Zagotavljanje ustrezne prehrane je poleg pravilnega zalivanja in zadostne osončenosti ključnega pomena za zdrav razvoj in bujno cvetenje škrlatnordeče sretene. Kot večina cvetočih trajnic tudi sretena za svojo rast, razvoj močnih korenin, zelenih listov in predvsem za tvorbo živahnih cvetov potrebuje uravnoteženo oskrbo z makro in mikrohranili. Pravilno gnojenje ne le izboljša videz rastline, ampak tudi krepi njeno odpornost proti boleznim in škodljivcem. Vendar pa je pri gnojenju pomembna zmernost, saj lahko tako pomanjkanje kot presežek hranil rastlini škodujeta.
Škrlatnordeča sretena na splošno ni pretirano požrešna rastlina, še posebej, če raste v rodovitnih, z organsko snovjo bogatih tleh. V takšnih pogojih bo morda potrebovala le minimalno dognojevanje. Osnova dobre prehrane se začne že pri sajenju, ko v sadilno jamo vmešamo kakovosten kompost ali dobro preperel gnoj. To zagotovi zalogo hranil s počasnim sproščanjem, ki rastlini pomagajo pri začetnem ukoreninjanju in rasti. Redno letno dodajanje komposta kot zastirke pa pomaga ohranjati rodovitnost tal na dolgi rok.
Čas gnojenja je prav tako pomemben kot vrsta gnojila. Glavno gnojenje je priporočljivo opraviti spomladi, ko se rastlina prebudi iz zimskega mirovanja in začne z intenzivno rastjo. Takrat potrebuje največ hranil za razvoj listne mase in pripravo na cvetenje. Dodatno, lažje gnojenje je lahko koristno v zgodnjem poletju, da se podpre dolgotrajno cvetenje, vendar se je treba izogibati gnojenju v pozno poletje in jesen. Pozno gnojenje lahko spodbudi rast novih, nežnih poganjkov, ki jih zima zlahka poškoduje.
Pri izbiri gnojila je najbolje posegati po uravnoteženih formulacijah, ki vsebujejo vsa tri glavna makrohranila: dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Dušik spodbuja rast zelenih delov, fosfor je ključen za razvoj močnih korenin in cvetov, kalij pa krepi splošno odpornost rastline. Za cvetoče trajnice, kot je sretena, so še posebej primerna gnojila z nekoliko višjo vsebnostjo fosforja in kalija v primerjavi z dušikom. Uporabljamo lahko tako mineralna kot organska gnojila, pri čemer imajo organska številne prednosti za zdravje tal.
Osnovne potrebe po hranilih
Za razumevanje gnojenja moramo najprej poznati osnovna hranila, ki jih škrlatnordeča sretena potrebuje za svoje življenjske procese. Ta hranila delimo na makrohranila, ki jih rastlina potrebuje v večjih količinah, in mikrohranila, ki so potrebna v sledovih, a so kljub temu nujna za pravilno delovanje. Glavna tri makrohranila so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K), ki so osnova večine komercialnih gnojil. Vsako od njih ima svojo specifično vlogo v razvoju rastline.
Dušik (N) je primarno odgovoren za vegetativno rast, torej za razvoj stebel in listov. Je ključna sestavina klorofila, ki omogoča fotosintezo, zato je pomanjkanje dušika pogosto vidno kot bleda ali rumenkasta barva listov. Čeprav je dušik nujen, pa je treba paziti, da ga ne dodamo preveč. Presežek dušika namreč spodbuja bujno rast listja na račun cvetenja, rastlina pa postane mehka, pretegnjena in bolj občutljiva na bolezni ter škodljivce.
Fosfor (P) igra ključno vlogo pri prenosu energije v rastlini. Nujen je za razvoj močnega in zdravega koreninskega sistema, kar je temelj za dobro rast. Poleg tega fosfor neposredno spodbuja nastajanje cvetnih popkov, cvetenje in tvorbo semen. Pomanjkanje fosforja se lahko kaže kot slabo cvetenje, upočasnjena rast in včasih vijoličasto obarvanje listov. Gnojila z višjo vsebnostjo fosforja so zato še posebej priporočljiva za cvetoče rastline.
Kalij (K) je znan kot “hranilo kakovosti”. Krepi celične stene, kar naredi rastlino bolj čvrsto in odporno na sušo, bolezni in nizke temperature. Uravnava delovanje listnih rež, preko katerih rastlina diha in izhlapeva vodo, ter sodeluje pri številnih encimskih procesih. Zadostna količina kalija pripomore k splošni vitalnosti rastline, boljšemu prenašanju stresa in boljši kakovosti cvetov. Pomanjkanje se kaže na robovih starejših listov, ki porumenijo in se kasneje posušijo.
Izbira primernega gnojila
Na trgu je na voljo široka paleta gnojil, zato je pomembno izbrati tisto, ki najbolj ustreza potrebam škrlatnordeče sretene. Gnojila lahko v osnovi razdelimo na mineralna (umetna) in organska (naravna). Mineralna gnojila so hitro delujoča in hranila so rastlinam takoj na voljo. Običajno so na voljo v obliki granul, prahu ali tekočine. Pri njihovi uporabi je potrebna previdnost, saj lahko prekomerna količina hitro “ožge” korenine in poškoduje rastlino.
Za škrlatnordečo sreteno je primerno uravnoteženo mineralno gnojilo za cvetoče trajnice, na primer NPK 10-10-10 ali gnojilo z višjo vsebnostjo fosforja in kalija, kot je NPK 5-10-10. Granulirana gnojila s počasnim sproščanjem so odlična izbira, saj rastlini zagotavljajo enakomerno oskrbo s hranili skozi daljše obdobje, običajno 3 do 4 mesece. Tekoča gnojila so primerna za hitro intervencijo, če opazimo znake pomanjkanja, in jih dodajamo vodi za zalivanje v skladu z navodili proizvajalca.
Organska gnojila, kot so kompost, preperel hlevski gnoj, kostna moka ali različna rastlinska gnojila, delujejo počasneje. Hranila se iz njih sproščajo postopoma, ko jih mikroorganizmi v tleh razgradijo. Njihova velika prednost je, da poleg hranil izboljšujejo tudi strukturo tal, povečujejo sposobnost zadrževanja vode in spodbujajo biološko aktivnost tal. Dolgoročno gledano je uporaba organskih gnojil najboljša izbira za ohranjanje zdravih in rodovitnih vrtnih tal.
Najboljši pristop je pogosto kombinacija obeh vrst gnojil. Osnovo prehrane zagotovimo z organskimi materiali, kot je kompost, ki ga vdelamo v tla ob sajenju in ga dodajamo vsako leto. Spomladi pa lahko rastlini dodamo manjšo količino uravnoteženega mineralnega gnojila s počasnim sproščanjem, da ji zagotovimo dodaten zagon za rast in cvetenje. S tem združimo prednosti obeh pristopov: dolgoročno zdravje tal in hitro dostopna hranila v ključnih obdobjih rasti.
Časovni načrt gnojenja
Pravilno časovno načrtovanje gnojenja je ključno za maksimalen izkoristek hranil in preprečevanje škode na rastlini. Glavno gnojenje škrlatnordeče sretene naj se opravi zgodaj spomladi, takoj ko se pokažejo prvi znaki nove rasti. V tem času rastlina potrebuje največ energije za razvoj listov in pripravo na cvetenje. Uporabimo lahko granulirano gnojilo s počasnim sproščanjem, ki ga rahlo vdelamo v zemljo okoli rastline, ali pa jo pognojimo s plastjo kakovostnega komposta.
Drugo, lažje dognojevanje, je lahko koristno po prvem valu cvetenja, običajno v zgodnjem poletju. To bo rastlini dalo dodatno moč za nadaljnje cvetenje skozi poletje. V ta namen je najprimernejše tekoče gnojilo za cvetoče rastline, ki ga razredčimo v vodi za zalivanje. S tem zagotovimo hitro dostopna hranila točno takrat, ko jih rastlina najbolj potrebuje. S tem dognojevanjem prenehamo najkasneje konec julija ali v začetku avgusta.
Izogibati se moramo gnojenju v pozno poletje in jesen. Gnojenje v tem obdobju, še posebej z gnojili, bogatimi z dušikom, spodbuja rast novih, mehkih poganjkov. Ti poganjki nimajo dovolj časa, da bi pred zimo dozoreli in oleseneli, zato so zelo občutljivi na pozebe. Poškodbe zaradi zmrzali ne le kazijo videz rastline, ampak jo lahko tudi oslabijo in naredijo bolj dovzetno za bolezni v naslednji sezoni.
Za novo posajene rastline velja nekoliko drugačen urnik. Ob sajenju je priporočljivo v sadilno jamo dodati kompost ali gnojilo za sajenje z višjo vsebnostjo fosforja, ki spodbuja razvoj korenin. Po sajenju pa z dodatnim gnojenjem počakamo vsaj mesec dni, oziroma dokler ne vidimo jasnih znakov nove rasti. S tem damo rastlini čas, da se najprej dobro ukorenini, preden jo začnemo spodbujati k bujnejši rasti nadzemnih delov.
Organsko gnojenje za zdravo rast
Organsko gnojenje je trajnosten in izjemno koristen pristop k prehrani škrlatnordeče sretene, saj ne hrani le rastline, temveč tudi tla. Kompost je temelj organskega vrtnarjenja in je verjetno najboljše gnojilo, ki ga lahko ponudimo naši sreteni. Zrel kompost je bogat z uravnoteženim naborom hranil, hkrati pa je poln koristnih mikroorganizmov, ki izboljšujejo zdravje tal. Plast komposta, ki jo spomladi ali jeseni raztresemo okoli rastline, deluje kot gnojilo s počasnim sproščanjem in hkrati kot zastirka.
Dobro preperel hlevski gnoj, še posebej goveji ali konjski, je še en odličen vir organskih snovi in hranil. Pomembno je, da uporabimo le gnoj, ki je bil kompostiran vsaj šest mesecev do enega leta, saj svež gnoj vsebuje preveč amonijaka in lahko poškoduje korenine. Preperel gnoj vdelamo v tla jeseni, da se hranila preko zime sprostijo v tla, ali pa ga uporabimo kot sestavino pri pripravi gredice pred sajenjem.
Poleg komposta in gnoja obstajajo tudi druga specifična organska gnojila. Kostna moka je odličen naravni vir fosforja in kalcija, ki spodbuja razvoj korenin in cvetenje. Krvna moka je bogata z dušikom in je primerna za spodbujanje začetne spomladanske rasti, vendar jo uporabljamo previdno. Lesni pepel je dober vir kalija in nekaterih mikroelementov, vendar zvišuje pH tal, zato ga uporabljamo le na kislih tleh in v zmernih količinah.
Izdelava lastne gnojilne koprive ali gabeza je še en odličen način organskega gnojenja. To tekoče gnojilo, bogato s kalijem in dušikom, pripravimo tako, da liste koprive ali gabeza namakamo v vodi nekaj tednov. Razredčeno tekočino nato uporabimo za zalivanje rastlin v obdobju rasti. Organsko gnojenje morda zahteva malo več truda, vendar dolgoročno ustvarja zdrav ekosistem v vrtu, kar vodi do bolj odpornih in vitalnih rastlin.
Prepoznavanje znakov pomanjkanja hranil
Pozorno opazovanje naših rastlin nam lahko veliko pove o njihovem prehranskem stanju. Pomanjkanje določenih hranil se pogosto kaže s specifičnimi vizualnimi simptomi, predvsem na listih. Prepoznavanje teh znakov nam omogoča, da pravočasno ukrepamo in rastlini zagotovimo manjkajoča hranila. Čeprav je natančno diagnozo včasih težko postaviti brez analize tal, nam lahko splošni znaki služijo kot dober vodnik.
Pomanjkanje dušika je eden najpogostejših problemov in se kaže kot splošno bledikasto zelena ali rumenkasta barva listov (kloroza). Običajno se najprej pojavijo na starejših, spodnjih listih, saj je dušik mobilno hranilo in ga rastlina preseli iz starejših v mlajše dele. Rast je upočasnjena, rastlina pa je videti šibka in neizrazita. Težavo lahko hitro odpravimo z gnojilom, bogatim z dušikom.
Pomanjkanje fosforja se kaže kot upočasnjena, zakrnela rast. Listi so lahko manjši kot običajno in imajo temno, modro-zeleno barvo. V nekaterih primerih, še posebej v hladnem vremenu, se lahko na listih pojavi značilen vijoličen odtenek. Najbolj očiten znak pomanjkanja fosforja pa je slabo ali izostalo cvetenje. Težavo rešimo z dodatkom kostne moke ali mineralnega gnojila z višjo vsebnostjo fosforja.
Pomanjkanje kalija se najprej pokaže na robovih in konicah starejših listov, ki porumenijo, kasneje pa porjavijo in se posušijo, medtem ko osrednji del lista ostane zelen. Stebla so lahko šibka in rastlina je na splošno manj odporna na stres, sušo in bolezni. Dodatek lesnega pepela (na kislih tleh) ali gnojila, bogatega s kalijem, bo pomagal odpraviti to pomanjkljivost. Pri vsakem gnojenju pa velja pravilo: vedno sledimo navodilom na embalaži in raje gnojimo manj kot preveč.
