Svetloba je temeljni vir energije za življenje na Zemlji in ključni dejavnik, ki narekuje rast, razvoj in rodnost azijskega kakija. Kot rastlina, ki izvira iz sončnih in toplih krajev, ima kaki izrazite potrebe po sončni svetlobi. Količina in kakovost svetlobe, ki jo drevo prejme, neposredno vplivata na vse vidike njegovega življenja, od učinkovitosti fotosinteze, ki je osnova za proizvodnjo hrane, do diferenciacije cvetnih brstov, razvoja plodov, njihove obarvanosti in vsebnosti sladkorja. Pomanjkanje svetlobe lahko resno ogrozi zdravje drevesa in drastično zmanjša pridelek, zato je razumevanje in zagotavljanje optimalnih svetlobnih pogojev eden najpomembnejših vidikov uspešnega gojenja te plemenite sadne vrste. Pravilna izbira lokacije sajenja in ustrezno oblikovanje krošnje sta ključna ukrepa, s katerima lahko vplivamo na osvetljenost drevesa in mu omogočimo, da v polnosti izkoristi svoj potencial.
Fotosinteza, proces, pri katerem rastline s pomočjo sončne svetlobe pretvarjajo ogljikov dioksid in vodo v sladkorje (energijo), je neposredno odvisna od količine prejete svetlobe. Več sonca kot prejmejo listi, bolj učinkovita je fotosinteza in več energije ima drevo na voljo za svojo rast, cvetenje in razvoj plodov. Drevesa, ki rastejo v senci, imajo manjšo listno površino, listi so tanjši in bolj bledi, rast pa je upočasnjena. Pomanjkanje energije se odraža v slabšem cvetenju in majhnem številu plodov.
Svetloba je ključna tudi za diferenciacijo cvetnih brstov. Brsti, iz katerih se bodo v naslednjem letu razvili cvetovi in plodovi, se oblikujejo že poleti. Ta proces je močno odvisen od dobre osvetljenosti poganjkov. Poganjki, ki rastejo v notranjosti pregoste krošnje ali na senčni strani drevesa, bodo razvili bistveno manj cvetnih brstov kot tisti, ki so izpostavljeni neposredni sončni svetlobi. Zato je pravilno obrezovanje, ki omogoča prodor svetlobe v notranjost krošnje, nujno za redno in obilno rodnost.
Kakovost plodov je prav tako neposredno povezana s svetlobo. Plodovi, ki rastejo na dobro osončenih delih drevesa, so običajno večji, lepše obarvani in vsebujejo več sladkorja. Sončna svetloba spodbuja sintezo antocianov in karotenoidov, barvil, ki dajejo plodovom njihovo značilno intenzivno oranžno ali rdečo barvo. Poleg tega plodovi, izpostavljeni soncu, hitreje in bolj enakomerno dozorijo. Plodovi iz senčnih delov krošnje pogosto ostanejo manjši, slabše obarvani in z nižjo vsebnostjo sladkorja.
Idealna lokacija za sajenje
Izbira prave lokacije za sajenje je najpomembnejši korak pri zagotavljanju zadostne količine svetlobe za azijski kaki. Idealno rastišče je tisto, ki je izpostavljeno neposredni sončni svetlobi vsaj šest do osem ur na dan, še posebej v dopoldanskem času. Južna, jugozahodna ali jugovzhodna lega je običajno najboljša izbira, saj zagotavlja maksimalno osončenost skozi cel dan. Takšna lega omogoča, da se drevo zjutraj hitro ogreje in osuši od rose, kar zmanjšuje tveganje za razvoj glivičnih bolezni.
Več člankov na to temo
Pri izbiri lokacije je treba upoštevati tudi okolico. Izogibati se je treba sajenju v bližini visokih stavb, gostega drevja ali drugih ovir, ki bi lahko metale senco na drevo, še posebej v ključnih delih dneva. Pomisliti je treba tudi na prihodnost; majhno drevo v soseščini lahko čez nekaj let zraste v velikana, ki bo senčil naš kaki. Zato je treba predvideti rast okoliških rastlin in zagotoviti dovolj prostora, da bo drevo tudi v prihodnosti deležno dovolj sonca.
Poleg smeri neba je pomembna tudi lega na terenu. Izogibati se je treba dna kotlin in dolin, kjer se pogosto zadržuje megla in hladen zrak, kar zmanjšuje število sončnih ur in povečuje nevarnost pozebe. Rahlo dvignjene lege ali pobočja so bolj primerna, saj omogočajo boljše kroženje zraka in večjo izpostavljenost soncu. Pred sajenjem je smiselno opazovati pot sonca čez izbrano lokacijo v različnih delih dneva in leta, da se prepričamo o ustreznosti izbire.
Če imamo na voljo le lokacijo z delno senco, je treba biti realističen glede pričakovanj. Drevo bo verjetno preživelo in raslo, vendar bo njegova rodnost bistveno manjša, plodovi pa slabše kakovosti. V takem primeru je še toliko bolj pomembno, da z rednim in premišljenim obrezovanjem maksimalno izkoristimo razpoložljivo svetlobo in ohranjamo čim bolj odprto krošnjo. Vendar pa nobena količina obrezovanja ne more nadomestiti pomanjkanja sonca zaradi neustrezne lokacije.
Vpliv sence na rast in pridelek
Pomanjkanje svetlobe ali gojenje v senci ima številne negativne posledice za azijski kaki. Drevo, ki raste v senci, bo razvilo daljše in tanjše poganjke, saj se bo “raztegovalo” v iskanju svetlobe. Ta pojav se imenuje etiolacija. Takšni poganjki so šibkejši, manj odporni na bolezni in poškodbe ter imajo manj cvetnih brstov. Celotna krošnja postane redkejša, z manj listi, kar zmanjšuje sposobnost drevesa za fotosintezo in proizvodnjo energije.
Več člankov na to temo
Listi, ki se razvijejo v senci, so prilagojeni na nižjo intenziteto svetlobe. So večji, tanjši in temneje zeleni, saj vsebujejo več klorofila, da bi čim bolje izkoristili razpoložljivo svetlobo. Vendar pa je njihova skupna fotosintetska učinkovitost manjša kot pri listih, ki so izpostavljeni polnemu soncu. Posledično drevo proizvede manj sladkorjev, kar vpliva na vse vidike njegovega življenja, od rasti do razvoja plodov.
Najbolj očiten vpliv sence se pokaže na pridelku. Drevesa v senci cvetijo bistveno manj obilno ali pa sploh ne. Tudi če pride do cvetenja, je nastavek plodov slabši, drevo pa pogosto odvrže večino plodičev, saj nima dovolj energije, da bi jih prehranilo. Plodovi, ki se kljub temu razvijejo, so običajno manjši, nepravilne oblike, slabše obarvani in imajo nižjo vsebnost sladkorja, kar pomeni, da so manj okusni. Zorenje je pogosto pozno in neenakomerno.
Gojenje v senci povečuje tudi dovzetnost drevesa za bolezni in škodljivce. V senčni in vlažni mikroklimi se listje počasneje suši, kar ustvarja idealne pogoje za razvoj glivičnih bolezni, kot sta listna pegavost in antraknoza. Oslabljenost drevesa zaradi pomanjkanja energije ga naredi tudi bolj privlačnega za napade različnih škodljivcev. Zato je zagotavljanje sončne lege ne le vprašanje pridelka, ampak tudi zdravja in vitalnosti drevesa.
Pomen obrezovanja za boljšo osvetlitev
Obrezovanje je poleg izbire lokacije najpomembnejši ukrep, s katerim lahko aktivno vplivamo na količino svetlobe, ki jo prejmejo posamezni deli drevesa. Glavni cilj obrezovanja z vidika osvetlitve je oblikovanje odprte, zračne krošnje, ki omogoča prodor sončne svetlobe do vseh vej, tudi tistih v notranjosti in na spodnjem delu drevesa. Dobro osvetljeni poganjki so bolj zdravi, imajo krajše internodije in razvijejo več cvetnih brstov, kar je osnova za obilen pridelek.
Pri oblikovanju krošnje je treba paziti, da ogrodne veje niso preblizu skupaj in da rastejo pod pravilnim kotom. Pogosto se uporablja vretenasta ali piramidna oblika krošnje, ki je spodaj širša in se proti vrhu oži. Takšna oblika omogoča, da sonce doseže tudi spodnje veje. Pri vzgoji je pomembno redno odstranjevanje navpično rastočih, močnih poganjkov (bohotivk), ki konkurirajo ogrodnim vejam in senčijo notranjost krošnje.
Redna rez za ohranjanje rodnosti pri odraslih drevesih vključuje redčenje krošnje. Pri tem postopku odstranimo odvečne veje, predvsem tiste, ki rastejo navznoter, se križajo, dotikajo ali so preblizu ena drugi. Odstranjujemo tudi starejše, izrojene veje, da naredimo prostor za rast novih, rodnih poganjkov. Cilj je ustvariti krošnjo, skozi katero lahko “vrabec prosto leti”, kot pravi star vrtnarski pregovor. To zagotavlja, da vsak list in vsak plod prejme svoj delež sončne svetlobe.
Poleg zimske rezi v času mirovanja lahko osvetljenost izboljšamo tudi s poletno, zeleno rezjo. Ta vključuje odstranjevanje odvečnih mladih poganjkov, ki preveč gostijo krošnjo. S pinciranjem (krajšanjem vršičkov) predolgih poganjkov lahko spodbudimo rast stranskih brstov in preprečimo prekomerno senčenje. Premišljeno obrezovanje je nenehen proces, s katerim usmerjamo rast drevesa in mu pomagamo, da maksimalno izkoristi sončno energijo.
Svetlobne zahteve v različnih letnih časih
Potrebe po svetlobi in njen vpliv se spreminjajo skozi leto. Spomladi, ko se drevo prebuja, je svetloba ključna za spodbujanje brstenja in rasti novih poganjkov in listov. Dovolj svetlobe v tem obdobju zagotavlja hiter razvoj velike listne površine, ki bo kasneje služila kot “tovarna” za proizvodnjo energije. Pozne spomladanske pozebe so pogosto hujše v senčnih legah, saj se tam tla počasneje segrevajo.
Poleti, v obdobju najdaljših dni in najmočnejšega sončnega sevanja, so potrebe po svetlobi največje. To je čas intenzivne fotosinteze, rasti plodičev in diferenciacije cvetnih brstov za naslednje leto. Dovolj sonca v poletnih mesecih je odločilno za količino in kakovost pridelka. Vendar pa lahko v obdobjih ekstremne vročine premočno sonce povzroči stres in sončni ožig na plodovih, še posebej, če drevesu primanjkuje vode. V takšnih primerih zadostna listna masa služi kot naravna zaščita za plodove.
Jeseni se dnevi krajšajo in intenziteta svetlobe se zmanjšuje. V tem obdobju je svetloba ključna za dokončno zorenje in obarvanje plodov. Sončni in topli jesenski dnevi pospešijo razgradnjo klorofila in sintezo karotenoidov, kar da plodovom njihovo značilno živo barvo. Poleg tega sonce pomaga pri koncentraciji sladkorjev v plodovih. Drevo v tem času tudi nalaga rezervne snovi v les in korenine, kar mu bo pomagalo preživeti zimo in uspešno začeti novo rastno sezono spomladi.
Pozimi, ko drevo miruje in nima listov, neposredne potrebe po svetlobi za fotosintezo ni. Vendar pa ima svetloba, oziroma sončno sevanje, tudi pozimi pomembno vlogo. Kot smo že omenili, lahko močno zimsko sonce povzroči pregrevanje debla in pokanje lubja. Zato je zaščita debla, kot je beljenje, pomemben ukrep, ki uravnava vpliv zimskega sonca. Kljub mirovanju je drevo še vedno živo in odzivno na okoljske dejavnike, vključno s svetlobo.
