna za preprečevanje poškodb in zagotavljanje, da bo rastlina spomladi zdrava in pripravljena na novo rast. Uspešno prezimovanje ni odvisno le od same odpornosti sorte, temveč tudi od skrbne nege in zaščitnih ukrepov, ki jih izvedemo jeseni.
Priprava lovorikovca na zimske razmere
Priprava na zimo se začne že v poznem poletju in jeseni. Eden najpomembnejših korakov je prenehanje gnojenja z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Dušik spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki do zime ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na zmrzal in bi pozimi propadli, kar bi rastlino po nepotrebnem izčrpalo. Zato z dušikovimi gnojili prenehamo najkasneje konec junija ali v začetku julija. Namesto tega lahko jeseni uporabimo gnojilo z višjo vsebnostjo kalija, ki pomaga pri zorenju lesa in povečuje odpornost rastline na mraz.
Prav tako se v jesenskem času izogibamo močnejšemu obrezovanju. Obrezovanje spodbuja novo rast, za katero velja enako kot pri gnojenju z dušikom – preobčutljiva je na mraz. Manjše korekturne reze lahko opravimo, a z večjim oblikovanjem je bolje počakati do pomladi. Jeseni je smiselno pregledati rastlino in odstraniti le morebitne poškodovane ali bolne veje, da preprečimo širjenje bolezni med zimskim mirovanjem.
Ključnega pomena za preživetje zime je zadostna hidracija rastline. Zimzelene rastline, kot je lovorikovec, tudi pozimi skozi liste izgubljajo vodo (transpiracija). Če so tla zmrznjena, korenine ne morejo črpati vode, kar vodi v stanje, imenovano fiziološka suša ali zimska suša. Posledica so posušeni, rjavi listi spomladi. Da bi to preprečili, je nujno, da rastlino v jeseni, preden zemlja zamrzne, temeljito in obilno zalijemo. To bo ustvarilo zalogo vlage v območju korenin.
Pred nastopom zime je priporočljivo tudi očistiti okolico rastline. Pograbimo in odstranimo vse odpadlo listje, še posebej, če smo imeli tekom leta težave z glivičnimi boleznimi, kot je listna luknjičavost. S tem zmanjšamo možnost, da bi povzročitelji bolezni prezimili v bližini rastline in jo spomladi ponovno okužili. Čista okolica prav tako zmanjša skrivališča za nekatere škodljivce, ki bi lahko prezimili v tleh ali pod listjem.
Zaščita koreninskega sistema pred zmrzaljo
Koreninski sistem lovorikovca je bolj občutljiv na mraz kot njegovi nadzemni deli. Čeprav so veje in listi lahko odporni na precej nizke temperature, lahko globoko zamrznjena tla poškodujejo korenine, kar je za rastlino lahko usodno. Zato je zaščita korenin eden najpomembnejših ukrepov pri pripravi na zimo, še posebej pri mladih rastlinah, katerih koreninski sistem še ni razvit globoko v zemljo, in pri rastlinah, posajenih na bolj izpostavljenih legah.
Najbolj učinkovit način zaščite korenin je uporaba zastirke. Po zadnjem obilnem jesenskem zalivanju okoli debla rastline razporedimo debelo plast (5-10 cm) organske zastirke. Za zastirko lahko uporabimo različne materiale, kot so suho listje, slama, smrekove veje, lubje ali kompost. Zastirka deluje kot izolacijska plast, ki upočasni ohlajanje tal in preprečuje, da bi zmrzal prodrla pregloboko. Prav tako pomaga ohranjati vlago v tleh.
Pri nanašanju zastirke pazimo, da je ne nasujemo povsem do debla rastline. Pustimo nekaj centimetrov prostora okoli debla, da preprečimo zastajanje vlage in morebitno gnitje. Zastirko je najbolje nanesti, ko se tla že nekoliko ohladijo, a še preden močneje zamrznejo. To običajno pomeni konec oktobra ali november, odvisno od lokalnih podnebnih razmer.
Posebno pozornost je treba nameniti lovorikovcem, ki so posajeni v loncih ali koritih. Koreninski sistem v loncu je veliko bolj izpostavljen nizkim temperaturam, saj mraz prodira vanj z vseh strani, ne le z vrha. Zato je nujno, da lonce ustrezno zaščitimo. Lahko jih ovijemo v več plasti jute, mehurčaste folije ali posebnih zimskih zaščitnih tkanin. Lonce lahko tudi postavimo v večjo škatlo in prostor med loncem in škatlo napolnimo z izolacijskim materialom, kot je slama ali listje. Pomembno je tudi, da lonci ne stojijo neposredno na mrzlih tleh; podstavimo jim lesene letvice ali stiropor.
Preprečevanje zimske suše in poškodb listov
Kot že omenjeno, je zimska suša velika nevarnost za lovorikovec. Poleg jesenskega zalivanja in uporabe zastirke, ki ohranja vlago, obstajajo tudi drugi ukrepi za zaščito nadzemnih delov. Največjo škodo povzroča kombinacija zimskega sonca in vetra. Sonce segreva liste in spodbuja transpiracijo, medtem ko veter ta proces še pospeši. To je še posebej problematično na zgodnje spomladanskem soncu, ko so tla še vedno zmrznjena.
Mlade in sveže posajene rastline ter tiste na izpostavljenih, vetrovnih legah je priporočljivo zaščititi s senčili ali protivo vetrnimi mrežami. Okoli rastline lahko postavimo oporo (npr. bambusove palice) in nanjo napnemo belo agrotekstilno kopreno, juto ali senčilno mrežo. Ta zaščita bo zmanjšala vpliv vetra in močnega sonca ter tako zmanjšala izgubo vode iz listov. Pomembno je, da material diha in se ne dotika neposredno listov. Izogibaj se uporabi plastične folije, ki ne diha in lahko povzroči več škode kot koristi.
Zaščito namestimo pozno jeseni, ko se temperature že spustijo pod ničlo, in jo odstranimo zgodaj spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali in se tla odtajajo. Prezgodnje odstranjevanje zaščite spomladi je lahko nevarno, saj je spomladansko sonce lahko zelo močno. Počakajmo na oblačen dan, da rastlina ne doživi prevelikega šoka ob prehodu na polno svetlobo.
V primeru dolgih zim brez snega in z obdobji otoplitve, ko se tla odtajajo, je smiselno preveriti vlažnost tal. Če so tla suha, je priporočljivo rastlino zaliti. To seveda storimo le v dneh, ko temperatura zraka in tal ni pod lediščem. Sneg je v resnici odličen zaveznik pri prezimovanju, saj deluje kot naravna izolacija za korenine in ob taljenju postopoma oskrbuje tla z vlago. Zato snega, ki zapade okoli rastlin, ne odstranjuj, razen če je tako težak, da bi lahko polomil veje.
Nega po prezimovanju in spomladanska revitalizacija
Ko se zima poslovi in mine nevarnost močnih zmrzali, je čas za spomladansko nego, ki bo lovorikovcu pomagala pri prehodu v novo rastno sezono. Prvi korak je odstranitev zimske zaščite. Kot omenjeno, to storimo postopoma in po možnosti v oblačnem vremenu, da se rastlina privadi na spremenjene pogoje. Hkrati odstranimo tudi zastirko okoli korenin, da se tla hitreje ogrejejo, kar bo spodbudilo aktivnost korenin.
Nato natančno preglejmo rastlino in ocenimo morebitne zimske poškodbe. Z ostrimi škarjami odrežimo vse veje, ki so se čez zimo posušile, polomile ali jih je poškodoval mraz. Poškodovane veje prepoznamo po rjavi ali črni barvi in lomljivosti. Ne boj se odrezati tudi delov, ki so videti slabo; obrezovanje bo spodbudilo rast novih, zdravih poganjkov. To je tudi pravi čas za prvo spomladansko oblikovalno rez, če je potrebna.
Po zimskem mirovanju je rastlina lačna hranil. Ko se tla dovolj ogrejejo, je čas za prvo spomladansko gnojenje. Uporabimo uravnoteženo, počasi sproščujoče gnojilo za grmovnice, ki bo rastlini zagotovilo potrebna hranila za začetek bujne rasti. Gnojilo rahlo vdelamo v zemljo okoli rastline in jo nato dobro zalijemo, da se hranila začnejo raztapljati in prodirati do korenin.
Spomladi je treba biti pozoren tudi na zalivanje. Čeprav so spomladanske plohe pogoste, lahko pridejo tudi daljša sušna obdobja. Preverjajmo vlažnost tal in po potrebi zalivajmo, da zagotovimo dovolj vlage za intenzivno rast. S skrbno spomladansko nego bo tvoj lovorikovec hitro nadomestil morebitne zimske poškodbe in te kmalu razveselil z gostim, sijočim zelenjem, ki bo krasilo tvoj vrt skozi celo leto.
