Za bujno rast, zdrave liste z izrazito aromo in obilno cvetenje potrebuje limonska pelargonija redno in uravnoteženo prehrano. Čeprav lahko nekaj časa preživi le z vodo in hranili, ki so na voljo v substratu, bodo ta hitro porabljena, še posebej pri rastlinah, gojenih v loncih in koritih. Gnojenje je torej ključen del nege, ki rastlini zagotavlja vsa potrebna makro in mikrohranila za optimalen razvoj. Razumevanje, katera hranila potrebuje, kdaj in v kakšni obliki, je bistvenega pomena za doseganje najboljših rezultatov. Brez zadostne količine hranil bo rastlina slabotna, listi bodo bledi, cvetenje pa skromno ali ga sploh ne bo.
Limonska pelargonija, tako kot večina cvetočih rastlin, potrebuje uravnoteženo razmerje treh glavnih makrohranil: dušika (N), fosforja (P) in kalija (K). Dušik je ključen za rast zelenih delov rastline, torej listov in stebel. Spodbuja bujno in zdravo listje, ki je pri limonski pelargoniji še posebej pomembno zaradi vsebnosti eteričnih olj. Fosfor igra ključno vlogo pri razvoju močnega koreninskega sistema, pospešuje pa tudi nastavek cvetnih popkov in cvetenje. Kalij pa je pomemben za splošno odpornost in vitalnost rastline, uravnava vodni režim, krepi celične stene in pomaga pri preprečevanju bolezni.
Poleg teh treh glavnih hranil rastlina potrebuje tudi številna mikrohranila, kot so železo, magnezij, cink, baker in mangan. Čeprav so potrebna v manjših količinah, je njihovo pomanjkanje lahko prav tako škodljivo. Pomanjkanje železa se na primer kaže kot kloroza, kjer listi porumenijo, žile pa ostanejo zelene. Zato je pri izbiri gnojila pomembno, da izberemo takšno, ki vsebuje tudi mešanico mikroelementov. Kakovostna gnojila za cvetoče rastline so običajno formulirana tako, da zagotavljajo vsa potrebna hranila v pravilnem razmerju.
Najboljši čas za gnojenje je v obdobju aktivne rasti, ki traja od pomladi do konca poletja. V tem času rastlina porabi največ energije za rast novih poganjkov, listov in cvetov, zato so njene potrebe po hranilih največje. Z gnojenjem običajno začnemo nekaj tednov po spomladanskem presajanju ali obrezovanju, ko opazimo, da je rastlina začela aktivno rasti. Gnojimo redno, v skladu z navodili proizvajalca, vse do zgodnje jeseni. Ko se dnevi začnejo krajšati in se rast upočasni, postopoma zmanjšujemo pogostost gnojenja in ga pozimi, v času mirovanja, popolnoma opustimo.
Izbira pravega gnojila
Na trgu je na voljo široka paleta gnojil, zato je včasih težko izbrati najprimernejšega. Za limonsko pelargonijo so najprimernejša tekoča mineralna gnojila, ki so posebej formulirana za cvetoče balkonske ali sobne rastline. Prednost tekočih gnojil je v tem, da so hranila rastlini takoj na voljo, saj jih raztopimo v vodi za zalivanje. To omogoča natančno doziranje in hiter odziv rastline. Pri izbiri bodimo pozorni na razmerje N-P-K. Za pelargonije so idealna gnojila z višjo vsebnostjo fosforja (P) in kalija (K) ter nekoliko nižjo vsebnostjo dušika (N), saj to spodbuja cvetenje in ne le rast zelenja.
Več člankov na to temo
Poleg tekočih gnojil obstajajo tudi gnojila v obliki palčk ali granul, ki se počasi sproščajo. Te so enostavne za uporabo, saj jih le potisnemo v zemljo, kjer nato postopoma sproščajo hranila skozi daljše obdobje, običajno nekaj mesecev. Čeprav so priročna, imamo pri njih manj nadzora nad sproščanjem hranil, kar je lahko pomanjkljivost, če se potrebe rastline hitro spreminjajo. So pa dobra izbira za tiste, ki pogosto pozabijo na redno gnojenje. Pomembno je, da jih uporabljamo strogo po navodilih, saj prevelik odmerek lahko povzroči ožig korenin.
V zadnjem času so vse bolj priljubljena tudi organska gnojila, kot so kompost, prepel gnoj ali različni tekoči izvlečki (npr. iz alg ali gvana). Organska gnojila ne le hranijo rastlino, ampak tudi izboljšujejo strukturo tal, spodbujajo delovanje koristnih mikroorganizmov in so bolj prijazna do okolja. Njihovo delovanje je običajno počasnejše kot pri mineralnih gnojilih, vendar je dolgoročno bolj trajnostno. Odlična izbira je uporaba kombinacije obeh; ob sajenju v zemljo vmešamo organsko gnojilo (npr. kompost), med sezono pa dognojujemo s tekočim mineralnim ali organskim gnojilom.
Ne glede na to, za katero vrsto gnojila se odločimo, je ključnega pomena, da se držimo navodil za doziranje, ki so navedena na embalaži. Preveč gnojila je lahko bolj škodljivo kot premalo. Prekomerno gnojenje lahko povzroči “ožig” korenin, kar se kaže v rjavenju in sušenju robov listov. Poleg tega lahko previsoka koncentracija soli v substratu ovira sposobnost rastline za črpanje vode, kar vodi v venenje, kljub vlažni zemlji. Zato velja pravilo: raje gnojimo pogosteje z manjšimi odmerki kot redkeje z močnimi.
Kako in kdaj gnojiti
Pravilna tehnika gnojenja je enako pomembna kot izbira gnojila. Tekoča gnojila vedno mešamo z vodo v skladu z navodili. Gnojilno raztopino uporabimo namesto običajnega zalivanja. Nikoli ne gnojimo suhe zemlje, saj lahko koncentrirana raztopina poškoduje korenine. Vedno najprej nekoliko zalijemo z navadno vodo, da se koreninska gruda navlaži, in šele nato z gnojilno mešanico. To zagotovi, da se hranila enakomerno porazdelijo po substratu in jih korenine lažje absorbirajo.
Več člankov na to temo
Pogostost gnojenja je odvisna od vrste gnojila in faze rasti rastline. V vrhuncu rastne sezone, od maja do avgusta, večina tekočih gnojil zahteva uporabo enkrat na teden ali enkrat na štirinajst dni. Vedno je bolje, da se držimo priporočenega intervala, kot da bi poskušali nadomestiti zamujeno z močnejšim odmerkom. Če opazimo, da rastlina kljub rednemu gnojenju kaže znake pomanjkanja hranil (npr. bledi listi), lahko za kratek čas povečamo pogostost gnojenja, vendar ne koncentracije gnojila.
Pomembno je tudi opazovati rastlino in prilagajati gnojenje njenim potrebam. Mlade, sveže posajene ali presajene rastline prvih nekaj tednov ne potrebujejo gnojenja, saj imajo dovolj hranil v svežem substratu. Z gnojenjem začnemo šele, ko se rastlina dobro ukorenini in začne kazati znake nove rasti. Podobno velja za rastline, ki so bolne ali pod stresom; najprej je potrebno odpraviti vzrok težave in šele nato, ko si rastlina opomore, nadaljevati z gnojenjem. Gnojenje bolne rastline lahko stanje še poslabša.
Jeseni, ko se rast upočasni, postopoma zmanjšujemo pogostost gnojenja. Septembra lahko gnojimo le še vsake tri do štiri tedne, oktobra pa z gnojenjem popolnoma prenehamo. To omogoči rastlini, da se pripravi na zimsko mirovanje. Med prezimovanjem v hladnem prostoru rastline ne gnojimo, saj miruje in hranil ne potrebuje. Dodajanje hranil v tem času bi lahko celo spodbudilo prezgodnjo in šibko rast, ki bi bila dovzetna za bolezni. Spomladi, ko rastlino prestavimo na toplo in jo obrežemo, ponovno počasi začnemo z gnojenjem.
Prepoznavanje pomanjkanja hranil
Čeprav redno gnojenje običajno prepreči težave, je dobro poznati znake pomanjkanja posameznih hranil, da lahko pravočasno ukrepamo. Najpogostejši znak splošnega pomanjkanja hranil je upočasnjena rast in bledi, rumenkasti listi. Če primanjkuje dušika, bodo najprej porumeneli starejši, spodnji listi, saj rastlina seli dušik iz starejših v mlajše dele. Rastlina je videti slabotna, listi so majhni, cvetenje pa je šibko. V tem primeru je potrebna uporaba gnojila z višjo vsebnostjo dušika.
Pomanjkanje fosforja se kaže v slabi rasti korenin, kar vpliva na celotno rastlino. Listi so lahko temnejše zelene barve z vijoličastim nadihom, še posebej na spodnji strani. Cvetenje je zelo skromno ali pa ga sploh ni. Rastlina je videti zakrnela. Težavo odpravimo z uporabo gnojila, ki je bogato s fosforjem, pogosto označenega kot gnojilo za cvetenje.
Pomanjkanje kalija se kaže na robovih starejših listov, ki najprej porumenijo, nato pa porjavijo in se posušijo, medtem ko sredina lista ostane zelena. Stebla so lahko šibka, rastlina pa je na splošno manj odporna na bolezni in sušni stres. Rešitev je uporaba uravnoteženega gnojila z zadostno vsebnostjo kalija. Pomembno je vedeti, da so ti znaki lahko podobni tudi simptomom drugih težav, kot so napačno zalivanje ali bolezni, zato je vedno potrebna celostna ocena stanja rastline.
Pomanjkanje mikrohranil, kot je železo, povzroča klorozo na najmlajših listih. Listno tkivo med žilami porumeni, medtem ko žile ostanejo izrazito zelene. To se pogosto dogaja v tleh s previsoko pH vrednostjo (alkalna tla), kjer rastlina ne more absorbirati železa, čeprav je to v tleh prisotno. Težavo lahko kratkoročno rešimo s foliarnim gnojenjem z gnojilom, ki vsebuje železov kelat, dolgoročno pa je potrebno uravnati pH vrednost substrata ali rastlino presaditi v primernejšo zemljo.
Alternativne in domače metode gnojenja
Poleg komercialnih gnojil lahko za prehrano limonske pelargonije uporabimo tudi nekatere domače in naravne pripravke. Ti so še posebej priljubljeni pri tistih, ki se izogibajo uporabi mineralnih gnojil. Eden izmed najbolj znanih domačih pripravkov je gnojilo iz kavne usedline. Posušena kavna usedlina je bogata z dušikom in nekaterimi drugimi minerali. Lahko jo vmešamo v zgornjo plast zemlje ali pa jo za kratek čas namočimo v vodi in s to vodo zalivamo rastline. Vendar je potrebna previdnost, saj lahko prevelika količina zakisa tla.
Tudi bananini olupki so odličen vir kalija, ki je ključen za cvetenje in splošno zdravje rastline. Olupke lahko narežemo na majhne koščke in jih zakopljemo v zemljo ob robu lonca, kjer bodo počasi razpadali in sproščali hranila. Druga možnost je, da olupke za nekaj dni namočimo v vodi. Voda, v kateri so se namakali, postane bogata s kalijem in je odlično naravno gnojilo za zalivanje. Ta metoda je enostavna in učinkovita za spodbujanje cvetenja.
Jajčne lupine so dober vir kalcija, ki krepi celične stene. Pred uporabo je potrebno lupine dobro oprati, posušiti in zdrobiti v fin prah. Ta prah lahko nato potresemo po površini zemlje ali pa ga vmešamo v substrat ob presajanju. Kalcij pomaga preprečevati nekatere fiziološke motnje in prispeva k bolj čvrsti rasti rastline. Vendar pa je pomembno vedeti, da jajčne lupine rahlo zvišujejo pH vrednost zemlje, zato z njihovo uporabo ne smemo pretiravati.
Kompostni čaj je še ena odlična organska alternativa. Pripravimo ga tako, da zrel kompost namočimo v vodi (običajno v razmerju 1:10) in pustimo stati nekaj dni, občasno premešamo. Precejena tekočina je polna hranil in koristnih mikroorganizmov, ki izboljšujejo zdravje tal in krepijo rastlino. Z razredčenim kompostnim čajem lahko rastline zalivamo vsakih nekaj tednov. Ne glede na to, katero domačo metodo izberemo, je pomembno, da opazujemo odziv rastline in prilagajamo uporabo glede na njene potrebe.
