Domači kostanj je drevo, ki je prilagojeno na zmerno podnebje z izrazitimi letnimi časi, vključno s hladnimi zimami. Odrasla, zdrava drevesa so na splošno zelo odporna na mraz in brez večjih težav preživijo zimske temperature. Kljub temu pa je obdobje mirovanja ključnega pomena za življenjski cikel drevesa in obstajajo določeni dejavniki, predvsem pri mladih drevesih, na katere moraš biti pozoren, da zagotoviš varno prezimovanje. Pravilna priprava na zimo in zaščita pred zimskimi nevarnostmi bosta drevesu omogočila, da si nabere moči za bujno rast in rodnost v prihajajoči sezoni.
Razumevanje procesov, ki se v drevesu dogajajo pozimi, ti bo pomagalo pri sprejemanju pravilnih odločitev. V tem času drevo ne spi, ampak v njem potekajo počasni, a pomembni fiziološki procesi, ki ga pripravljajo na pomladno brstenje. Z zagotavljanjem ustreznih pogojev in zaščite pred ekstremnimi vremenskimi vplivi boš svojemu kostanju pomagal, da uspešno prestane najhladnejši del leta in spomladi vstopi v novo rastno dobo poln energije. Poglejmo si ključne vidike prezimovanja, od priprave drevesa jeseni do zaščite pred najpogostejšimi zimskimi poškodbami.
Fiziologija drevesa pozimi
Ko se dnevi krajšajo in temperature padajo, se kostanjevo drevo začne pripravljati na obdobje mirovanja. To je kompleksen proces, ki ga sprožijo hormonske spremembe v rastlini. Drevo postopoma preneha z rastjo in začne preusmerjati energijo, shranjeno v obliki sladkorjev in škroba, iz listov v korenine, deblo in veje. Hranilne snovi bodo služile kot zaloga za pomladno brstenje in rast. Klorofil v listih začne razpadati, kar omogoči, da do izraza pridejo drugi pigmenti, kot so karotenoidi in antociani, ki ustvarijo čudovite jesenske barve.
Odpadanje listja je ključen mehanizem za preživetje zime. Z odvrženjem listov drevo zmanjša izgubo vode skozi transpiracijo v času, ko je voda v tleh pogosto zamrznjena in nedostopna. Poleg tega se s tem znebi morebitnih bolezni ali škodljivcev, ki bi lahko prezimili na listih. Na mestu, kjer je bil pritrjen listni pecelj, se ustvari zaščitna plast, ki zapre rano in prepreči vdor patogenov. Popki, ki so se oblikovali že poleti, so prekriti z luskami, ki jih ščitijo pred mrazom in izsušitvijo.
Med zimskim mirovanjem se presnovni procesi v drevesu močno upočasnijo, vendar se ne ustavijo popolnoma. Drevo še vedno diha in porablja shranjeno energijo za ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij. Hkrati v tem času poteka proces kaljenja, ko se drevo postopoma prilagaja na nizke temperature. V celicah se poveča koncentracija sladkorjev in drugih snovi, ki delujejo kot naravni antifriz in preprečujejo, da bi voda v celicah zmrznila in poškodovala celične strukture.
Za uspešen prehod v pomladno rast potrebuje kostanj določeno število ur hladnega vremena (temperature pod 7 °C). Ta perioda hladu je nujna za prekinitev dormantnosti popkov in zagotovitev enakomernega in močnega brstenja spomladi. Če zima ni dovolj hladna, je lahko brstenje neenakomerno, šibko ali pa do njega sploh ne pride. Zato je razumevanje teh naravnih ciklov pomembno za uspešno gojenje kostanja.
Zaščita mladih dreves
Mlada kostanjeva drevesa so v prvih nekaj zimah po sajenju bistveno bolj občutljiva na mraz in druge zimske nevarnosti kot odrasla drevesa. Njihov koreninski sistem še ni globok, lubje pa je tanko in občutljivo na poškodbe. Zato je nujno, da jim nameniš posebno pozornost in zagotoviš ustrezno zaščito. Eden najpomembnejših ukrepov je zaščita debla pred zimskim soncem in zmrzaljo, ki lahko povzročita pokanje lubja. To se zgodi, ko sonce čez dan segreje temno lubje, ponoči pa se to pri nizkih temperaturah hitro ohladi, kar povzroči napetosti v tkivu in razpoke.
Najboljša zaščita pred pokanjem lubja je uporaba beljenja debla. Deblo in spodnje dele močnejših vej premaži s specializiranim sadjarskim beležem ali z doma pripravljeno mešanico gašenega apna, vode in lepila. Bela barva odbija sončne žarke in preprečuje prekomerno segrevanje debla, s čimer zmanjša temperaturna nihanja in tveganje za nastanek razpok. Beljenje opravi pozno jeseni, v suhem vremenu, ko so temperature še nad lediščem. Alternativa beljenju je ovijanje debla z juto, trstiko, valovito lepenko ali specializiranimi zaščitnimi trakovi.
Koreninski sistem mladih dreves je plitev in zato bolj izpostavljen zmrzali. Da bi ga zaščitil, jeseni okoli debla nasuj debelo plast (10-15 cm) organske zastirke, kot so slama, suho listje, smrekove veje ali kompost. Zastirka deluje kot izolator, ki upočasni ohlajanje tal in ščiti korenine pred globoko zmrzaljo. Pazi, da zastirko nasuješ okoli debla, vendar se ga neposredno ne dotika, da preprečiš gnitje in ustvarjanje skrivališč za glodavce. Spomladi, ko nevarnost močne zmrzali mine, zastirko nekoliko odgrni, da se tla hitreje segrejejo.
Mlada drevesa so tudi zelo privlačen zimski obrok za divjad, kot so zajci in srne, ki obgrizujejo mlado lubje in poganjke. Takšne poškodbe so lahko za mlado drevo usodne. Zato je nujno, da deblo zaščitiš z gosto plastično mrežo, tulcem ali spiralno zaščito, ki jo namestiš okoli debla do višine, ki je divjad ne more doseči. Zaščita naj bo dovolj visoka, da prepreči poškodbe tudi ob visoki snežni odeji.
Priprava na zimo v jeseni
Pravilna priprava na zimo se začne že v poznem poletju in jeseni. V tem obdobju je pomembno, da drevesa ne gnojiš več z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Dušik spodbuja rast novih poganjkov, ki do zime ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo in se utrdijo. Takšni pozni poganjki so izjemno občutljivi na zmrzal in pozimi pozebejo, kar drevo po nepotrebnem izčrpava. Namesto tega lahko jeseni uporabiš gnojila z višjo vsebnostjo kalija in fosforja, ki spodbujata zorenje lesa in krepitev koreninskega sistema ter s tem povečujeta odpornost na mraz.
Jesensko čiščenje je pomemben preventivni ukrep. Ko listje odpade, ga temeljito pograbi in odstrani izpod drevesa. V odpadlem listju prezimijo trosi mnogih glivičnih bolezni (npr. listne pegavosti) in bube nekaterih škodljivcev. Z odstranjevanjem listja bistveno zmanjšaš infektivni potencial za naslednjo pomlad. Odstrani tudi vse mumificirane (izsušene) plodove, ki so ostali na drevesu, saj so ti prav tako lahko vir okužb. Odpadlo listje lahko kompostiraš, vendar le, če je bilo drevo zdravo. V nasprotnem primeru je bolj varno, da ga sežgeš ali odstraniš z vrta.
Preden tla zamrznejo, je priporočljivo, da drevo, še posebej mlajše, še zadnjič temeljito zaliješ. To je še posebej pomembno po suhi jeseni. Dobro navlažena tla počasneje zmrzujejo, poleg tega pa bo drevo imelo na voljo dovolj vlage za preživetje zime. Zimzelene rastline pozimi izgubljajo vodo tudi skozi liste, listavci pa v manjši meri skozi lubje in popke. Če so tla suha in zamrznjena, drevo ne more nadomestiti izgubljene vode, kar lahko vodi v zimsko sušo in poškodbe.
Pozno jeseni, ko je drevo že v polnem mirovanju, je tudi čas za pregled stanja. Odstrani vse polomljene ali očitno bolne veje, ki bi se lahko pod težo snega dokončno odlomile in povzročile večje rane. Preglej deblo in veje za znake bolezni ali prezimujoče škodljivce. S skrbno pripravo v jesenskem času boš drevesu zagotovil najboljše možne pogoje za varen in miren zimski počitek.
Nevarnosti pozimi in spomladi
Poleg nizkih temperatur obstajajo tudi druge zimske nevarnosti, na katere moraš biti pozoren. Težak, moker sneg lahko predstavlja veliko obremenitev za veje, še posebej pri mlajših drevesih ali tistih z nepravilno strukturo krošnje. Pod težo snega se lahko veje upognejo ali celo zlomijo, kar povzroči velike rane, ki so vstopno mesto za bolezni. Po močnem sneženju je priporočljivo, da sneg previdno otreseš z vej, preden zmrzne in postane še težji. Pri tem si pomagaj z dolgo palico in se izogibaj grobemu udarjanju, da ne poškoduješ popkov in lubja.
Žled je še ena nevarna zimska vremenska pojavnost. Ledena obloga, ki se nabere na vejah, lahko njihovo težo poveča za večkratnik, kar skoraj neizogibno vodi v lomljenje vej ali celo celega debla. Proti žledu žal ni učinkovite zaščite. Edino, kar lahko storiš, je, da z rednim in pravilnim obrezovanjem vzdržuješ močno in stabilno strukturo krošnje, ki lažje prenese takšne obremenitve. Po žledolomu je treba čim prej sanirati poškodbe, odrezati polomljene veje z gladkimi rezi in večje rane zamazati s cepilno smolo.
Ena največjih nevarnosti za pridelek pa se skriva v pozni spomladanski pozebi. Ko se drevo spomladi prebudi in začne odganjati mlade poganjke in cvetne popke, postane izjemno občutljivo na nizke temperature. Nenaden padec temperature pod ledišče lahko v eni sami noči uniči vse mlade poganjke in cvetove ter s tem celoten pridelek za tisto leto. Zaščita pred pozebo je težavna, še posebej pri velikih drevesih. Pri manjših, mladih drevesih lahko poskusiš z začasnim prekrivanjem s kopreno ali agrotekstilom v napovedani nevarni noči.
Na večjih površinah se kmetovalci proti pozebi borijo z metodami, kot so oroševanje, zadimljanje ali uporaba velikih ventilatorjev. Oroševanje deluje po principu, da se ob zmrzovanju vode na rastlinskih delih sprošča toplota, ki ohranja temperaturo tkiva tik nad lediščem, vendar ta metoda zahteva veliko vode in natančno izvedbo. Pri izbiri lokacije za sajenje se je zato pametno izogibati mraziščem – kotlinam in drugim nizko ležečim legam, kjer se hladen zrak zbira in zastaja.
