Ameriški kermes je izjemno trpežna trajnica, ki je dobro prilagojena na prezimovanje v zmernih podnebnih pasovih. Njegov preživetveni mehanizem temelji na močni, mesnati korenini, ki služi kot zaloga energije in hranil, medtem ko nadzemni deli rastline z nastopom prve močnejše zmrzali odmrejo. Kljub tej naravni odpornosti lahko z nekaj preprostimi ukrepi pomagamo rastlini, da varno prebrodi zimo in spomladi znova bujno odžene. Pravilna priprava na zimsko mirovanje je še posebej pomembna za mlajše rastline in tiste, ki rastejo na izpostavljenih legah ali v območjih z ostrejšimi zimami.
Osnovna strategija prezimovanja ameriškega kermesa je zaščita njegovega podzemnega dela – korenine. Ta korenina je srce rastline, iz katere bo spomladi pognala nova rast. Nadzemni deli so enoletni in njihovo odmiranje jeseni je povsem naraven proces, ki nas ne sme skrbeti. Ko stebla in listi porumenijo in se posušijo, je njihova vloga za to sezono končana. Takrat je pravi čas, da razmislimo o jesenskih opravilih, ki bodo koreninskemu sistemu zagotovila optimalno zaščito pred zimskim mrazom.
Zaščita korenin pred zmrzaljo je ključnega pomena, še posebej v prvem letu po sajenju, ko koreninski sistem še ni popolnoma razvit in se ni razširil v globlje, pred zmrzaljo bolj varne plasti zemlje. Uveljavljene, starejše rastline z globokimi koreninami so bistveno bolj odporne in v večini naših krajev preživijo zimo brez kakršnekoli dodatne zaščite. Kljub temu pa preventivni ukrepi ne morejo škoditi in so priporočljivi povsod, kjer lahko temperature padejo globoko pod ledišče za daljše obdobje.
Posebno pozornost je treba nameniti rastlinam, ki so posajene v posodah. V loncih je koreninski sistem veliko bolj izpostavljen nizkim temperaturam, saj mraz prodira vanj z vseh strani, ne le od zgoraj. Takšne rastline zahtevajo dodatno zaščito ali premik v zavarovan prostor, da preprečimo popolno zmrzal koreninske grude, kar bi bilo za rastlino usodno. Pravilno prezimovanje v posodah je ključno za njihovo preživetje do naslednje pomladi.
Priprava rastline na zimo
Priprava ameriškega kermesa na zimo se začne že pozno poleti in jeseni. V tem obdobju je pomembno, da prenehamo z gnojenjem, še posebej z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Gnojenje pozno v sezoni bi spodbudilo rast novih, mehkih poganjkov, ki ne bi imeli dovolj časa, da dozorijo in olesenijo pred prihodom zime. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na zmrzal in bi po nepotrebnem izčrpavali energijo rastline, ki bi jo morala shraniti v korenino za prezimovanje.
Postopoma zmanjšujemo tudi zalivanje. Ko se dnevi krajšajo in temperature padajo, se rast upočasni in rastlina potrebuje manj vode. Pomembno je, da se tla pred nastopom zime nekoliko osušijo, saj preveč vlažna zemlja poveča nevarnost poškodb korenin zaradi zmrzali. Voda v tleh ob zmrzovanju namreč ekspandira in lahko fizično poškoduje koreninske celice. Zmerno suha tla nudijo boljšo izolacijo in manjšo nevarnost gnitja med zimskim mirovanjem.
Ko nadzemni deli rastline po prvi močnejši zmrzali porjavijo in odmrejo, je čas za jesensko čiščenje. Vsa odmrla stebla in liste porežemo do tal, približno 5 do 10 centimetrov nad tlemi. To opravilo ni le estetskega pomena, ampak ima tudi fitosanitarno vlogo. Z odstranjevanjem starih rastlinskih delov preprečimo prezimovanje morebitnih bolezni ali škodljivcev, ki bi se lahko skrivali na odmrlem materialu. Odstranjene dele zavržemo ali sežgemo, še posebej če smo med sezono opazili znake bolezni.
Po čiščenju je priporočljivo preveriti stanje tal okoli rastline. Če so se tla posedla, dodamo nekaj sveže prsti ali komposta, da je koreninski vrat (mesto, kjer se korenine srečajo s steblom) dobro pokrit. To je najobčutljivejši del rastline in dobra prekritost ga dodatno ščiti pred mrazom. S temi preprostimi koraki rastlino optimalno pripravimo na obdobje zimskega mirovanja.
Zaščita koreninskega sistema pred zmrzaljo
Najpomembnejši ukrep za uspešno prezimovanje ameriškega kermesa na prostem je zaščita njegovega koreninskega sistema pred globoko in dolgotrajno zmrzaljo. To najlažje dosežemo z uporabo zimske zastirke. Po jesenskem rezu nadzemnih delov okoli osnove rastline nanesemo debelo plast (10-20 cm) organskega materiala, ki bo deloval kot toplotni izolator. Ta zastirka bo upočasnila prodiranje mraza v globino in zaščitila korenino pred najhujšim mrazom.
Za zimsko zastirko lahko uporabimo različne materiale. Odlična izbira je suho odpadlo listje, ki je rahel in zračen material z dobro izolativnostjo. Da listja ne bi raznašal veter, ga lahko prekrijemo z nekaj vejami smreke ali jelke, ki bodo zastirko obdržale na mestu in hkrati omogočale kroženje zraka, kar preprečuje gnitje. Dobra izbira so tudi slama, praprot ali grobo narezan kompost.
Zastirko je najbolje nanesti, ko tla že nekoliko pomrznejo, a preden nastopi najhujši mraz. Če zastirko nanesemo prezgodaj, ko so tla še topla in vlažna, lahko pod njo ustvarimo idealne pogoje za razvoj plesni in gnilobe. Poleg tega se pod prezgodaj nameščeno zastirko radi naselijo miši in drugi glodavci, ki si tam poiščejo zimsko zavetje in lahko objedajo korenino rastline. Čakanje na prvo manjšo zmrzal reši obe težavi.
Spomladi, ko nevarnost močnejših zmrzali mine in se tla začnejo odtajevati, je treba zastirko postopoma odstraniti. Če jo pustimo predolgo, bo ovirala segrevanje tal in lahko zavrla začetek nove rasti. Odstranjujemo jo postopoma, v več fazah, da se rastlina počasi privadi na spremembe temperature. Del zastirke, na primer kompost, lahko pustimo in ga rahlo vdelamo v tla kot spomladansko gnojilo.
Prezimovanje v posodah
Rastline ameriškega kermesa, ki rastejo v posodah, so pozimi veliko bolj izpostavljene kot tiste na vrtu in zahtevajo posebno skrb. Koreninska gruda v loncu lahko popolnoma zmrzne, saj mraz prodira vanjo z vseh strani – od zgoraj, s strani in od spodaj. Popolna zmrzal korenin je za večino rastlin, vključno z ameriškim kermesom, usodna. Zato je nujno, da posode z rastlinami ustrezno zaščitimo.
Ena od možnosti je, da posodo skupaj z rastlino zakopljemo v zemljo na vrtu, na zavetnem mestu. Zemlja deluje kot odličen izolator in bo koreninsko grudo zaščitila pred najhujšim mrazom. Posodo zakopljemo do zgornjega roba, površino pa dodatno prekrijemo z debelo plastjo zastirke, kot je listje ali slama. To je zelo učinkovita metoda, ki posnema pogoje, ki jih imajo rastline na prostem.
Če zakopavanje ni mogoče, lahko posodo zaščitimo na mestu, kjer stoji. Celotno posodo, vključno s stranicami, ovijemo v več plasti izolacijskega materiala, kot so juta, mehurčkasta folija, stiropor ali stara odeja. Pomembno je, da posodo dvignemo od tal in jo postavimo na leseno desko ali kos stiropora, da preprečimo prodiranje mraza od spodaj. Površino zemlje v loncu prav tako prekrijemo z zastirko.
Najbolj varna metoda za prezimovanje rastlin v posodah pa je njihov premik v neogrevan, a pred zmrzaljo varen prostor. Idealni so prostori, kot so hladne kleti, garaže, delavnice ali neogrevani rastlinjaki, kjer se temperature pozimi gibljejo med 0 °C in 10 °C. V takšnem prostoru rastlina varno miruje. Med zimo jo je treba le občasno, morda enkrat na mesec, zelo malo zaliti, samo toliko, da se koreninska gruda popolnoma ne izsuši. Spomladi, ko mine nevarnost zmrzali, posodo postopoma privajamo na zunanje pogoje.
Spomladanska oskrba po prezimovanju
S prihodom pomladi in dvigom temperatur se ameriški kermes začne prebujati iz zimskega mirovanja. Takrat je čas za spomladansko oskrbo, ki bo rastlini pomagala pri novem začetku. Prvi korak je postopno odstranjevanje zimske zastirke, kot smo že omenili. To omogoči sončnim žarkom, da segrejejo tla in spodbudijo brstenje novih poganjkov iz spečih očes na koreninskem vratu. Zastirko odstranjujemo previdno, da ne poškodujemo mladih, krhkih poganjkov, ki se morda že prebijajo na površje.
Ko so poganjki vidni in nevarnost močnejših zmrzali mine, je idealen čas za prvo spomladansko gnojenje. Okoli rastline potresemo plast zrelega komposta ali uravnoteženega organskega gnojila in ga rahlo vdelamo v zgornjo plast zemlje. To bo rastlini zagotovilo potrebna hranila za intenzivno rast v prihajajočih mesecih. Gnojenje v tem času je ključno za razvoj močnih stebel in bujnega listja.
Spomladi je tudi pravi čas za delitev korenin, če želimo rastlino razmnožiti ali pomladiti prevelik grm. To storimo, ko se novi poganjki komaj pokažejo. Rastlino previdno izkopljemo, razdelimo močno korenino na več delov, pri čemer pazimo, da ima vsak del vsaj en zdrav brst, in jih takoj posadimo na novo mesto. Po delitvi in presajanju je potrebno redno zalivanje, da se rastline dobro ukoreninijo.
Rastline, ki so prezimovale v posodah, začnemo postopoma privajati na zunanje razmere. Najprej jih za nekaj ur na dan postavimo na senčno, zavetno mesto. Postopoma podaljšujemo čas, ki ga preživijo zunaj, in jih počasi izpostavljamo tudi jutranjemu soncu. Po približno enem do dveh tednih privajanja, ko so nočne temperature stabilno nad lediščem, jih lahko postavimo na njihovo stalno poletno mesto. Ta postopek utrjevanja je ključen, da preprečimo šok in ožige na listih.
