Obrezovanje kitajskega brina je pomembno vrtnarsko opravilo, ki ob pravilni izvedbi pripomore k ohranjanju zdravja, gostote in želene oblike rastline. Mnogi vrtnarji se obrezovanja iglavcev bojijo, saj napake pri rezi pogosto niso popravljive, vendar s poznavanjem osnovnih načel in pravilnih tehnik lahko to opravilo postane preprosto in učinkovito. Glavni cilj obrezovanja ni drastično spreminjanje naravne oblike, temveč njeno poudarjanje, usmerjanje rasti in ohranjanje vitalnosti. Ključno je razumeti, kdaj, kako in zakaj obrezovati, da bi se izognili poškodbam in dosegli najboljše rezultate.
Preden se lotimo obrezovanja, je pomembno razumeti, kako kitajski brin raste. Brini tvorijo rastne brste le na mladih, zelenih poganjkih. To pomeni, da če vejo odrežemo pregloboko, v star, olesenel in gol del, iz tega mesta ne bo več pognala nova rast. Ta lastnost je ključna in narekuje osnovno pravilo obrezovanja brinov: vedno režemo le v mlajši, olistan del veje in na veji vedno pustimo nekaj zelenih iglic, iz katerih se lahko razvijejo novi poganjki. Drastično krajšanje v star les bo pustilo trajne luknje v krošnji. Zato je redno, a zmerno obrezovanje veliko boljše od občasnega, a močnega posega.
Glavni razlogi za obrezovanje kitajskega brina so večplastni. Prvi in najpogostejši je vzdrževanje oblike in velikosti. Z rednim krajšanjem poganjkov lahko nadzorujemo končno velikost rastline, jo ohranjamo kompaktno in preprečimo, da bi prerasla svoj prostor. Drugi pomemben razlog je sanitarna rez, pri kateri odstranjujemo vse suhe, poškodovane, bolne ali odmrle veje. S tem ne le izboljšamo videz rastline, ampak tudi preprečujemo širjenje bolezni in škodljivcev. Obrezovanje se uporablja tudi za redčenje pregoste krošnje, kar izboljša kroženje zraka in dostop svetlobe do notranjih delov rastline, s čimer se zmanjša tveganje za glivične okužbe.
Orodje, ki ga uporabljamo za obrezovanje, mora biti vedno ostro in čisto. Topo orodje cuka in trga tkivo, kar povzroča večje rane, ki se počasneje celijo in so bolj dovzetne za okužbe. Uporabljamo lahko ročne vrtnarske škarje za tanjše vejice, močnejše škarje za veje (škarje z dolgimi ročaji) za debelejše veje in žago za odstranjevanje zelo debelih, odmrlih vej. Pred uporabo in med delom, še posebej pri prehodu z ene rastline na drugo, je orodje priporočljivo razkužiti z alkoholom ali raztopino varikine, da preprečimo prenos bolezni.
Pravilna tehnika reza je ključna. Ko krajšamo posamezen poganjek, rez opravimo tik nad zdravim stranskim poganjkom ali brstom, ki je usmerjen v smer, v katero želimo spodbuditi rast. Rez naj bo rahel in poševen, stran od brsta, da voda lažje odteka z rane. Pri odstranjevanju celotne veje jo odrežemo tik ob deblu ali večji veji, na mestu, kjer se veja pričenja širiti v t.i. vejni ovratnik. Pazimo, da ne poškodujemo vejnega ovratnika, saj ta vsebuje tkivo, ki je ključno za hitro in pravilno celjenje rane.
Najboljši čas za obrezovanje
Optimalen čas za obrezovanje kitajskega brina je odvisen od namena rezi. Manjše korekcijske rezi in krajšanje novih poganjkov za ohranjanje oblike lahko izvajamo skoraj kadarkoli med rastno sezono, od pomladi do sredine poletja. Najboljši čas za glavno obrezovanje in oblikovanje pa je pozno spomladi, po koncu glavnega vala spomladanske rasti. Takrat so novi poganjki že nekoliko utrjeni, a še vedno dovolj mehki za enostavno rez. Obrezovanje v tem času omogoča, da se rane hitro zacelijo, rastlina pa ima do konca sezone še dovolj časa, da razvije novo rast, ki prekrije mesta rezi.
Drugo primerno obdobje za lažje obrezovanje je pozno poleti ali zgodaj jeseni. V tem času je rast že upočasnjena, kar pomeni, da bo obrezana oblika ostala nespremenjena dlje časa, čez zimo. Vendar se je treba izogibati močnejšemu obrezovanju pozno jeseni. Pozna rez lahko spodbudi novo rast, ki ne bo imela časa, da bi pred zimo dozorela in olesenela, zato jo bo zimska pozeba uničila. To rastlino nepotrebno izčrpa.
Sanitarno rez, torej odstranjevanje suhih, zlomljenih ali bolnih vej, lahko opravimo kadarkoli v letu, takoj ko opazimo težavo. Takšnih vej ni smiselno puščati na rastlini, saj predstavljajo potencialni vir okužb in kazijo videz. Zlomljene veje po neurju ali teži snega je treba čim prej odstraniti z gladkim rezom, da se prepreči nadaljnje cepljenje in omogoči celjenje.
Času, ki se mu je treba absolutno izogibati za obrezovanje, je obdobje močne vročine in suše poleti ter obdobje hude zmrzali pozimi. Obrezovanje v vročini povzroča dodaten stres že tako obremenjeni rastlini in povečuje izgubo vode. Rez v zamrznjen les pa je težavna, rane so večje in nepravilne, poleg tega pa se v mrazu tkivo zelo počasi celi, kar povečuje nevarnost zimskih poškodb in okužb.
Tehnike obrezovanja za različne oblike rasti
Obrezovanje pokončnih, stebričastih ali piramidalnih sort, kot sta ‘Stricta’ ali ‘Spartan’, je usmerjeno v ohranjanje njihove značilne ozke in simetrične oblike. Pri teh sortah je pomembno, da je spodnji del krošnje vedno nekoliko širši od zgornjega. To zagotavlja, da sončna svetloba doseže tudi spodnje veje, kar preprečuje njihovo ogolevanje. Z ročnimi škarjami redno krajšamo posamezne poganjke, ki preveč izstopajo iz želene silhuete. Izogibamo se striženju z velikimi škarjami za živo mejo, saj to ustvari gosto zunanjo plast, ki preprečuje dostop svetlobe v notranjost, hkrati pa pusti veliko grdih, napol odrezanih iglic.
Nizke, plazeče in pokrovne sorte, kot je ‘Procumbens Nana’, običajno ne potrebujejo veliko obrezovanja. Rez je potrebna predvsem za odstranjevanje odmrlih vejic v notranjosti, za omejevanje širjenja, če rastlina preraste predviden prostor, ali za usmerjanje rasti. Če se odločimo za krajšanje, to storimo tako, da posamezne daljše veje odrežemo globlje v notranjosti, kjer rez prekrijejo sosednje veje. Na ta način ohranimo naraven, mehak videz in se izognemo videzu “postrižene preproge”.
Grmičaste sorte z nepravilno, razvejano rastjo, kot je ‘Pfitzeriana’, zahtevajo nekoliko drugačen pristop. Cilj je ohraniti njihovo slikovito, večplastno strukturo. To dosežemo s selektivnim redčenjem. Odstranimo nekatere veje, ki rastejo pregosto, se križajo ali rastejo navznoter. S tem odpremo krošnjo, poudarimo strukturo glavnih vej in izboljšamo zračnost. Posamezne predolge poganjke krajšamo nad stransko vejico, da ohranimo naraven videz.
Kitajski brin je zelo priljubljen tudi za oblikovanje v bonsaj ali vrtni “niwaki”. To so napredne tehnike obrezovanja, ki zahtevajo veliko znanja, potrpežljivosti in umetniškega čuta. Vključujejo strukturno obrezovanje za oblikovanje glavnih vej, redno pinciranje (krajšanje) novih poganjkov za ohranjanje gostote in oblike “oblačkov” ter žičenje za usmerjanje rasti vej v želeno smer. To je specializirana veja obrezovanja, ki presega osnovno vzdrževanje.
Pogoste napake pri obrezovanju
Najpogostejša in najbolj usodna napaka je rez v star, gol les. Kot smo že poudarili, brin iz starega lesa ne odganja, zato takšna rešitev pusti trajno luknjo v krošnji. To se pogosto zgodi, ko vrtnarji želijo drastično zmanjšati velikost rastline, ki je bila več let zanemarjena. Edini način za nadzor velikosti je redno letno krajšanje novih poganjkov. Če je rastlina postala prevelika, je včasih boljša rešitev zamenjava z manjšo sorto kot pa poskus drastičnega obrezovanja.
Druga pogosta napaka je uporaba škarij za živo mejo, kar ustvari strogo formalno obliko. Čeprav je to primerno za žive meje iz tise ali pušpana, pri brinu takšno striženje ustvari le tanko zunanjo plast zelenja. Ta plast senči notranjost rastline, ki sčasoma postane popolnoma suha in rjava. Če se ta zunanja plast poškoduje (npr. zaradi snega), se pokaže grda, suha notranjost, ki se ne bo več obnovila. Bolje je uporabiti ročne škarje in krajšati posamezne poganjke, kar je sicer bolj zamudno, a ohranja zdravje in naraven videz rastline.
Zanemarjanje sanitarne rezi je prav tako napaka. Puščanje odmrlih in bolnih vej na rastlini ne le kvari videz, ampak ustvarja tudi idealne pogoje za razvoj bolezni in škodljivcev. Odmrle veje so vstopna točka za glive, ki se lahko nato razširijo na zdrave dele rastline. Redno odstranjevanje odmrlega materiala je eden najpreprostejših in najučinkovitejših načinov za ohranjanje zdravja brina.
Obrezovanje ob napačnem času, na primer prepozno jeseni, lahko povzroči škodo zaradi zmrzali na novi rasti. Prav tako je napaka obrezovanje brez jasnega cilja. Preden začnemo z rezjo, je treba stopiti korak nazaj, si ogledati celotno rastlino in si zamisliti, kaj želimo doseči. Ali želimo le odstraniti suhe veje? Ali želimo zmanjšati gostoto? Ali želimo popraviti obliko? Jasen načrt preprečuje impulzivno in prekomerno rezanje.
Pomlajevanje starejših, zanemarjenih rastlin
Pomlajevanje starejših, preraslih in zanemarjenih brinov je zelo težavno in pogosto neuspešno prav zaradi njihove nezmožnosti odganjanja iz starega lesa. Drastična pomladitvena rez, kot jo poznamo pri nekaterih listavcih, pri brinu ni mogoča. Vsak poskus pomlajevanja mora biti postopen in previden, rezultati pa so pogosto skromni. Edina možnost je, da se poskuša spodbuditi rast iz morebitnih spečih brstov na mlajših delih olesenelih vej.
Postopek bi potekal v več letih. V prvem letu bi skrajšali približno tretjino najdaljših vej nazaj do točke, kjer je še nekaj zelenja ali vsaj kakšen manjši stranski poganjek. To bi lahko spodbudilo novo rast bližje deblu. Naslednje leto bi postopek ponovili na drugi tretjini vej in tako naprej. Ves čas je treba rastlini zagotavljati optimalne pogoje za rast, vključno z zadostnim zalivanjem in gnojenjem, da se spodbudi njena vitalnost.
Kljub temu je uspeh takšnega postopka negotov. Če je notranjost rastline popolnoma gola in olesenela, je zelo malo verjetno, da bo iz nje pognala nova rast. V mnogih primerih je boljša in hitrejša rešitev odstranitev prestare, zanemarjene rastline in sajenje nove, mlade sadike. To omogoča nov začetek in pravilno vzdrževanje že od samega začetka, kar bo preprečilo ponovitev težav v prihodnosti.
Namesto poskusa reševanja nemogočega je včasih bolje sprejeti naravni proces staranja rastline. Morda lahko staremu, razvejanemu brinu z odstranitvijo spodnjih vej damo videz večdebelnega drevesca in tako poudarimo lepoto njegovega lubja in strukture, namesto da bi na silo poskušali ustvariti kompaktno grmičasto obliko, ki jo je že zdavnaj prerasel. Takšen pristop zahteva spreminjanje lastnih estetskih pričakovanj in sodelovanje z naravo rastline.
