Uspešno prezimovanje kitajskega cesarskega drevesa je ključnega pomena za njegovo dolgoročno zdravje in preživetje, zlasti v območjih z zmernim podnebjem in ostrimi zimami. Čeprav so odrasla drevesa relativno odporna na nizke temperature, so mlade sadike v prvih letih po sajenju precej občutljive in zahtevajo posebno pozornost ter ustrezno zaščito. Pravilna priprava na zimo, ki se začne že v pozni jeseni, lahko bistveno zmanjša tveganje za poškodbe zaradi mraza, zimskega sonca in vetra. Razumevanje fiziologije drevesa v obdobju mirovanja in uporaba ustreznih tehnik zaščite sta temelj za zagotavljanje, da bo pavlovnija spomladi znova bujno odgnala.
Priprava na zimo se začne že v poznem poletju in zgodnji jeseni. V tem obdobju je treba prenehati z gnojenjem, ki vsebuje veliko dušika, saj ta spodbuja rast novih poganjkov. Novi poganjki, ki zrastejo pozno v sezoni, nimajo dovolj časa, da bi oleseneli in se utrdili pred prihodom prvega mraza, zato so zelo občutljivi na pozebe. Namesto tega lahko v pozni jeseni uporabimo gnojilo z višjo vsebnostjo kalija, ki pomaga pri utrjevanju tkiv in povečuje odpornost rastline na nizke temperature.
Prav tako je treba jeseni postopoma zmanjšati zalivanje. Drevo se pripravlja na mirovanje, zato se njegove potrebe po vodi zmanjšajo. Tla naj gredo v zimo zmerno vlažna, ne pa suha ali preveč mokra. Prekomerna vlaga v tleh pozimi lahko v kombinaciji z zmrzaljo povzroči poškodbe korenin. Odstranjevanje odpadlega listja okoli drevesa je priporočljivo, da se prepreči prezimovanje bolezni in škodljivcev, vendar pa lahko plast zdravega listja služi tudi kot naravna izolacija za korenine.
Izbira primerne lokacije za sajenje je dolgoročno najboljša zaščita pred zimskimi nevšečnostmi. Lokacija, ki je zaščitena pred močnimi severnimi in vzhodnimi vetrovi, lahko bistveno zmanjša ohlajanje drevesa in izsuševanje poganjkov. Prav tako je treba biti pozoren na lege, kjer se pozimi zadržuje hladen zrak (mrazišča), saj so tam temperature lahko bistveno nižje kot v okolici. Drevesa, posajena na rahlih vzpetinah ali v bližini večjih vodnih površin, so običajno manj izpostavljena ekstremnemu mrazu.
Odpornost na mraz je odvisna tudi od sorte pavlovnije. Obstajajo različne vrste in hibridi, ki se med seboj razlikujejo po stopnji prezimne trdnosti. Pred nakupom sadike je priporočljivo preveriti, katera sorta je najprimernejša za določeno podnebno območje. Informacije o pričakovanih najnižjih zimskih temperaturah in primerjava s cono trdnosti posamezne sorte nam lahko pomagata pri izbiri najustreznejše rastline in zmanjšata tveganje za razočaranje.
Zaščita mladih dreves
Mlada kitajska cesarska drevesa so v prvih dveh do treh zimah najbolj občutljiva na mraz in jih je treba nujno zaščititi. Njihov koreninski sistem še ni dovolj globok, lubje pa je tanko in občutljivo na nizke temperature ter na zimsko sonce. Najpomembnejši ukrep je zaščita koreninskega sistema z debelo plastjo zastirke. Okoli debla nasujemo 15-20 cm debelo plast materiala, kot je suho listje, slama, smrekove veje, sekanci ali kompost. Zastirka deluje kot izolator in preprečuje globoko zmrzovanje tal ter ščiti korenine pred poškodbami.
Poleg korenin je treba zaščititi tudi deblo mladega drevesa. Pozimi lahko močno sonce čez dan segreje temno lubje, ponoči pa se temperatura močno spusti, kar povzroči pokanje lubja (sončni ožig). To preprečimo tako, da deblo ovijemo z zaščitnimi materiali, kot so juta, trstika, koruznica, valovita lepenka ali posebne bele zaščitne mreže za debla. Ovijanje ne ščiti le pred sončnim ožigom, temveč nudi tudi dodatno izolacijo pred mrazom in ščiti deblo pred objedanjem divjadi.
Pri ovijanju debla je pomembno, da material ni preveč tesno zategnjen, da ne ovira rasti, in da je zračen, da se pod njim ne nabira vlaga, ki bi lahko povzročila gnitje. Zaščito namestimo pozno jeseni, po prvih slanah, in jo odstranimo zgodaj spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali, običajno v marcu ali aprilu. Prepozno odstranjevanje zaščite lahko ovira brstenje in povzroči, da se pod njo zaredijo škodljivci.
Pri zelo občutljivih mladih sadikah v prvem letu, zlasti v zelo mrzlih podnebjih, lahko zaščitimo celotno rastlino. Okoli sadike zabijemo tri ali štiri kole in okoli njih napnemo juto ali agrokopreno, s čimer ustvarimo nekakšen šotor. Notranjost lahko napolnimo s suhim listjem ali slamo, kar ustvari dodatno izolacijsko plast. Ta metoda je primerna za majhne rastline in zagotavlja visoko stopnjo zaščite pred vetrom in mrazom.
Skrb za drevesa v posodah pozimi
Drevesa, gojena v posodah, so pozimi veliko bolj izpostavljena mrazu kot tista, ki rastejo v zemlji. Koreninski sistem v loncu je obdan le z majhno količino zemlje in steno posode, zato lahko popolnoma premrzne, kar je za rastlino usodno. Zato je prezimovanje pavlovnije v posodi zahtevnejše in zahteva skrbno načrtovanje. Manjših posod nikakor ne smemo pustiti na prostem brez zaščite.
Najboljši način za prezimovanje dreves v posodah je, da jih prestavimo v zaščiten prostor. Idealna je neogrevana garaža, klet, delavnica ali zimski vrt, kjer se temperature gibljejo okoli ledišča (od 0 do 5 °C), vendar ne padejo bistveno pod ničlo. V takem prostoru bo drevo varno preživelo zimo v stanju mirovanja. V tem času potrebuje zelo malo svetlobe in le občasno, minimalno zalivanje, toliko da se koreninska gruda popolnoma ne izsuši (približno enkrat na mesec).
Če nimamo možnosti prenosa v notranje prostore, moramo posodo na prostem čim bolje zaščititi. Posodo najprej odmaknemo od tal, tako da jo postavimo na lesene letvice ali stiropor, da preprečimo neposreden stik z mrzlimi tlemi. Nato celotno posodo, vključno s stranicami in vrhom, ovijemo v več plasti izolacijskega materiala, kot so agrokoprena, juta, stare odeje ali mehurčkasta folija. Okoli posode lahko naredimo tudi zaboj iz desk ali mreže, ki ga napolnimo s suhim listjem, slamo ali sekanci.
Lokacija posode pozimi je prav tako pomembna. Postaviti jo je treba na zavetno mesto, na primer ob steno hiše, kjer bo zaščitena pred najhujšim vetrom in zimskim soncem. Izogibati se je treba južnim legam, kjer bi se posoda čez dan preveč segrevala. Med zimo je treba občasno preveriti vlažnost zemlje in jo v dneh brez zmrzali po potrebi nekoliko zaliti. Kljub vsem ukrepom pa je prezimovanje na prostem v posodi vedno tvegano, zlasti v celinskem podnebju.
Ravnanje s poškodbami zaradi zmrzali
Kljub skrbni zaščiti se lahko zgodi, da deli drevesa pozimi vseeno pozebejo. Poškodbe zaradi zmrzali se najpogosteje pokažejo na vršičkih mlajših poganjkov, ki niso dovolj oleseneli. Poškodovani deli spomladi ne odženejo, postanejo rjavi ali črni in se posušijo. Pomembno je, da s sanacijo poškodb ne hitimo preveč. Počakajmo do pozne pomladi, ko se drevo popolnoma prebudi in je jasno vidno, kateri deli so živi in kateri so odmrli.
Ko se na drevesu razvijejo novi listi in poganjki, lahko zanesljivo ocenimo obseg škode. Vse odmrle dele je treba odrezati z ostrimi škarjami ali žago. Rezati je treba v zdrav, živ les, približno en centimeter pod mejo med odmrlim in živim tkivom. Gladki rezi se bodo hitreje zacelili. Tudi če je pozeblo večji del mladega drevesa, ni razloga za paniko. Pavlovnija ima izjemno sposobnost regeneracije in bo iz spečih brstov na deblu ali celo iz korenin pognala nove, močne poganjke.
Včasih lahko močan mraz poškoduje tudi cvetne brste, ki se pri pavlovniji razvijejo že v prejšnjem poletju. Če cvetni brsti pomrznejo, drevo tisto leto ne bo cvetelo, čeprav bo sicer normalno olistalo. Na to nimamo velikega vpliva, razen da drevo posadimo na lokacijo, ki je zaščitena pred poznimi spomladanskimi pozebami. Z leti, ko drevo postane višje in močnejše, so cvetni brsti v višjih delih krošnje manj izpostavljeni prizemnemu mrazu.
Če pride do pokanja lubja zaradi sončnega ožiga, je treba rano oskrbeti. Spomladi z ostrim nožem zgladimo robove rane in odstranimo vse odmrle dele lubja. Rano nato premažemo s cepilno smolo, ki bo preprečila vdor bolezni in pospešila celjenje. Drevo bo postopoma samo zaraslo rano s kalusom, to je tkivom za celjenje ran. Pravilna nega drevesa skozi celo leto bo pripomogla k hitrejši regeneraciji po zimskih poškodbah.
