Za zdravo rast, razvoj in obilno rodnost kutina, tako kot vse druge sadne vrste, potrebuje uravnoteženo prehrano z vsemi ključnimi hranili. Čeprav kutina ni med najbolj zahtevnimi sadnimi drevesi, bo na revnih in izčrpanih tleh rasla slabše in dala skromen pridelek. Pravilno gnojenje, ki temelji na poznavanju potreb rastline in stanja tal, je zato nujen del oskrbe. Z dodajanjem ustreznih hranil v pravem času in v pravilnih količinah ne vplivaš le na količino in kakovost plodov, ampak tudi na splošno odpornost drevesa proti boleznim in stresnim razmeram. Skrbno načrtovano gnojenje je naložba v dolgoročno zdravje in produktivnost tvojega nasada, ki se bo obrestovala v obliki sočnih in aromatičnih plodov.
Osnova vsakega dobrega gnojilnega načrta je poznavanje stanja tal. Preden se odločiš za gnojenje, je zelo priporočljivo opraviti kemijsko analizo tal. Ta ti bo podala natančne informacije o pH vrednosti tal, vsebnosti humusa in zalogi ključnih hranil, kot so dušik, fosfor in kalij. Na podlagi rezultatov analize lahko veliko lažje določiš, katera hranila in v kakšnih količinah moraš dodati, da zadostiš potrebam kutine. Gnojenje “na pamet” lahko vodi v pomanjkanje nekaterih elementov ali pa v prekomerno dodajanje drugih, kar je lahko celo škodljivo za rastlino in okolje.
Kutina za svojo rast potrebuje makroelemente (dušik, fosfor, kalij) v večjih količinah ter mikroelemente (železo, bor, magnezij, cink itd.) v manjših količinah. Vsak od teh elementov ima svojo specifično vlogo. Dušik je ključen za rast listov in poganjkov, fosfor za razvoj korenin in cvetov, kalij pa za razvoj plodov, odpornost na bolezni in prezimovanje. Pomanjkanje kateregakoli od teh hranil se bo odrazilo na videzu in rasti drevesa, zato je pomembno zagotoviti uravnoteženo preskrbo z vsemi potrebnimi elementi.
Pri gnojenju kutine imamo na voljo organska in mineralna gnojila. Organska gnojila, kot so hlevski gnoj, kompost in različna organska zastirka, poleg hranil izboljšujejo tudi strukturo tal, povečujejo njihovo sposobnost zadrževanja vode in spodbujajo delovanje koristnih mikroorganizmov. Mineralna gnojila pa vsebujejo visoke koncentracije točno določenih hranil in omogočajo hiter odziv rastline. Najboljši pristop je pogosto kombinacija obeh: uporaba organskih gnojil za dolgoročno izboljšanje tal in ciljano dodajanje mineralnih gnojil za odpravljanje specifičnih pomanjkanj.
Ključna hranila za rast in razvoj
Dušik (N) je eno najpomembnejših hranil, saj je temeljna sestavina beljakovin in klorofila, ki je ključen za fotosintezo. Odgovoren je za vegetativno rast, torej rast listov, stebel in poganjkov. Pomanjkanje dušika se kaže v slabotni rasti, majhnih in bledih listih, ki začnejo rumeneti, najprej starejši. Po drugi strani pa preveč dušika povzroči prebujno rast, temno zelene liste, a manj cvetov in plodov. Takšno drevo je tudi bolj občutljivo na bolezni, škodljivce in pozebe, saj so tkiva mehkejša in manj odporna. Zato je pomembno, da gnojimo z dušikom zmerno, predvsem spomladi, ko drevo najbolj potrebuje spodbudo za rast.
Fosfor (P) igra ključno vlogo pri prenosu energije v rastlini, razvoju močnega koreninskega sistema, tvorbi cvetnih brstov, cvetenju in zorenju plodov. Pomanjkanje fosforja je na zunaj težje opaziti, a se kaže v slabši rasti, temnejših, včasih vijoličasto obarvanih listih in slabšem cvetenju ter nastavljanju plodov. Tla so pogosto dobro založena s fosforjem, vendar je ta včasih v obliki, ki rastlinam ni dostopna, še posebej pri neustreznem pH tal. Organska gnojila, kot je kompost, pomagajo pri sproščanju fosforja in izboljšanju njegove dostopnosti.
Kalij (K) je znan kot “hranilo kakovosti”. Nujen je za številne fiziološke procese, vključno z uravnavanjem vodnega režima v rastlini, fotosintezo in transportom sladkorjev. Kalij krepi celične stene, kar povečuje odpornost drevesa na bolezni, sušo in mraz. Še posebej pomemben je za razvoj plodov, saj vpliva na njihovo velikost, barvo, okus in sposobnost skladiščenja. Pomanjkanje kalija se najprej pokaže na starejših listih, katerih robovi postanejo rumeni, kasneje pa rjavi in se zvijajo, kot bi bili ožgani.
Poleg makroelementov so za kutino pomembni tudi mikroelementi, čeprav jih potrebuje v bistveno manjših količinah. Med najpomembnejšimi so železo, bor in magnezij. Pomanjkanje železa povzroča klorozo oziroma rumenenje najmlajših listov, medtem ko žile ostanejo zelene, kar je tipično za apnenčasta tla. Bor je ključen za oplodnjo in razvoj plodov, njegovo pomanjkanje pa lahko povzroči deformacije in razpoke na plodovih. Magnezij je sestavni del klorofila, zato se njegovo pomanjkanje kaže v rumenenju med listnimi žilami na starejših listih.
Organska in mineralna gnojila
Organska gnojila so temelj trajnostnega in ekološkega vrtnarjenja, saj ne le hranijo rastlin, ampak tudi izboljšujejo zdravje in strukturo tal. Najpogosteje uporabljena organska gnojila pri vzgoji kutin so kompost, uležan hlevski gnoj, organske zastirke in različna kupljena organska gnojila. Hlevski gnoj je bogat z dušikom in organsko snovjo, vendar mora biti dobro uležan, saj svež lahko poškoduje korenine. Kompost je odličen vir uravnoteženih hranil in mikroorganizmov, ki izboljšujejo rodovitnost tal. Uporaba organskih gnojil je dolgoročna naložba v zdravje vrta.
Prednost organskih gnojil je v počasnem sproščanju hranil, kar zmanjšuje tveganje za prekomerno gnojenje in izpiranje hranil v podtalnico. Organska snov izboljšuje zračnost in drenažo v glinenih tleh ter povečuje sposobnost zadrževanja vode v peščenih tleh. S tem ustvarja optimalno okolje za razvoj koreninskega sistema in delovanje koristnih talnih organizmov. Organska gnojila običajno vdelamo v tla jeseni ali zgodaj spomladi, da imajo mikroorganizmi dovolj časa, da jih razgradijo in pripravijo hranila v obliki, dostopni rastlinam.
Mineralna gnojila so koncentrirana hranila v anorganski, rastlinam takoj dostopni obliki. Njihova prednost je v hitrem delovanju, zato so primerna za odpravljanje akutnega pomanjkanja določenih hranil, ki smo ga ugotovili z analizo tal ali opazovanjem simptomov na rastlini. Na trgu so na voljo enostavna gnojila, ki vsebujejo eno samo hranilo (npr. KAN z dušikom, superfosfat s fosforjem), in kompleksna (NPK) gnojila, ki vsebujejo kombinacijo dušika, fosforja in kalija v različnih razmerjih.
Pri uporabi mineralnih gnojil je potrebna previdnost, saj lahko prekomerna uporaba škoduje rastlinam, zasoli tla in onesnaži okolje. Vedno se je treba držati priporočenih odmerkov, navedenih na embalaži. Mineralna gnojila je najbolje uporabljati v rastni dobi, spomladi in zgodaj poleti, ko rastlina najbolj potrebuje hranila. Pogosto je smiselna kombinacija organskih in mineralnih gnojil: organska gnojila uporabimo za osnovno, dolgoročno gnojenje in izboljšanje tal, mineralna pa za ciljano dognojevanje glede na specifične potrebe v določeni fazi rasti.
Časovni načrt gnojenja
Pravilno časovno načrtovanje gnojenja je ključno za zagotavljanje hranil takrat, ko jih kutina najbolj potrebuje. Gnojenje lahko razdelimo na osnovno gnojenje, ki ga opravimo pred sajenjem ali v času mirovanja, in dognojevanje, ki ga izvajamo med rastno dobo. Osnovno gnojenje je namenjeno dolgoročnemu izboljšanju zalog hranil v tleh, medtem ko z dognojevanjem zadostimo trenutnim potrebam rastline. Upoštevanje tega cikla omogoča optimalno izrabo hranil in preprečuje nepotrebne izgube.
Jeseni, po obiranju in pred zimo, je idealen čas za osnovno gnojenje z organskimi gnojili. V tla okoli drevesa vdelamo dobro uležan hlevski gnoj ali kompost. Ta gnojila se bodo čez zimo počasi razkrajala in spomladi, ko se bo drevo prebudilo, bodo hranila že na voljo koreninam. Jeseni lahko dodamo tudi gnojila, bogata s fosforjem in kalijem (PK gnojila), saj se ta elementa v tleh počasneje premikata in bosta tako pripravljena za spomladansko rast. Z dušikom jeseni ne gnojimo, da ne bi spodbudili prepozne rasti, ki bi bila občutljiva na zmrzal.
Zgodaj spomladi, tik pred začetkom vegetacije, je čas za prvo dognojevanje, predvsem z dušikom, ki bo spodbudil brstenje in rast novih poganjkov ter listov. Uporabimo lahko hitro delujoča mineralna gnojila, kot je KAN, ali pa organska gnojila v obliki peletov. Pomembno je, da gnojilo enakomerno porazdelimo po površini pod krošnjo drevesa, vendar ne tik ob deblu, in ga po možnosti rahlo vdelamo v tla. Prvo spomladansko gnojenje je ključno za dober začetek rastne sezone.
Drugo dognojevanje se običajno opravi pozno spomladi ali v začetku poletja, po cvetenju, ko se začnejo intenzivno razvijati plodovi. V tem obdobju drevo potrebuje veliko energije in hranil, predvsem kalija, ki vpliva na kakovost plodov. Uporabimo lahko kompleksna NPK gnojila z višjo vsebnostjo kalija. Kasneje poleti, od avgusta naprej, gnojenje z dušikom odsvetujemo, saj bi to spodbudilo rast, ki ne bi imela dovolj časa, da dozori in se pripravi na zimo, kar bi povečalo nevarnost pozebe.
Prepoznavanje znakov pomanjkanja hranil
Sposobnost prepoznavanja vizualnih znakov pomanjkanja hranil na kutini ti lahko pomaga pri pravočasnem ukrepanju. Pomanjkanje dušika je eno najlažje prepoznavnih. Kaže se kot splošno slabša rast, drevo je manj razvejano, listi pa so majhni, bledi in svetlo zeleni do rumenkasti. Rumeno obarvanje (kloroza) se najprej pojavi na starejših, spodnjih listih, saj je dušik mobilen element in ga rastlina iz starejših delov preusmeri v mlajše, rastoče dele. Ob močnem pomanjkanju lahko listi prezgodaj odpadejo.
Pomanjkanje kalija se prav tako najprej pokaže na starejših listih. Značilen simptom je nekroza oziroma sušenje robov listov. Robovi najprej porumenijo, nato porjavijo in se zvijejo navzgor, kar daje videz ožganosti. Plodovi so lahko manjši, slabše obarvani in manj sladki. Drevo je na splošno manj odporno na sušo in bolezni. Ker kalij vpliva na vodni režim, so rastline s pomanjkanjem kalija bolj občutljive na venenje v vročem vremenu.
Pomanjkanje železa, znano kot železova kloroza, je pogosto v tleh z visoko vsebnostjo apna (visok pH), ki blokira sprejem železa. V nasprotju z dušikom in kalijem se pomanjkanje železa najprej pokaže na najmlajših, vrhnjih listih. Listno tkivo med žilami postane svetlo rumeno do skoraj belo, medtem ko listne žile ostanejo temno zelene. Ta kontrast med rumenim tkivom in zelenimi žilami je zelo značilen simptom. V hujših primerih lahko porumenijo tudi žile, listi pa se posušijo in odpadejo.
Pomanjkanje magnezija se kaže v klorozi med žilami na starejših listih. Vzorec je lahko podoben kot pri pomanjkanju železa, vendar se začne na spodnjih delih rastline. Med žilami se pojavijo rumene pege, ki se lahko kasneje združijo v večje rumene površine, pogosto v obliki črke V, medtem ko osrednja žila in tkivo okoli nje ostaneta zelena. Pomanjkanje bora pa lahko povzroči notranje plutnenje plodov, deformacije in razpoke na površini, kar močno zmanjša njihovo uporabno vrednost.
Foliarno gnojenje kot dopolnilni ukrep
Foliarno gnojenje je tehnika, pri kateri hranila v tekoči obliki nanašamo neposredno na liste rastline. To je hiter in učinkovit način za odpravljanje akutnega pomanjkanja določenih hranil, še posebej mikroelementov, kot so železo, cink, bor ali magnezij. Hranila se skozi listne reže in povrhnjico absorbirajo neposredno v listno tkivo, kar omogoča takojšen odziv rastline. Foliarno gnojenje ne more nadomestiti osnovnega gnojenja preko tal, je pa odlično dopolnilo, kadar korenine ne morejo zagotoviti zadostne količine določenega hranila.
Ta metoda je še posebej koristna v primerih, ko je sprejem hranil iz tal oviran. To se lahko zgodi zaradi neugodnega pH tal (npr. pomanjkanje železa v apnenčastih tleh), suše, poškodb koreninskega sistema ali prenizkih temperatur tal spomladi, ko korenine še niso dovolj aktivne. V takšnih situacijah lahko foliarno gnojenje “premosti” težavo in rastlini zagotovi potrebna hranila, dokler se razmere v tleh ne izboljšajo. S tem preprečimo zastoj v rasti in ohranimo potencial za dober pridelek.
Za foliarno gnojenje se uporabljajo posebna, v vodi topna gnojila, ki so namenjena za ta namen. Pomembno je, da se strogo držimo priporočenih koncentracij, saj lahko previsoke koncentracije povzročijo ožige na listih in druge poškodbe. Škropljenje je najbolje opraviti zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko so temperature nižje in zračna vlaga višja, kar omogoča boljšo absorpcijo. Izogibaj se škropljenju v močnem soncu ali vetru, saj pripravek prehitro izhlapi in je njegov učinek manjši.
Foliarno gnojenje je lahko koristno v različnih fazah razvoja kutine. Spomladi lahko z dodatkom bora pred cvetenjem izboljšamo oplodnjo in nastavek plodov. V primeru vidnih znakov pomanjkanja železa (kloroze) lahko z večkratnim škropljenjem z železovimi kelati hitro povrnemo zeleno barvo listom. Tudi v obdobjih stresa, na primer po toči ali napadu bolezni, lahko z dodajanjem aminokislin in hranil preko listov pomagamo drevesu pri hitrejši regeneraciji. Vendar pa je treba poudariti, da je zdrava in dobro prehranjena rastlina, ki dobiva vsa potrebna hranila preko korenin, vedno najboljša osnova.
