Angleške pelargonije so znane po svojih spektakularnih, velikih cvetovih, ki za svoj razvoj potrebujejo obilico energije. To energijo črpajo iz hranil, ki so na voljo v substratu. Ker jih večinoma gojimo v loncih in posodah, kjer je količina zemlje omejena, se hranila relativno hitro porabijo. Zato je redno in pravilno gnojenje ključnega pomena za zagotavljanje bujnega in dolgotrajnega cvetenja ter splošnega zdravja in vitalnosti rastlin. Brez zadostne oskrbe s hranili bodo rastline sicer preživele, a bodo šibkejše, z manj listja in predvsem z malo ali nič cvetov. Razumevanje, katera hranila potrebujejo, kdaj in kako jih dodajati, je osnova za uspešno gojenje teh cvetočih lepotic in odklepanje njihovega polnega potenciala.
Rastline za svojo rast in razvoj potrebujejo različna hranila, ki jih delimo na makrohranila in mikrohranila. Makrohranila so tista, ki jih rastlina potrebuje v večjih količinah. Najpomembnejša tri so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K), ki jih pogosto vidimo označene na embalaži gnojil. Dušik je ključen za rast zelenih delov rastline, torej listov in stebel. Fosfor igra bistveno vlogo pri razvoju močnega koreninskega sistema, nastavljanju cvetnih popkov in tvorbi cvetov. Kalij pa krepi celične stene, izboljšuje odpornost rastline na bolezni, sušo in temperaturni stres ter prispeva k splošni vitalnosti in kakovosti cvetov.
Za angleške pelargonije je idealno gnojilo tisto, ki ima poudarek na fosforju in kaliju, medtem ko je vsebnost dušika zmerna. Preveč dušika bi namreč spodbudilo prekomerno rast listja na račun cvetenja. Rastlina bi bila sicer bujno zelena, a bi imela malo cvetov. Gnojila, namenjena cvetočim balkonskim rastlinam, imajo običajno ustrezno razmerje N-P-K, na primer 15-30-15 ali 10-20-10, kar spodbuja prav tisto, kar si pri pelargonijah najbolj želimo – obilico čudovitih cvetov.
Poleg glavnih treh makrohranil rastline potrebujejo tudi sekundarna makrohranila, kot so kalcij (Ca), magnezij (Mg) in žveplo (S), ter številna mikrohranila v manjših količinah, kot so železo (Fe), mangan (Mn), cink (Zn) in bor (B). Kakovostna gnojila običajno vsebujejo tudi ta mikrohranila, ki so ključna za različne presnovne procese v rastlini. Pomanjkanje kateregakoli od teh elementov lahko vodi do specifičnih težav, kot so kloroza (rumenenje listov) ali deformacije cvetov in listov. Zato je izbira celovitega, uravnoteženega gnojila najboljša naložba v zdravje tvojih rastlin.
Svež in kakovosten substrat ob sajenju rastlini zagotovi začetno zalogo hranil, ki pa običajno zadostuje le za prve štiri do šest tednov. Po tem obdobju je treba začeti z rednim dognojevanjem, saj rastlina, še posebej v fazi intenzivne rasti in cvetenja, hitro porabi vsa razpoložljiva hranila v omejenem prostoru lonca. Zato je gnojenje reden in nepogrešljiv del nege skozi celotno rastno sezono.
Izbira pravega gnojila
Na trgu je na voljo široka paleta gnojil, ki se razlikujejo po obliki in sestavi. Za angleške pelargonije so najprimernejša tekoča mineralna gnojila, saj omogočajo natančno doziranje in hitro dostopnost hranil rastlini. Rastlina jih namreč skozi korenine absorbira takoj, ko jih dodamo vodi za zalivanje. To omogoča hiter odziv in možnost prilagajanja gnojenja trenutnim potrebam rastline. Tekoča gnojila so idealna za redno gnojenje v rastni sezoni.
Druga možnost so vodotopna gnojila v obliki prahu ali kristalov, ki jih pred uporabo raztopimo v vodi. Delujejo na podoben način kot tekoča gnojila in so prav tako zelo učinkovita. Pogosto ponujajo dobro razmerje med ceno in količino. Pomembno je, da se pri mešanju natančno držiš navodil proizvajalca, saj premočna koncentracija lahko poškoduje korenine.
Obstajajo tudi gnojila s postopnim sproščanjem v obliki palčk, granul ali tablet, ki jih zamešamo v substrat ob sajenju ali jih potisnemo v zemljo. Ta gnojila postopoma sproščajo hranila v daljšem časovnem obdobju, običajno od treh do šestih mesecev. So zelo priročna, saj zmanjšajo potrebo po rednem tedenskem gnojenju. Vendar pa imajo tudi slabost, saj ne omogočajo prilagajanja gnojenja glede na fazo rasti rastline. Pogosto je ob koncu sezone, ko rastlina še vedno cveti, potrebno dodati še nekaj odmerkov tekočega gnojila.
Ne glede na obliko gnojila je ključna njegova sestava. Kot že omenjeno, išči gnojilo z višjo vsebnostjo fosforja (P) in kalija (K). Mnogi proizvajalci ponujajo specializirana gnojila z oznako “za pelargonije” ali “za cvetoče rastline”, ki so že prilagojena specifičnim potrebam teh rastlin. Uporaba takšnih gnojil je najbolj zanesljiva pot do uspeha, saj zagotavlja, da rastlina prejme vsa potrebna hranila v pravilnem razmerju za optimalno cvetenje.
Kdaj in kako pogosto gnojiti
Čas in pogostost gnojenja sta odvisna od življenjskega cikla rastline. Z gnojenjem začnemo spomladi, ko se rastlina prebudi iz zimskega mirovanja in pokaže prve znake nove rasti. Sprva gnojimo z nekoliko bolj razredčeno raztopino, da se koreninski sistem postopoma navadi na dotok hranil. Ko se rast pospeši, preidemo na redno gnojenje v skladu z navodili na embalaži gnojila.
Vrhunec obdobja gnojenja je od pozne pomladi do konca poletja, ko rastlina aktivno raste in cveti. V tem času je poraba hranil največja. Z tekočim gnojilom gnojimo redno, običajno enkrat na teden ali enkrat na deset dni, odvisno od priporočil proizvajalca. Rednost je ključna, saj nihanja v preskrbi s hranili lahko povzročijo stres za rastlino in vplivajo na cvetenje.
Proti koncu poletja in v začetku jeseni, ko se dnevi začnejo krajšati in temperature padati, se rast rastline upočasni. Takrat je čas, da postopoma zmanjšamo pogostost gnojenja. Gnojimo na primer le še vsakih 14 dni, nato pa enkrat na mesec. S tem rastlini sporočimo, naj se pripravi na obdobje mirovanja. Nenadno prenehanje gnojenja ni priporočljivo, prav tako pa ne nadaljevanje z intenzivnim gnojenjem, saj bi to sililo rastlino v rast, za katero nima več dovolj svetlobe in toplote.
Jeseni, preden rastlino prestavimo v zimski prostor, z gnojenjem popolnoma prenehamo. Med zimskim mirovanjem, ko je rastlina v hladnem in svetlem prostoru, je ne gnojimo. V tem času rastlina ne potrebuje dodatnih hranil, saj bi to zmotilo njen naravni cikel počitka in jo po nepotrebnem izčrpalo. Z gnojenjem ponovno začnemo šele naslednjo pomlad, ko se cikel ponovi.
Pravilna tehnika gnojenja
Pravilna uporaba gnojil je enako pomembna kot njihova izbira. Najpomembnejše pravilo je, da nikoli ne gnojiš suhe rastline. Gnojenje suhega substrata lahko povzroči resne poškodbe ali “opekline” na koreninah, saj je koncentracija hranilnih soli previsoka. Pred gnojenjem rastlino vedno najprej zalij z majhno količino čiste vode. Počakaj nekaj minut, da se vlaga porazdeli po substratu, in šele nato zalij z raztopino gnojila.
Pri mešanju gnojila se natančno drži navodil proizvajalca. Uporaba premočne koncentracije ne bo povzročila boljšega cvetenja, ampak bo škodovala rastlini. Prekomerno gnojenje lahko privede do kopičenja soli v substratu, kar poškoduje korenine in ovira njihovo sposobnost vpijanja vode in hranil. Simptomi prekomernega gnojenja vključujejo porjavele robove listov, venenje kljub vlažni zemlji in belo skorjo (soli) na površini substrata. Če sumiš, da si rastlino pregnojil, jo temeljito speri s čisto vodo, tako da voda obilno teče skozi drenažne luknje, s čimer odplakneš odvečne soli.
Pri uporabi tekočih gnojil je pomembno, da raztopino porabiš takoj po pripravi in je ne shranjuješ. Z mešanjem gnojila z vodo se namreč lahko spremeni njegova kemijska sestava in učinkovitost. Poskrbi, da gnojilna raztopina pride v stik s celotnim koreninskim sistemom, zato zalivaj enakomerno po vsej površini substrata, ne le na enem mestu.
Občasno je koristno uporabiti tudi listna gnojila (foliarno gnojenje), še posebej, če rastlina kaže znake pomanjkanja mikrohranil, kot je železova kloroza (rumeni listi z zelenimi žilami). Foliarna gnojila se absorbirajo neposredno skozi liste in omogočajo zelo hiter učinek. Vendar pa to ne sme biti nadomestilo za redno gnojenje preko korenin, ampak le dopolnilo v primeru specifičnih težav. Pri škropljenju po listih se izogibaj cvetov in to opravi v jutranjih ali večernih urah, nikoli v močnem soncu.
Prepoznavanje pomanjkanja in presežka hranil
Skrbno opazovanje rastlin ti lahko veliko pove o njihovem prehranskem stanju. Pomanjkanje določenih hranil se kaže s specifičnimi vizualnimi simptomi. Pomanjkanje dušika (N) se običajno najprej pokaže na starejših, spodnjih listih, ki postanejo bledo zeleni ali rumeni in sčasoma odpadejo. Rast celotne rastline je upočasnjena in šibka. To je pogost pojav, če rastlina ni bila dolgo gnojena.
Pomanjkanje fosforja (P) je težje prepoznati. Rast je upočasnjena, listi so lahko temneje zeleni kot običajno, včasih z vijoličastim nadihom, še posebej na spodnji strani. Najbolj očiten znak pa je slabo ali nikakršno cvetenje, saj je fosfor ključen za tvorbo popkov. Pomanjkanje kalija (K) se pogosto kaže kot rumenenje ali rjavenje robov starejših listov, ki izgledajo kot ožgani. Rastlina je na splošno manj odporna na bolezni in stres.
Pomanjkanje mikrohranil, kot je železo, povzroči značilno klorozo na najmlajših, vrhnjih listih. Listno tkivo med žilami porumeni, medtem ko žile ostanejo zelene. To se pogosto zgodi, če je pH substrata previsok (preveč bazičen), kar ovira privzem železa. Pomanjkanje magnezija se kaže kot rumenenje med žilami na starejših listih, pogosto v obliki črke V.
Po drugi strani pa je treba prepoznati tudi znake presežka hranil, ki so posledica prekomernega gnojenja. Ti vključujejo že omenjene ožgane robove listov, venenje kljub vlažni zemlji in belo oblogo na površini substrata. Preveč dušika vodi v bujno, temno zeleno listje, a zelo malo cvetov. Prekomerno gnojenje na splošno oslabi rastlino in jo naredi bolj dovzetno za škodljivce in bolezni. Uravnotežena prehrana je ključna, zato vedno sledi načelu “manj je več” in se drži priporočenih odmerkov.
