Zagotavljanje ustrezne prehrane je, poleg vode in svetlobe, ključnega pomena za zdravje, bujno rast in predvsem obilno cvetenje pasijonke. Kot hitro rastoča vzpenjavka ima pasijonka precejšnje prehranske potrebe, ki jih zemlja v loncu ali na vrtu sama po sebi težko zadovolji v celoti. Pravilno in redno gnojenje je zato nujno opravilo, s katerim rastlini dodajamo makro- in mikrohranila, potrebna za vse njene življenjske funkcije. Vendar pa gnojenje ni le preprosto dodajanje gnojila; zahteva razumevanje, katera hranila rastlina potrebuje v določeni fazi razvoja in kako jih pravilno odmerjati, saj lahko tako pomanjkanje kot presežek hranil povzročita resne težave.
Osnovna hranila, ki jih pasijonka potrebuje v največjih količinah, so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Dušik je ključen za rast zelenih delov rastline, torej listov in stebel. Fosfor igra bistveno vlogo pri razvoju korenin, cvetenju in tvorbi plodov. Kalij pa krepi splošno odpornost rastline na bolezni, sušo in mraz ter izboljšuje kakovost cvetov in plodov. Razmerje med temi tremi hranili v gnojilu je izjemno pomembno in ga moramo prilagajati glede na letni čas in razvojno fazo rastline.
V obdobju aktivne vegetativne rasti, predvsem spomladi, pasijonka potrebuje uravnoteženo gnojilo, ki bo podprlo tako rast listov kot pripravo na cvetenje. V ta namen so primerna gnojila z enakomernim razmerjem N-P-K, na primer 20-20-20. Ko pa se rastlina pripravlja na cvetenje in v času cvetenja, se njene potrebe spremenijo. Takrat je priporočljivo preiti na gnojilo z višjo vsebnostjo fosforja in kalija ter nižjo vsebnostjo dušika, na primer gnojilo z razmerjem 10-30-20. Preveč dušika v tej fazi bi spodbudilo bujno rast listja na račun cvetov.
Poleg makrohranil pasijonka za optimalen razvoj potrebuje tudi mikrohranila, kot so železo, magnezij, mangan, cink in bor. Ta hranila so potrebna v manjših količinah, vendar je njihovo pomanjkanje lahko prav tako škodljivo. Pomanjkanje železa se na primer kaže kot kloroza, kjer mladi listi porumenijo, žile pa ostanejo zelene. Za preprečevanje pomanjkanja mikrohranil je najbolje uporabljati polnovredna, kompleksna gnojila, ki vsebujejo tako makro- kot mikroelemente. Prav tako je koristno občasno dognojevanje z organskimi gnojili, kot je kompost, ki izboljšuje strukturo tal in postopoma sprošča širok spekter hranil.
Pogostost gnojenja je odvisna od vrste gnojila in načina gojenja. Pasijonke v loncih potrebujejo pogostejše gnojenje, saj se hranila iz omejene količine substrata hitreje porabijo in izperejo z zalivanjem. V rastni sezoni jih običajno gnojimo vsakih 10 do 14 dni s tekočim gnojilom. Rastline, posajene na vrtu, imajo dostop do večje količine hranil, zato jih gnojimo redkeje, na primer enkrat na mesec. Pomembno je, da z gnojenjem prenehamo konec poletja ali v začetku jeseni, da se rastlina lahko pripravi na zimsko mirovanje. Gnojenje pozimi ni potrebno in je lahko celo škodljivo.
Izbira pravega gnojila
Na trgu je na voljo široka paleta gnojil, zato je izbira pravega za pasijonko lahko včasih zmedena. Osnovna delitev je na mineralna (umetna) in organska gnojila. Mineralna gnojila so hitro delujoča, saj so hranila v obliki, ki jo rastlina lahko takoj absorbira. So zelo učinkovita za hitro odpravljanje znakov pomanjkanja, vendar pri nepravilni uporabi obstaja večja nevarnost prekomernega gnojenja in “opeklin” korenin. Pri mineralnih gnojilih je ključno natančno upoštevanje navodil za odmerjanje.
Organska gnojila, kot so kompost, uležan hlevski gnoj, kostna moka ali ribja emulzija, delujejo počasneje. Hranila se iz njih sproščajo postopoma, ko jih mikroorganizmi v tleh razgradijo. Prednost organskih gnojil je v tem, da poleg hranil izboljšujejo tudi strukturo in biološko aktivnost tal, kar dolgoročno koristi rastlini. Možnost prekomernega gnojenja je manjša, poleg tega pa vsebujejo tudi širok spekter mikrohranil. Idealna praksa je kombinacija obeh vrst gnojil: organska gnojila za osnovno izboljšanje tal in dolgoročno prehrano, mineralna pa za ciljano dognojevanje v obdobjih največjih potreb.
Pri izbiri gnojila bodimo pozorni na N-P-K razmerje, ki je na embalaži označeno s tremi številkami. Kot smo že omenili, spomladi izberemo uravnoteženo gnojilo, medtem ko za spodbujanje cvetenja izberemo gnojilo z višjo drugo in tretjo številko (fosfor in kalij). Na voljo so specializirana gnojila za cvetoče rastline ali gnojila za paradižnike, ki so po svoji sestavi pogosto zelo primerna tudi za pasijonke, saj spodbujajo cvetenje in nastanek plodov. Tekoča gnojila so zelo priročna za rastline v loncih, saj jih preprosto zmešamo z vodo za zalivanje.
Za rastline, posajene na vrtu, so zelo primerna tudi gnojila v obliki granul s počasnim sproščanjem. Ta gnojila se vgradijo v zemljo ob rastlini na začetku sezone in nato postopoma sproščajo hranila skozi več mesecev. To zmanjša potrebo po pogostem dognojevanju in zagotavlja stalno oskrbo rastline s hranili. Ne glede na izbiro je pomembno, da gnojilo vedno apliciramo na vlažno zemljo. Gnojenje suhe zemlje lahko povzroči resne poškodbe korenin, zato rastlino vedno najprej zalijemo s čisto vodo in šele nato z raztopino gnojila.
Gnojenje v različnih fazah rasti
V fazi mlade rastline, po sajenju ali presajanju, je poudarek na razvoju močnega koreninskega sistema in zdrave listne mase. V tem obdobju je koristno gnojilo z nekoliko višjo vsebnostjo fosforja (P), ki spodbuja rast korenin, in zadostno količino dušika (N) za rast zelenih delov. Uravnoteženo gnojilo ali gnojilo za rast je v tej fazi primerna izbira. Pomembno je, da z gnojenjem ne pretiravamo, saj so mlade korenine zelo občutljive. Začnemo z manjšimi odmerki, kot jih priporoča proizvajalec, in jih postopoma povečujemo, ko se rastlina dobro ukorenini in začne aktivno rasti.
Ko rastlina doseže zrelost in se pripravlja na cvetenje, kar se običajno zgodi pozno spomladi in poleti, se njene prehranske potrebe spremenijo. To je faza, ko moramo zmanjšati delež dušika in povečati delež fosforja in kalija. Gnojilo za cvetenje, znano tudi kot “bloom booster”, je idealno za to obdobje. Redno dognojevanje s takšnim gnojilom vsakih 10 do 14 dni bo spodbudilo nastanek številnih cvetnih popkov, podaljšalo obdobje cvetenja in zagotovilo intenzivne barve cvetov. Preveč dušika v tej fazi bi povzročilo, da bi rastlina vso energijo usmerila v rast listov, cvetenje pa bi bilo skromno.
Če gojimo vrsto pasijonke, ki tvori užitne plodove (marakuja), je pravilno gnojenje ključno tudi za razvoj in kakovost plodov. Po uspešni oprašitvi in nastanku plodov je pomembna predvsem zadostna količina kalija (K). Kalij vpliva na transport sladkorjev v plodove, kar izboljša njihov okus, velikost in vsebnost vitaminov. V tej fazi nadaljujemo z uporabo gnojila za cvetenje in plodove, ki je bogato s kalijem. Zagotoviti moramo tudi redno in zadostno zalivanje, saj pomanjkanje vode v času razvoja plodov lahko povzroči njihovo odpadanje ali slabšo kakovost.
V jesenskem obdobju, ko se rast upočasni in se rastlina pripravlja na mirovanje, postopoma prenehamo z gnojenjem. Zadnje gnojenje opravimo najkasneje konec avgusta ali v začetku septembra. Gnojenje v jeseni bi spodbudilo rast novih, nežnih poganjkov, ki ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo pred zimo, in bi bili zato zelo občutljivi na zmrzal. S prenehanjem gnojenja rastlini omogočimo, da se naravno pripravi na zimski počitek. Med zimskim mirovanjem pasijonke ne gnojimo, ne glede na to, ali prezimuje v hladnem ali toplem prostoru.
Prepoznavanje pomanjkanja in presežka hranil
Pomanjkanje hranil se pri pasijonki kaže z različnimi vidnimi znaki, ki nam lahko pomagajo ugotoviti, kaj rastlini manjka. Splošno bleda ali rumenkasta barva listov, še posebej starejših, spodnjih, običajno kaže na pomanjkanje dušika. Rast je upočasnjena, rastlina pa je videti šibka. Pomanjkanje fosforja se lahko kaže v temnejši, včasih vijoličasti obarvanosti listov in slabem cvetenju. Pomanjkanje kalija se pogosto najprej opazi na robovih starejših listov, ki porumenijo in se kasneje posušijo, medtem ko sredina lista ostane zelena.
Pomanjkanje mikrohranil prav tako povzroča značilne simptome. Najpogostejša je kloroza zaradi pomanjkanja železa, ki se kaže kot rumenenje mladih, vrhnjih listov, medtem ko listne žile ostanejo izrazito zelene. To se pogosto dogaja v tleh s previsokim pH, kjer železo postane rastlinam nedostopno. Pomanjkanje magnezija povzroča podobno klorozo, vendar se ta običajno pojavi na starejših, spodnjih listih, pogosto v obliki značilnega vzorca “ribje kosti” med žilami. Ob pojavu takšnih znakov je treba ukrepati s ciljanim gnojenjem s polnovrednimi gnojili, ki vsebujejo tudi mikroelemente.
Tako kot pomanjkanje je lahko škodljiv tudi presežek hranil, ki nastane zaradi prekomernega gnojenja. Splošni znaki prekomernega gnojenja vključujejo ožgane, rjave konice in robove listov, nenadno venenje rastline kljub vlažni zemlji ter belo, kristalno oblogo na površini zemlje ali na robu lonca, kar so nakopičene soli iz gnojila. Presežek dušika bo povzročil bujno, temno zeleno listje, a zelo malo ali nič cvetov. V primeru prekomernega gnojenja je treba lonec temeljito sprati z veliko količino čiste vode, da se odvečne soli izperejo iz substrata.
Najboljši pristop k gnojenju je zmernost in redno opazovanje rastline. Raje gnojimo pogosteje z bolj razredčeno raztopino, kot pa redko z močno koncentracijo. Redno spremljanje barve listov, rasti in cvetenja nam bo dalo najboljši vpogled v prehransko stanje naše pasijonke. Uravnotežena prehrana, prilagojena potrebam rastline, je ključ do zdravega razvoja in osupljivega cvetenja, ki je nagrada za naš trud in skrb.
Vloga organske snovi
Organska snov, kot je kompost, igra nenadomestljivo vlogo pri prehrani in splošnem zdravju pasijonke, ki presega zgolj dodajanje hranil. Dodajanje komposta v zemljo ob sajenju ali kot letno zastirko bistveno izboljša strukturo tal. V težkih, glinenih tleh ustvarja zračne prostore, kar izboljša drenažo in omogoča koreninam dihanje. V peščenih tleh pa deluje kot goba, ki poveča sposobnost zadrževanja vode in hranil, kar zmanjša potrebo po zalivanju in gnojenju. Ta izboljšana struktura tal ustvarja optimalno okolje za razvoj močnega in zdravega koreninskega sistema.
Kompost je tudi bogat vir makro- in mikrohranil, ki se sproščajo postopoma in dolgoročno. Za razliko od mineralnih gnojil, ki delujejo hitro, kompost zagotavlja stalno in uravnoteženo prehrano skozi daljše obdobje. Vsebuje širok spekter hranil v naravnih razmerjih, kar preprečuje neravnovesja, ki lahko nastanejo pri uporabi specializiranih mineralnih gnojil. Poleg tega kompost spodbuja delovanje koristnih mikroorganizmov v tleh, kot so bakterije in glive, ki pomagajo pri razgradnji organske snovi in omogočajo, da so hranila rastlini lažje dostopna.
Redna uporaba komposta pomaga tudi pri uravnavanju pH vrednosti tal. Večina pasijonk uspeva v rahlo kislih do nevtralnih tleh (pH med 6,0 in 7,0). Kompost deluje kot pufer, ki pomaga vzdrževati pH vrednost v optimalnem območju. V preveč kislih ali preveč bazičnih tleh so nekatera hranila, kot je železo, za rastline nedostopna, tudi če so v tleh prisotna. Z uravnavanjem pH vrednosti kompost zagotavlja, da lahko pasijonka učinkovito črpa vsa potrebna hranila iz tal.
Kompost lahko uporabimo na več načinov. Pri sajenju ga vmešamo v zemljo, s katero bomo zapolnili sadilno jamo. Pri obstoječih rastlinah pa ga lahko spomladi nanesemo kot 2-3 cm debelo plast zastirke okoli podnožja rastline, pri čemer pazimo, da se ne dotika samega stebla. Deževniki in drugi organizmi v tleh bodo postopoma vnesli hranila iz komposta v globlje plasti. Ta preprost ukrep ne le nahrani rastlino, ampak tudi ohranja vlago in zavira rast plevela, kar ustvarja celosten in trajnosten pristop k negi pasijonke.
