Svetloba je eden temeljnih okoljskih dejavnikov, ki odločilno vpliva na rast, razvoj in rodnost vsake sadne rastline, in kutina pri tem ni nobena izjema. Kot vir energije za fotosintezo je sončna svetloba nujno potrebna za tvorbo sladkorjev, ki so gradniki in gorivo za vse življenjske procese v drevesu. Zadostna osončenost ne vpliva le na bujnost rasti, ampak neposredno določa tudi število in kakovost cvetnih brstov, uspešnost oplodnje ter končno velikost, barvo in aromo plodov. Zato je razumevanje potreb kutine po svetlobi in zagotavljanje optimalnih svetlobnih pogojev ključno za vsakogar, ki si želi bogatega in kakovostnega pridelka teh dišečih jesenskih sadežev.
Kutina je izrazito heliofilna oziroma svetoljubna rastlina, kar pomeni, da za optimalno uspevanje potrebuje polno sonce. To v praksi pomeni vsaj šest do osem ur neposredne sončne svetlobe na dan v rastni sezoni. Drevesa, posajena na senčnih legah, bodo sicer preživela, vendar bo njihova rast šibkejša, krošnja redkejša, cvetenje pa skromno ali celo odsotno. Posledično bo tudi pridelek bistveno manjši, plodovi pa bodo slabše kakovosti, manjši, slabše obarvani in z manj izrazito aromo.
Pomen svetlobe se ne odraža le na zunanjem delu krošnje, ampak je ključen tudi za notranje dele. Če je krošnja preveč gosta in neprehodna za svetlobo, bodo notranje veje in listi v senci. To vodi v postopno odmiranje notranjih vej, saj drevo ne bo vlagalo energije v dele, ki ne prispevajo k fotosintezi. Posledično se celotna rodnost preseli na zunanji obod krošnje, notranjost pa postane nerodovitna in prazna. Prav zato je redna in pravilna rez tako pomembna – z njo odpiramo krošnjo in omogočamo prodor svetlobe do vseh delov drevesa.
Izbira primerne lokacije za sajenje je torej prvi in najpomembnejši korak pri zagotavljanju zadostne svetlobe. Pred sajenjem je treba skrbno pretehtati, kako se bo sonce gibalo po nebu skozi dan in skozi letne čase ter se izogibati legam, ki so v senci zgradb, visokih dreves ali drugih ovir. Načrtovanje lege ne vpliva le na eno drevo, ampak na celoten sadovnjak, saj moramo upoštevati tudi medsebojno senčenje dreves, ko ta dosežejo svojo polno velikost.
Vloga sončne svetlobe pri fotosintezi in rasti
Fotosinteza je temeljni biokemični proces, s katerim rastline pretvarjajo svetlobno energijo v kemično energijo, ki jo shranijo v obliki sladkorjev. Ta proces poteka v kloroplastih, majhnih organelih v listnih celicah, ki vsebujejo zeleno barvilo klorofil. Klorofil absorbira sončno svetlobo, ki rastlini zagotovi energijo za razgradnjo vode in vezavo ogljikovega dioksida iz zraka. Produkti fotosinteze – sladkorji (glukoza) – so nato uporabljeni za rast, dihanje, tvorbo plodov in shranjevanje rezervnih snovi za zimo. Brez zadostne svetlobe je ta proces močno omejen.
Intenzivnost fotosinteze je neposredno odvisna od količine svetlobe, ki jo listi prejmejo. Več sončne svetlobe pomeni večjo stopnjo fotosinteze in posledično več proizvedene energije. To se neposredno odraža na rasti drevesa. Dobro osončena kutina bo imela močnejšo rast poganjkov, večjo listno površino in bolj razvit koreninski sistem. Po drugi strani bo drevo v senci proizvedlo manj energije, kar bo vodilo v šibko rast, tanke in dolge poganjke, ki se “pretegujejo” proti svetlobi, ter splošno slabšo vitalnost.
Svetloba vpliva tudi na diferenciacijo brstov. To je proces, pri katerem se iz navadnih (vegetativnih) brstov razvijejo cvetni (rodni) brsti, iz katerih bodo naslednje leto zrasli cvetovi in plodovi. Ta proces se dogaja poleti in je močno odvisen od energije, ki jo drevo proizvede s fotosintezo. Če je drevo dobro osončeno in proizvede presežek energije, jo bo usmerilo v tvorbo cvetnih brstov. V senci, kjer je proizvodnja energije komaj zadostna za osnovno rast, bo tvorba cvetnih brstov močno zmanjšana ali pa je sploh ne bo.
Posledično je količina svetlobe eden najpomembnejših dejavnikov, ki določajo rodni potencial drevesa. To je razlog, zakaj je pomembno, da z redno rezjo skrbimo za odprto in zračno krošnjo. S tem omogočimo, da sončni žarki prodrejo tudi v notranjost krošnje in osvetlijo rodni les, ki se nahaja na starejših vejah. Dobro osvetljen rodni les bo tvoril kakovostne cvetne brste in zagotavljal reden ter obilen pridelek skozi vsa leta.
Idealna lega in izbira rastišča
Izbira prave lokacije je odločilnega pomena za zagotavljanje zadostne količine sončne svetlobe skozi celotno življenjsko dobo kutine. Idealno rastišče je odprto, z neoviranim dostopom do sonca večino dneva. Najboljše so južne, jugovzhodne ali jugozahodne lege, ki so izpostavljene soncu v dopoldanskih in popoldanskih urah. Izogibati se je treba severnim legam, ki so večji del dneva v senci, ter lokacijam v neposredni bližini visokih zgradb, gozdnega roba ali drugih velikih dreves, ki bi metala senco na kutino.
Pred sajenjem je treba dobro opazovati pot sonca po predvidenem rastišču. Upoštevati je treba, da se položaj sonca spreminja skozi leto. Poleti, ko je sonce visoko na nebu, je senčenje manj izrazito, medtem ko je spomladi in jeseni, ko je sonce nižje, senca daljša. Za kutino je še posebej pomembna dobra osončenost v poznem poletju in jeseni, saj takrat dozorevajo plodovi, svetloba pa vpliva na njihovo barvo in vsebnost sladkorjev. Zato je treba preveriti, da lokacija ni v senci v popoldanskih urah.
Pri načrtovanju sajenja več dreves je treba upoštevati tudi priporočeno sadilno razdaljo. Če drevesa posadimo preblizu skupaj, bodo, ko odrastejo, začela senčiti drug drugega. To bo povzročilo tekmovanje za svetlobo, slabšo rast in rodnost v spodnjih delih krošnje. Sadilna razdalja je odvisna od bujnosti sorte in podlage, na katero je cepljena. Kot splošno pravilo velja, da naj bo razdalja med drevesi vsaj 3 do 5 metrov, da ima vsako drevo dovolj prostora za razvoj krošnje in dostop do svetlobe.
Poleg svetlobe je treba pri izbiri lege upoštevati tudi druge dejavnike, kot je zaščita pred močnim vetrom. Močan veter lahko lomi veje, poškoduje cvetove in poveča izhlapevanje, kar povzroča dodaten stres za rastlino. Idealna lega je torej sončna, a hkrati zavetna. Če naravne zaščite ni, lahko razmislimo o postavitvi vetrne zaščite, kot je živa meja, vendar pazimo, da ta ne bo senčila sadnega drevja. Skrbna izbira rastišča je torej kompleksen proces, ki dolgoročno močno vpliva na uspeh pridelave.
Posledice pomanjkanja svetlobe
Pomanjkanje svetlobe ima številne negativne posledice za kutino, ki se kažejo na različnih ravneh, od videza do rodnosti. Ena najbolj očitnih posledic je etiolacija oziroma prilagoditev rasti na pogoje slabe osvetlitve. Drevo bo razvilo daljše, tanjše in šibkejše poganjke z daljšimi razdaljami med listi (internodiji). Listi bodo večji, tanjši in svetlejše zelene barve, saj rastlina poskuša povečati površino za lovljenje svetlobe. Takšna rast je šibka, tkiva so mehkejša in bolj dovzetna za bolezni in napade škodljivcev.
Kot smo že omenili, je najresnejša posledica pomanjkanja svetlobe zmanjšana ali popolnoma odsotna rodnost. V senčnih pogojih drevo ne more proizvesti dovolj energije za tvorbo cvetnih brstov. Tudi če se nekaj cvetov razvije, so ti pogosto slabše kakovosti, oplodnja pa je lahko neuspešna. Če se plodovi vseeno razvijejo, jih bo drevo v pogojih pomanjkanja energije pogosto odvrglo, saj jih ne more prehraniti. Končni rezultat je zelo skromen ali ničen pridelek.
Plodovi, ki se kljub slabim svetlobnim pogojem razvijejo, so običajno slabše kakovosti. Ostanejo manjši, imajo slabše razvito barvo (ostanejo bolj zelenkasti) in vsebujejo manj sladkorjev. Posledično je njihov okus manj izrazit, aroma pa šibkejša. Za razvoj značilne rumene barve in bogate arome, po kateri so kutine znane, je neposredna sončna svetloba nujno potrebna. Zato so plodovi, ki so zrasli v senci, neprimerni za predelavo in skladiščenje.
Dolgoročno pomanjkanje svetlobe vodi v splošno slabljenje drevesa. Krošnja postane redka, notranji deli se posušijo, drevo pa postane bolj občutljivo na stresne dejavnike, kot so suša, mraz in bolezni. Življenjska doba takšnega drevesa je lahko bistveno krajša. V skrajnih primerih, če je senčenje zelo močno, lahko drevo po nekaj letih životarjenja popolnoma propade. Zato je zagotavljanje zadostne svetlobe ne le vprašanje rodnosti, ampak tudi preživetja drevesa.
Upravljanje s krošnjo za boljšo osvetlitev
Upravljanje s krošnjo z redno in pravilno rezjo je ključno orodje za zagotavljanje optimalne osvetlitve vseh delov drevesa. Glavni cilj rezi je oblikovanje odprte, zračne krošnje, ki omogoča prodor sončne svetlobe in zraka v notranjost. To dosežemo z odstranjevanjem odvečnih, pregosto rastočih, križajočih se in navpično rastočih vej (tako imenovanih vodopivcev). S tem preprečimo medsebojno senčenje vej in spodbudimo rast rodnega lesa tudi na notranjih delih krošnje.
Obstaja več različnih vzgojnih oblik krošenj, med katerimi sta za kutino najpogostejši piramidalna in kotlasta (vazasta) oblika. Kotlasta oblika, brez osrednjega vodilnega poganjka (provodnice), je še posebej primerna za zagotavljanje dobre osvetlitve, saj je notranjost krošnje popolnoma odprta in dostopna sončnim žarkom. Ne glede na izbrano obliko je pomembno, da z redno vzdrževalno rezjo ohranjamo želeno strukturo in preprečujemo pretirano gostitev krošnje.
Najboljši čas za rez, ki je namenjena izboljšanju osvetlitve, je v času mirovanja, pozimi ali zgodaj spomladi. Takrat je drevo brez listov, zato je struktura krošnje dobro vidna in lažje ocenimo, katere veje je treba odstraniti. Z zimsko rezjo spodbujamo tudi močnejšo rast spomladi. Poletna rez, ki se izvaja v juniju ali juliju, pa je namenjena predvsem odstranjevanju vodopivcev in redčenju preveč gostih poganjkov, kar izboljša osvetlitev plodov in njihovo kakovost.
Poleg rezi lahko na osvetlitev vplivamo tudi z drugimi ukrepi, kot je upogibanje vej. Mlade, bujno rastoče poganjke, ki rastejo preveč navpično, lahko z vrvicami ali utežmi upognemo v bolj položen položaj. S tem upočasnimo njihovo rast, spodbudimo nastanek cvetnih brstov in izboljšamo dostop svetlobe do spodaj ležečih vej. S kombinacijo vseh teh tehnik lahko aktivno upravljamo s krošnjo in ustvarimo optimalne pogoje za izkoriščanje sončne svetlobe, kar se bo na koncu odrazilo v zdravem drevesu in bogatem pridelku.
