Rožmarin je rastlina skromnih zahtev, kar velja tudi za njegove prehranske potrebe. Izvira iz sredozemskih krajev, kjer uspeva na revnih, kamnitih in apnenčastih tleh, kar pomeni, da za bujno rast ne potrebuje veliko dodatnih hranil. Pravzaprav je prekomerno gnojenje eden od dejavnikov, ki lahko tej aromatični rastlini bolj škodi kot koristi. Preveč hranil, še posebej dušika, lahko sicer spodbudi hitro rast zelenih delov, vendar to pogosto gre na račun kakovosti – zmanjša se koncentracija eteričnih olj, kar posledično oslabi značilno aromo in okus rožmarina. Poleg tega postanejo takšne rastline bolj občutljive na bolezni in škodljivce.
Osnovno pravilo pri gnojenju rožmarina je zmernost. V večini primerov, še posebej če rožmarin raste na vrtu v relativno dobrih tleh, dodatno gnojenje sploh ni potrebno. Rastlina si bo večino potrebnih hranil poiskala sama v tleh. Če pa opazimo, da je rast počasna, listi pa bledijo ali rumenijo (in smo izključili možnost prekomernega zalivanja), lahko razmislimo o dodajanju gnojil. Najboljša izbira so organska gnojila, ki delujejo počasi in hkrati izboljšujejo strukturo tal.
Najboljši čas za gnojenje rožmarina je spomladi, na začetku rastne sezone. Enkratno gnojenje na leto je običajno povsem dovolj. Uporabimo lahko tanek sloj komposta ali dobro uležanega hlevskega gnoja, ki ga narahlo vdelamo v zemljo okoli rastline. Ta naravna gnojila sproščajo hranila postopoma in zagotavljajo uravnoteženo prehrano skozi celotno sezono. Izogibajmo se močnim, hitro delujočim mineralnim gnojilom, ki lahko povzročijo ožig korenin.
Posebno pozornost zahteva rožmarin, gojen v loncih. Ker je količina substrata omejena, se hranila v njem sčasoma porabijo oziroma izperejo z zalivanjem. Zato rastline v loncih potrebujejo nekoliko rednejše dognojevanje. Tudi v tem primeru velja načelo zmernosti. Uporabimo lahko tekoče gnojilo za zelišča ali univerzalno gnojilo, vendar ga vedno razredčimo na polovico priporočene koncentracije. Gnojimo le v obdobju aktivne rasti, od pomladi do konca poletja, približno enkrat na mesec. Jeseni in pozimi gnojenje popolnoma opustimo.
Razumevanje osnovnih potreb po hranilih
Rožmarin, tako kot vse rastline, za svojo rast potrebuje makro- in mikrohranila. Med makrohranila sodijo dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Dušik je ključen za rast listov in stebel, fosfor za razvoj korenin in cvetov, kalij pa za splošno odpornost in presnovne procese. Vendar rožmarin ne potrebuje visokih koncentracij teh hranil. Uravnoteženo gnojilo, kjer so ta tri hranila v enakomernem razmerju (npr. 10-10-10), je primernejše kot gnojilo z visoko vsebnostjo dušika.
Poleg makrohranil so pomembna tudi mikrohranila, kot so kalcij, magnezij, železo in mangan, ki jih rastlina potrebuje v manjših količinah. Rožmarin ima rad rahlo alkalna tla, kar pomeni, da mu ustreza prisotnost kalcija. V kislih tleh lahko pride do pomanjkanja kalcija in magnezija. Zato je pred sajenjem koristno preveriti pH tal in ga po potrebi prilagoditi z dodajanjem apnenca ali lesnega pepela, če so tla preveč kisla.
Pomanjkanje hranil se pri rožmarinu redko pojavi, a če se, so znaki običajno vidni na listih. Pomanjkanje dušika se kaže kot splošno rumenenje starejših, spodnjih listov in upočasnjena rast. Pomanjkanje železa (kloroza) povzroči rumenenje mladih, vrhnjih listov, medtem ko žile ostanejo zelene; to se pogosteje dogaja v preveč alkalnih tleh. Pomanjkanje magnezija se lahko kaže kot rumenenje med listnimi žilami na starejših listih. Preden sklepamo, da gre za pomanjkanje hranil, vedno najprej preverimo druge dejavnike, kot so vlažnost tal in pH.
Presežek hranil je pri rožmarinu veliko pogostejša in nevarnejša težava. Preveč dušika vodi v bujno, a mehko in šibko rast, kar naredi rastlino dovzetno za listne uši in glivične bolezni. Zmanjša se tudi aroma, saj rastlina več energije usmerja v rast kot v proizvodnjo eteričnih olj. Presežek soli iz mineralnih gnojil se lahko nabere v tleh in poškoduje korenine, kar se kaže kot sušenje in rjavenje robov listov.
Organska gnojila proti mineralnim
Organska gnojila, kot so kompost, uležan gnoj, kostna moka ali ribja emulzija, so za rožmarin na splošno najboljša izbira. Njihova glavna prednost je, da hranila sproščajo počasi in postopoma, kar zmanjšuje tveganje za prekomerno gnojenje in ožig korenin. Poleg tega organska snov izboljšuje strukturo tal, povečuje njihovo sposobnost zadrževanja vode in spodbuja delovanje koristnih mikroorganizmov, kar prispeva k dolgoročnemu zdravju tal in rastline.
Kompost je verjetno najboljše gnojilo za rožmarin. Je uravnotežen vir hranil in organske snovi. Spomladi lahko okoli osnove rastline razporedimo tanek sloj komposta (2-3 cm) in ga narahlo vdelamo v zgornjo plast zemlje. To bo zagotovilo večino hranil, ki jih rastlina potrebuje za celo sezono. Podobno deluje tudi dobro preperel hlevski gnoj, ki pa ga moramo uporabljati previdno in v manjših količinah.
Mineralna (sintetična) gnojila so koncentrirana in hitro delujoča. Čeprav lahko hitro odpravijo znake pomanjkanja hranil, je pri njihovi uporabi potrebna velika previdnost. Za rožmarin so manj primerna, saj zlahka pride do predoziranja. Če se vseeno odločimo za njihovo uporabo, izberemo uravnoteženo gnojilo (npr. NPK 10-10-10) in ga vedno uporabimo v manjši koncentraciji, kot je priporočeno na embalaži. Uporabljamo jih le na začetku rastne sezone.
Tekoča organska gnojila, kot so ribja emulzija ali izvlečki iz morskih alg, so odlična za gnojenje rožmarina v loncih. So blaga in vsebujejo širok spekter mikrohranil. Uporabljamo jih razredčene v vodi za zalivanje, približno enkrat na mesec med pomladjo in poletjem. Takšno dognojevanje zagotavlja stalno, a zmerno oskrbo s hranili, ki jo rastline v omejenem prostoru lonca potrebujejo.
Kdaj in kako gnojiti
Najboljši čas za gnojenje rožmarina je zgodaj spomladi, ko se rastlina prebudi iz zimskega mirovanja in začne poganjati nove poganjke. Gnojenje v tem času zagotovi hranila, potrebna za začetno rast in razvoj. Enkraten spomladanski odmerek komposta ali drugega počasi delujočega organskega gnojila je za vrtne rastline običajno dovolj za celo leto.
Izogibajmo se gnojenju pozno poleti ali jeseni. Dodajanje hranil v tem času bi spodbudilo rast novih, mehkih poganjkov, ki ne bi imeli dovolj časa, da se utrdijo in olesenijo pred prihodom zime. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na zmrzal in bi pozimi pozeble, kar bi lahko poškodovalo celotno rastlino. Gnojenje prekinemo najkasneje konec avgusta. Pozimi rastlina miruje in ne potrebuje dodatnih hranil.
Način uporabe gnojila je odvisen od njegove oblike. Trdna gnojila, kot je kompost, enakomerno potresemo po površini zemlje okoli rastline, vendar pazimo, da se ne dotikajo neposredno stebla. Nato jih z grabljicami narahlo vdelamo v zgornjo plast zemlje. Po gnojenju je priporočljivo rastlino zaliti, da se hranila začnejo raztapljati in prodirati do korenin.
Tekoča gnojila vedno redčimo z vodo v skladu z navodili oziroma, kot je priporočljivo za rožmarin, v polovični koncentraciji. Z raztopino zalivamo rastlino, pri čemer pazimo, da je zemlja predhodno že nekoliko vlažna. Gnojenje na popolnoma suho zemljo lahko povzroči šok in poškoduje korenine. Gnojimo namesto običajnega zalivanja, ne pa dodatno k njemu.
Gnojenje rastlin v loncih
Rožmarin, ki raste v loncih, ima specifične potrebe po gnojenju, saj je njegov koreninski sistem omejen na majhno količino substrata. Hranila se sčasoma porabijo, zato je redno dognojevanje ključno za ohranjanje zdravja in vitalnosti rastline. Kljub temu tudi tu velja pravilo zmernosti, saj je v zaprtem sistemu lonca lažje povzročiti prekomerno koncentracijo soli in hranil.
Gnojenje začnemo spomladi in nadaljujemo do konca poletja. Uporabljamo tekoče gnojilo za zelišča ali uravnoteženo univerzalno gnojilo, ki ga razredčimo na polovico priporočene moči. Gnojimo približno enkrat na 3-4 tedne. Alternativa je uporaba gnojilnih palčk s počasnim sproščanjem, ki jih spomladi potisnemo v zemljo. Te zagotavljajo postopno sproščanje hranil skozi več mesecev.
Pri presajanju rožmarina, kar je priporočljivo storiti vsaki dve do tri leta, je idealna priložnost za obogatitev substrata. Svež, kakovosten substrat za zelišča že vsebuje določeno količino hranil, ki zadostujejo za prvih nekaj mesecev. Dodatno mu lahko primešamo nekaj komposta ali drugega organskega gnojila s počasnim sproščanjem, kar bo zagotovilo dolgoročno prehrano.
Pomembno je opazovati rastlino. Če je rast bujna in listi temno zeleni, verjetno ne potrebuje dodatnih hranil. Če pa postane rastlina bleda in šibka, je to lahko znak, da je čas za dognojevanje. Preden dodamo gnojilo, se vedno prepričajmo, da težave ne povzroča kaj drugega, na primer slaba drenaža ali pomanjkanje svetlobe. Pravilna diagnoza je ključ do uspešne rešitve.
