Ameriška duglazija je v osnovi zelo odporna na nizke temperature in dobro prilagojena na zimske razmere, saj izvira iz območij z ostrimi zimami. Kljub temu pa lahko določeni dejavniki, še posebej pri mladih in sveže posajenih drevesih, povzročijo poškodbe ali celo propad med zimo. Pravilna priprava na zimo je zato ključen del nege, ki zagotavlja, da bo drevo varno preživelo hladno obdobje in spomladi zdravo nadaljevalo svojo rast. Razumevanje potencialnih zimskih nevarnosti, kot so zimska suša, poškodbe zaradi snega in sončni ožig, nam omogoča, da z ustreznimi ukrepi zaščitimo svoje drevo. Ta članek podrobno obravnava vse vidike prezimovanja duglazije, od jesenske priprave do spomladanskega pregleda.
Priprava na zimo se začne že jeseni, veliko preden zapade prvi sneg. Eden najpomembnejših ukrepov je zadostna hidracija drevesa pred zamrznitvijo tal. Če je jesen suha in brez obilnejših padavin, je nujno, da duglazijo, še posebej mlada drevesa, konec oktobra ali v začetku novembra temeljito zaliješ. To globinsko zalivanje napolni zaloge vode v tleh in v samem drevesu, kar mu pomaga preprečiti zimsko sušo. Zimzelena drevesa namreč tudi pozimi skozi iglice izhlapevajo vodo, in če je ne morejo nadomestiti iz zamrznjenih tal, se začnejo sušiti.
Drugi pomemben jesenski ukrep je prenehanje gnojenja z dušikom že konec poletja. Gnojenje z dušikom spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki do zime ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo in se utrdijo. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na mraz in pozebo, kar lahko povzroči nepotrebne poškodbe drevesa. Jeseni lahko po potrebi uporabiš gnojila z višjo vsebnostjo kalija, ki pomaga pri utrjevanju tkiv in povečuje odpornost rastline na nizke temperature, vendar se je temu pri zdravih drevesih bolje izogniti.
Okoli drevesa je treba očistiti odpadlo listje in veje, da se prepreči prezimovanje škodljivcev in bolezni. Hkrati pa je priporočljivo, da okoli debla mladih dreves obnoviš ali naneseš novo, debelo plast organske zastirke, kot je lubje, sekanci ali slama. Zastirka deluje kot izolator, ki ščiti koreninski sistem pred globoko zamrznitvijo in preprečuje prevelika nihanja temperature v tleh. Plast naj bo debela vsaj 10-15 cm, vendar pazi, da se ne dotika neposredno debla, da preprečiš gnitje.
Zaščita mladih dreves
Mlada drevesa so v prvih nekaj zimah po sajenju najbolj občutljiva in zahtevajo posebno pozornost. Njihov koreninski sistem še ni dovolj razvit, lubje pa je tanko in občutljivo na poškodbe. Ena največjih nevarnosti zanje je divjad, predvsem zajci in srnjad, ki pozimi, ko primanjkuje hrane, radi objedajo mlada drevesa in drgnejo rogovje ob deblo. To lahko povzroči resne poškodbe lubja in celo smrt drevesa. Najboljša zaščita je namestitev fizične ovire, kot je zaščitna mreža ali plastični ščitnik okoli debla, ki mora biti dovolj visok, da ga živali ne morejo preskočiti ali doseči.
Sončni ožig je še ena pogosta težava pri mladih drevesih z gladkim lubjem. Pozimi, ko listavci odvržejo liste, je moč sonca, ki se odbija od snega, še večja. Močno zimsko sonce segreje temno lubje na južni in jugozahodni strani, ponoči pa se temperatura močno spusti. Te ekstremne temperaturne razlike povzročijo napetosti v lubju, ki poči in se odlušči. Takšne rane so idealno mesto za vdor bolezni. To učinkovito preprečimo z ovijanjem debla z juto, trstiko ali posebnimi belimi trakovi, ki odbijajo sončno svetlobo in preprečujejo pregrevanje.
Težak in moker sneg lahko predstavlja veliko obremenitev za veje, še posebej pri vrstah z gostejšo rastjo. Pod težo snega se veje lahko upognejo, deformirajo ali celo zlomijo. Pri mladih, pokončnih sortah je priporočljivo, da veje pred zimo rahlo povežeš skupaj z vrvico, da se med seboj podpirajo in tvorijo ožji stožec, s katerega sneg lažje zdrsne. Po vsakem močnejšem sneženju je priporočljivo, da sneg previdno otreseš z vej, preden pomrzne in postane še težji. Pri tem uporabljaj mehko metlo in nikoli ne udarjaj po vejah, da jih ne poškoduješ.
Mlada drevesa so bolj občutljiva tudi na zimsko sušo, saj njihov plitvejši koreninski sistem hitreje ostane brez dostopa do vode. Poleg temeljitega jesenskega zalivanja je treba spremljati razmere tudi med zimo. V obdobjih daljših odjug, ko so temperature nad ničlo in so tla odtajana, preveri vlažnost tal. Če so suha, je smiselno mlado drevo zmerno zaliti. To je še posebej pomembno na vetrovnih legah, kjer je izhlapevanje vode iz iglic večje.
Nevarnosti zimske suše
Zimska suša, imenovana tudi fiziološka suša, je eden najpogostejših vzrokov za propadanje iglavcev pozimi. Do nje pride, ker zimzelena rastlina tudi v hladnem delu leta nadaljuje s transpiracijo – procesom izhlapevanja vode skozi iglice. Ta proces je sicer upočasnjen, vendar se pospeši v sončnih in vetrovnih dneh. Ker so tla zamrznjena, korenine ne morejo črpati vode in nadomestiti izgubljene tekočine. Posledica je postopno izsuševanje rastline, kar se spomladi pokaže kot rjavenje in sušenje iglic.
Simptomi zimske suše so pogosto vidni šele zgodaj spomladi, ko se temperature dvignejo in se fiziološki procesi v drevesu pospešijo. Mnogi zmotno mislijo, da je drevo pomrznilo, v resnici pa se je posušilo. Rjavenje je običajno najbolj izrazito na tisti strani drevesa, ki je najbolj izpostavljena zimskemu soncu in vetru, torej na južni in jugozahodni strani. Mlada in sveže posajena drevesa so najbolj ogrožena, saj njihov koreninski sistem še ni razvit dovolj globoko.
Najboljša obramba pred zimsko sušo je preventiva. Ključno je globoko jesensko zalivanje, ki zagotovi zadostno zalogo vlage v tleh in v samem drevesu. Uporaba zastirke okoli korenin pomaga ohranjati vlago v tleh in upočasnjuje zamrzovanje. Pri manjših in bolj občutljivih drevesih, posajenih na izpostavljenih legah, je učinkovita tudi fizična zaščita. Postavitev senčilne mreže ali ovijanje v juto lahko zmanjša izpostavljenost soncu in vetru ter s tem zmanjša izgubo vode.
Če spomladi opaziš znake zimske suše, je pomembno, da drevesu čim prej zagotoviš dovolj vode, da si opomore. Takoj ko tla odmrznejo, začni z rednim zalivanjem. Poškodovane, popolnoma rjave veje se verjetno ne bodo obnovile, zato jih je treba odrezati. Vendar pa z obrezovanjem počakaj do pozne pomladi, da se prepričaš, kateri deli so resnično odmrli, saj se lahko nekateri brsti še odprejo in ozelenijo.
Pregled in oskrba po zimi
Ko se zima konča in se sneg stali, je čas za temeljit pregled ameriške duglazije. Preveri, ali so med zimo nastale kakšne poškodbe. Poglej, ali so katere veje zlomljene pod težo snega ali poškodovane zaradi vetra. Preglej deblo, še posebej pri mladih drevesih, za morebitne znake poškodb zaradi glodavcev ali sončnega ožiga. Prav tako opazuj barvo iglic in preveri, ali so prisotni znaki zimske suše.
Vse polomljene in očitno poškodovane veje je treba čim prej odstraniti z gladkim rezom. To ne le izboljša videz drevesa, ampak tudi prepreči, da bi se na poškodovanih mestih razvile bolezni. Uporabljaj ostro in čisto orodje, da bodo rezi čisti in se bodo hitro celili. Če opaziš večje rane na deblu, zgladite njihove robove z ostrim nožem, da spodbudiš kalusiranje oziroma celjenje rane.
Ko tla niso več zamrznjena in so se osušila do te mere, da niso več blatna, je čas, da odstraniš zimsko zaščito, kot so juta, mreže ali trakovi okoli debla. To je pomembno storiti pravočasno, da se pod zaščito ne začnejo razvijati glivične bolezni ali nabirati vlaga, ki bi škodila lubju. Prav tako odstrani morebitne vrvi, s katerimi si povezal veje. Odgrni tudi zastirko od debla, da se koreninski vrat lahko osuši in zrači.
Zgodaj spomladi, ko se začne rast, je tudi čas za prvo gnojenje, če je to potrebno. Zdravo drevo bo lažje prebolelo morebitne zimske poškodbe in si hitreje opomoglo. Opazuj drevo v naslednjih tednih in mesecih, kako odganja nove poganjke. To ti bo dalo najboljšo sliko o tem, kako je preživelo zimo in ali potrebuje dodatno nego za uspešno rast v novi sezoni.
