Obrezovanje je eno najpomembnejših in hkrati najbolj zahtevnih opravil pri negi kutine, ki bistveno vpliva na zdravje, rast, obliko in rodnost drevesa. Mnogi vrtnarji se rezi bojijo, saj se jim zdi, da bodo z odstranjevanjem vej drevesu škodovali, vendar je resnica ravno nasprotna. S pravilno in premišljeno rezjo usmerjamo rast, ohranjamo ravnovesje med rastjo in rodnostjo, izboljšujemo kakovost plodov ter preprečujemo pojav bolezni. To je dialog z drevesom, pri katerem z vsakim rezom sporočamo, kako naj usmerja svojo energijo. Zato je razumevanje osnovnih principov obrezovanja ključno za vsakogar, ki želi iz svoje kutine potegniti največ, kar ponuja.
Glavni cilji obrezovanja so večplastni. V prvih letih po sajenju je poudarek na vzgojni rezi, s katero oblikujemo močno in stabilno ogrodje drevesa ter želeno obliko krošnje, bodisi piramidalno ali kotlasto. Kasneje, ko drevo preide v rodno dobo, preidemo na vzdrževalno rez, katere namen je ohranjanje zračnosti in osvetljenosti krošnje, odstranjevanje bolnih, poškodovanih ali odvečnih vej ter spodbujanje rasti novega rodnega lesa. Pri starejših, izrojenih drevesih pa z močnejšo, pomlajevalno rezjo spodbudimo novo rast in obnovimo rodni potencial.
Za uspešno obrezovanje je ključno poznati, kako in kje kutina rodi. Kutina razvije cvetne brste na koncu kratkih, enoletnih poganjkov, ki zrastejo iz dvoletnega ali starejšega lesa. To pomeni, da ne smemo pretirano krajšati vseh enoletnih poganjkov, saj bi s tem odstranili večino nastavkov za pridelek. Rez mora biti premišljena tako, da ohranja dovolj starejšega lesa, na katerem se bo razvil nov rodni les, hkrati pa zagotavlja prostor za rast novih poganjkov, ki bodo rodili v prihodnjih letih.
Pravilen čas za obrezovanje je prav tako pomemben. Glavna rez se običajno opravlja v času mirovanja, od pozne jeseni po odpadanju listja pa do zgodnje pomladi, preden začnejo brsti odganjati. V tem času je struktura drevesa dobro vidna, rane pa se ob začetku vegetacije hitro zacelijo. Poleg zimske rezi poznamo tudi poletno rez, ki se opravlja med rastno dobo in je namenjena predvsem odstranjevanju navpičnih, bujnih poganjkov (vodopivcev) ter redčenju, s čimer izboljšamo osvetlitev plodov.
Cilji in pomen obrezovanja
Osnovni cilj obrezovanja je vzpostavitev in ohranjanje ravnovesja med vegetativno rastjo (rastjo lesa in listov) in generativno rastjo (cvetenjem in rodnostjo). Drevo, ki je prepuščeno samo sebi, bo vložilo preveč energije v rast lesa, kar bo vodilo v gosto, nepregledno krošnjo in slabšo rodnost. Z rezjo odstranimo del lesne mase in preusmerimo energijo v razvoj cvetnih brstov in plodov, s čimer povečamo količino in kakovost pridelka. Pravilno obrezano drevo bo imelo večje, bolje obarvane in bolj aromatične plodove.
Drugi pomemben cilj je oblikovanje močne in stabilne strukture krošnje. Z vzgojno rezjo v mladih letih določimo osnovne ogrodne veje, ki bodo nosile težo pridelka v prihodnosti. S pravilno razporeditvijo vej zagotovimo, da je krošnja trdna in odporna na lomljenje pod težo sadja, snega ali močnega vetra. To je še posebej pomembno pri kutini, saj so njeni plodovi veliki in težki, kar lahko predstavlja veliko obremenitev za veje.
Tretji ključni cilj je izboljšanje zdravstvenega stanja drevesa. Z rezjo odpiramo krošnjo, kar omogoča boljše kroženje zraka in hitrejše sušenje listov po dežju. S tem ustvarjamo neugodne pogoje za razvoj glivičnih bolezni, kot sta listna pegavost in monilija. Poleg tega z rezjo redno odstranjujemo vse suhe, bolne, poškodovane ali drgnąče se veje, kar je pomemben sanitarni ukrep, saj na takšnih vejah pogosto prezimujejo bolezni in škodljivci.
Nenazadnje, z obrezovanjem uravnavamo velikost drevesa in ga prilagajamo prostoru, ki ga imamo na voljo. To olajša vsa ostala opravila, kot so škropljenje, redčenje plodov in obiranje, saj so vsi deli krošnje lažje dostopni. Pri starejših drevesih pa z pomlajevalno rezjo spodbudimo rast novih, mladih in rodnih poganjkov, s čimer podaljšamo življenjsko dobo in rodno obdobje drevesa. Obrezovanje je torej naložba v prihodnost, ki zagotavlja trajno zdravje in produktivnost.
Pravi čas za obrezovanje
Izbira pravega časa za obrezovanje je ključna za uspeh in zdravje drevesa. Glavna rez kutine se praviloma izvaja v obdobju mirovanja, ko je drevo brez listov. To obdobje traja od pozne jeseni, ko odpade vse listje, pa do zgodnje pomladi, tik preden začnejo brsti nabrekati. Obrezovanje v tem času ima več prednosti: struktura vej je dobro vidna, kar olajša odločanje o tem, katere veje odstraniti, in drevo je v mirovanju, zato je šok zaradi rezi manjši.
Optimalen čas znotraj obdobja mirovanja je pozna zima ali zgodnja pomlad (februar, marec). Rane, ki nastanejo pri rezi v tem času, so krajši čas izpostavljene vremenskim vplivom, saj se bo drevo kmalu prebudilo in začelo s procesom celjenja. Obrezovanje sredi zime, v obdobjih močnega mraza (pod -5 °C), odsvetujemo, saj je les takrat krhek in se lažje lomi, rane pa se slabše celijo in so bolj dovzetne za okužbe. Jesenska rez takoj po odpadanju listja je možna, vendar pušča odprte rane celo zimo.
Poleg glavne zimske rezi poznamo tudi poletno rez, ki se opravlja med rastno sezono, običajno od konca maja do začetka avgusta. Poletna rez je dopolnilna in ima drugačne cilje kot zimska. Z njo predvsem odstranjujemo navpično in bujno rastoče poganjke, imenovane vodopivci, ki porabljajo veliko energije in senčijo notranjost krošnje. Z redčenjem krošnje v poletnem času izboljšamo osončenost plodov, kar pripomore k njihovi boljši barvi, okusu in hitrejšemu zorenju.
Poletna rez deluje zaviralno na rast, saj z odstranjevanjem listne mase zmanjšamo fotosintetsko sposobnost drevesa. Zato je ta rez primerna za preveč bujna drevesa, pri katerih želimo umiriti rast. Pri šibkejših drevesih s poletno rezjo ne smemo pretiravati. Pomembno je vedeti, da se zimska in poletna rez dopolnjujeta. Z zimsko rezjo spodbujamo rast in oblikujemo strukturo, medtem ko s poletno rezjo uravnavamo bujnost in izboljšujemo kakovost pridelka.
Orodje in tehnike pravilnega reza
Za kakovostno obrezovanje je nujno potrebno ostro, čisto in kakovostno orodje. Topo orodje cepi in mečka tkivo, kar ustvarja velike in grde rane, ki se težko celijo in so idealno mesto za vdor bolezni. Osnovno orodje vsakega sadjarja so dobre sadjarske škarje za rezanje tanjših vej (do premera 2 cm), močnejše dvoročne škarje za debelejše veje in sadjarska žaga za odstranjevanje najdebelejših vej. Orodje je treba pred uporabo in med delom, še posebej pri prehodu med drevesi, redno čistiti in razkuževati z alkoholom, da preprečimo prenos bolezni.
Tehnika reza je izjemno pomembna za hitro in pravilno celjenje ran. Pri krajšanju poganjka vedno režemo poševno, približno pol centimetra nad dobro razvitim brstom, ki je obrnjen navzven iz krošnje. Poševen rez omogoča, da voda odteka z rane in preprečuje zastajanje vlage. Brst, obrnjen navzven, bo pognal nov poganjek, ki bo rasel v želeno smer, stran od centra krošnje, in s tem ohranjal njeno zračnost. Izogibaj se rezanju preblizu brsta, saj ga lahko poškoduješ, ali predaleč od njega, saj bo ostal predolg štrcelj, ki se bo posušil in postal mesto za okužbe.
Pri odstranjevanju celotne veje je ključno, da rez opravimo tik ob tako imenovanem vejnem obroču. To je zadebeljen del na dnu veje, kjer se ta stika z osnovno vejo ali deblom. V tem obroču so celice, ki so specializirane za celjenje ran. Če vejo odrežemo preblizu debla in poškodujemo vejni obroč, se bo rana težko zacelila. Če pa pustimo predolg štrcelj (obešalnik), se ta ne bo mogel zarasti, posušil se bo in postal vstopna točka za trohnobo. Pravilen rez poteka tik ob zunanjem robu vejnega obroča.
Pri žaganju debelejših vej je priporočljivo uporabiti tehniko treh rezov, da preprečimo trganje lubja. Najprej zarežemo vejo na spodnji strani, približno 20-30 cm od debla, do približno četrtine debeline veje. Nato zarežemo z zgornje strani, nekaj centimetrov bolj navzven od prvega reza, in odžagamo večino veje. Na koncu previdno odžagamo preostali štrcelj tik ob vejnem obroču. Večje rane (nad premerom 3-5 cm) je priporočljivo zamazati s cepilno smolo, da preprečimo izsuševanje in okužbe.
Vzgojna rez mladega drevesa
Vzgojna rez se izvaja v prvih treh do štirih letih po sajenju in je ključna za oblikovanje močne in pravilno strukturirane krošnje. Cilj ni pridelek, ampak vzpostavitev trdnega ogrodja, ki bo kasneje nosilo težo plodov. Prva rez se opravi takoj spomladi po sajenju. Sadiko prikrajšamo na želeno višino debla (običajno 60-80 cm) in izberemo 3 do 4 močne, enakomerno razporejene stranske poganjke, ki bodo tvorili osnovne ogrodne veje. Vse ostale poganjke odstranimo, izbrane pa skrajšamo za približno tretjino, pri čemer pazimo, da je zadnji brst obrnjen navzven.
V drugem letu nadaljujemo z oblikovanjem. Na vsaki izbrani ogrodni veji iz prejšnjega leta izberemo dva močna stranska poganjka – enega, ki nadaljuje rast v dolžino (podaljšek), in enega stranskega. Vse ostale poganjke, ki rastejo navznoter, navpično (vodopivci) ali se križajo, odstranimo. Podaljške ogrodnih vej ponovno skrajšamo za približno tretjino, da spodbudimo nadaljnje razraščanje. S tem postopkom postopoma gradimo “etaže” krošnje in zagotavljamo, da so veje dobro razporejene in imajo dovolj prostora ter svetlobe.
V tretjem in četrtem letu je postopek podoben. Nadaljujemo z izbiranjem podaljškov ogrodnih vej in stranskih vej ter odstranjujemo vse, kar raste nepravilno in gosti krošnjo. V tem obdobju drevo že začne razvijati rodni les, zato smo pri rezi nekoliko bolj zmerni in pustimo več krajših poganjkov, na katerih se bodo razvili cvetovi. Še vedno pa je glavni poudarek na ohranjanju odprte strukture in preprečevanju pregoste rasti. Do konca četrtega leta bi morala biti osnovna struktura krošnje oblikovana.
Pomembno je, da smo pri vzgojni rezi dosledni. Napake, storjene v tem obdobju, se kasneje težko popravijo. Glavni cilji so vzpostavitev močnega vodilnega poganjka (pri piramidalni krošnji) ali odprtega centra (pri kotlasti krošnji), oblikovanje 3-5 močnih ogrodnih vej z ugodnim kotom izraščanja (približno 45-60 stopinj) ter zagotavljanje zadostnega prostora med vejami. Pravilno oblikovana krošnja bo v rodni dobi lažja za vzdrževanje, bolj zdrava in bolj rodna.
Vzdrževalna in pomlajevalna rez
Ko drevo preide v polno rodnost, preidemo od vzgojne k vzdrževalni rezi. Njen glavni namen ni več oblikovanje, temveč ohranjanje dosežene oblike, ravnovesja med rastjo in rodnostjo ter zagotavljanje stalne kakovosti pridelka. Vzdrževalna rez je običajno manj intenzivna kot vzgojna. Vsako leto v času mirovanja pregledamo krošnjo in izvedemo nekaj ključnih posegov. Osnovno pravilo je, da vsako leto ne odstranimo več kot 20-30 % celotne mase krošnje.
Najprej izvedemo sanitarno rez: odstranimo vse suhe, zlomljene, bolne ali poškodovane veje. Nato se osredotočimo na redčenje krošnje. Odstranimo veje, ki se križajo ali drgnejo druga ob drugo, saj takšna mesta predstavljajo rane in vstopno točko za bolezni. Odstranimo tudi vse poganjke, ki rastejo navznoter proti deblu, in večino močnih, navpičnih vodopivcev. S tem odpremo krošnjo, izboljšamo pretok zraka in omogočimo prodor svetlobe do vseh delov, kar je ključno za kakovost plodov.
Naslednji korak je skrb za rodni les. Ker kutina rodi na kratkih poganjkih, ki zrastejo na starejšem lesu, je pomembno ohranjati ravnovesje med starim in novim lesom. Starejše, izrojene veje, ki ne dajejo več kakovostnega pridelka, postopoma odstranjujemo in jih nadomeščamo z mlajšimi, bolj vitalnimi poganjki. To storimo tako, da starejšo vejo odrežemo do mesta, kjer izraŠča primeren mlajši poganjek, ki bo prevzel njeno vlogo. S tem postopkom nenehno pomlajujemo rodni les in zagotavljamo konstantno rodnost.
Pri starejših, zanemarjenih in izrojenih drevesih, ki imajo gosto krošnjo in slab pridelek, je potrebna močnejša, pomlajevalna rez. Ta rez je bolj radikalna in jo je pogosto bolje porazdeliti na dve do tri leta, da drevo ne doživi prevelikega šoka. Najprej odstranimo vse suhe in bolne veje, nato pa močno skrajšamo glavne ogrodne veje, da spodbudimo rast novih, mladih poganjkov iz spečih brstov. Iz teh novih poganjkov bomo v naslednjih letih z vzgojno rezjo ponovno oblikovali novo, bolj vitalno in rodno krošnjo.
