Čeprav škrlatnordeča sretena velja za razmeroma odporno in nezahtevno trajnico, ni povsem imuna na napade bolezni in škodljivcev. Zdrava in močna rastlina, ki raste v optimalnih pogojih, je sicer veliko manj dovzetna za težave, vendar pa lahko neugodne vremenske razmere, napake pri negi ali preprosto prisotnost patogenov v okolju privedejo do pojava težav. Ključ do uspešnega varstva rastlin je preventiva, ki vključuje ustvarjanje zdravega rastnega okolja, ter zgodnje prepoznavanje simptomov, ki omogoča pravočasno in učinkovito ukrepanje, pogosto z uporabo ekoloških metod.
Najboljša obramba pred boleznimi in škodljivci je krepitev naravne odpornosti rastline. To dosežemo z zagotavljanjem pravih pogojev za rast: sončna lega, dobro odcedna tla, pravilno zalivanje in uravnoteženo gnojenje. Gosto zasajene rastline, med katerimi ne kroži zrak, so bolj podvržene glivičnim okužbam, zato je pomembno ohranjati primerno razdaljo med njimi. Redno odstranjevanje plevela in odpadlega listja okoli rastlin prav tako zmanjšuje skrivališča za škodljivce in mesta, kjer lahko prezimijo bolezni.
Med najpogostejšimi težavami, ki lahko prizadenejo škrlatnordečo sreteno, so glivične bolezni, kot sta pepelasta plesen in listna pegavost. Te bolezni se običajno pojavijo v vlažnem in toplem vremenu, še posebej, če listje ostaja mokro dalj časa. Od škodljivcev so najpogostejše listne uši, ki sesajo rastlinske sokove in lahko prenašajo viruse. Včasih se lahko pojavijo tudi polži, ki se prehranjujejo z mladimi listi.
Pri obvladovanju težav je vedno priporočljivo najprej poseči po naravnih in okolju prijaznih metodah. To vključuje ročno odstranjevanje škodljivcev, uporabo pripravkov iz koprive ali česna, spodbujanje naravnih sovražnikov, kot so pikapolonice, in izboljšanje rastnih pogojev. Kemična sredstva, torej fungicide in insekticide, uporabimo le v skrajnem primeru, ko so druge metode neuspešne, in vedno strogo v skladu z navodili proizvajalca, da čim manj škodujemo okolju in koristnim organizmom.
Preventivni ukrepi za zdrave rastline
Preventiva je vedno boljša in lažja kot kurativa, kar še posebej velja pri varstvu rastlin. Osnovni preventivni ukrep je izbira pravega rastišča. Škrlatnordeča sretena, posajena na sončno lego z dobro odcednimi tlemi, bo razvila močan koreninski sistem in bo na splošno bolj vitalna in odporna. Izogibajmo se senčnim in vlažnim kotičkom vrta, kjer se glivične bolezni lažje razvijajo in kjer polži najdejo idealno zatočišče. Pravilna priprava tal pred sajenjem je prav tako ključna.
Več člankov na to temo
Zagotavljanje dobrega kroženja zraka med rastlinami je naslednji pomemben korak. Pri sajenju upoštevajmo priporočeno sadilno razdaljo, da rastline ne rastejo preveč na gosto. Gosta zasaditev ustvarja vlažno mikroklimo, ki je idealna za razvoj glivic. Če so se šopi sčasoma preveč razrasli, jih spomladi razdelimo, kar ne bo le izboljšalo zračnosti, ampak bo rastline tudi pomladilo. Redno odstranjevanje plevela prav tako pripomore k boljšemu pretoku zraka okoli spodnjih delov rastline.
Pravilna tehnika zalivanja bistveno prispeva k preprečevanju bolezni. Vedno zalivamo neposredno na tla, koreninskemu sistemu, in se izogibamo močenju listov. Če listje ostane mokro, še posebej čez noč, ustvarimo idealne pogoje za kalitev spor glivic. Zalivanje opravimo zgodaj zjutraj, da se morebitne kapljice na listih čim prej posušijo na soncu. Zmerno in uravnoteženo gnojenje prav tako krepi odpornost, saj preveč dušika ustvari mehke, vodene poganjke, ki so bolj dovzetni za napad škodljivcev.
Redna higiena na gredici je nujen preventivni ukrep. Jeseni odstranimo vse odmrle in odpadle rastlinske dele škrlatnordeče sretene in drugih trajnic v bližini. Na teh ostankih lahko prezimijo spore bolezni in jajčeca škodljivcev, ki bodo spomladi predstavljali vir novih okužb. Okužene rastlinske dele, ki jih odrežemo tekom sezone, nikoli ne odlagamo na kompost, ampak jih uničimo, na primer sežgemo ali odvržemo med mešane odpadke.
Najpogostejše glivične bolezni
Pepelasta plesen je ena najpogostejših glivičnih bolezni, ki lahko napade škrlatnordečo sreteno, še posebej v toplem in vlažnem vremenu. Prepoznamo jo po značilni sivo-beli prašnati prevleki na listih, steblih in včasih tudi na cvetovih. Čeprav bolezen redko uniči rastlino, jo lahko močno oslabi, saj zmanjša sposobnost fotosinteze. Močno okuženi listi se lahko zvijajo, porumenijo in prezgodaj odpadejo. Preventiva vključuje zagotavljanje dobre zračnosti in izogibanje zalivanju po listih.
Več člankov na to temo
V primeru pojava pepelaste plesni je treba takoj odstraniti in uničiti vse okužene dele, da preprečimo širjenje. Pri manjšem napadu lahko poskusimo z domačimi pripravki. Učinkovita je lahko škropivo iz sode bikarbone (ena čajna žlička sode na liter vode, z dodatkom nekaj kapljic tekočega mila). Škropimo temeljito po vseh delih rastline in postopek ponovimo po vsakem dežju. Na voljo so tudi komercialni fungicidi na osnovi žvepla ali bakra, ki so primerni za ekološko pridelavo.
Listna pegavost je še ena glivična bolezen, ki jo povzročajo različne vrste gliv. Na listih se pojavijo okrogle ali nepravilne pege, ki so lahko rjave, črne ali sive barve, pogosto z temnejšim robom. Sčasoma se pege večajo in združujejo, kar povzroči sušenje in odpadanje listov. Tudi pri tej bolezni so ključni preventivni ukrepi, kot so zračnost, pravilno zalivanje in jesensko čiščenje gredice, saj gliva prezimi na odpadlem listju.
Ob prvih znakih listne pegavosti nemudoma odstranimo prizadete liste. To pogosto zadostuje, da se bolezen ne razširi naprej. Pomembno je, da orodje (škarje), ki ga uporabljamo za odstranjevanje okuženih delov, po uporabi razkužimo, na primer z alkoholom, da ne prenesemo bolezni na zdrave rastline. V primeru hudih in ponavljajočih se okužb lahko uporabimo ustrezen fungicid, vendar je to redko potrebno, če upoštevamo preventivne ukrepe.
Prepoznavanje in zatiranje listnih uši
Listne uši so majhni žuželke, ki se pogosto pojavljajo v kolonijah na mladih poganjkih, popkih in na spodnji strani listov škrlatnordeče sretene. Prehranjujejo se s sesanjem rastlinskih sokov, kar povzroča kodranje, rumenenje in deformacijo listov ter popkov. Močan napad lahko zavre rast rastline in zmanjša cvetenje. Poleg neposredne škode listne uši izločajo tudi lepljivo tekočino, imenovano medena rosa, na kateri se lahko razvijejo saje (črna plesen), ki dodatno ovirajo fotosintezo.
Pri manjšem napadu je najenostavnejša in najbolj ekološka metoda ročno odstranjevanje. Uši lahko preprosto zmečkamo s prsti ali jih speremo z močnim curkom vode iz vrtne cevi. Ta postopek je treba ponoviti vsakih nekaj dni, dokler se populacija ne zmanjša. Pomembno je, da smo pri tem temeljiti in pregledamo vse dele rastline, še posebej skrita mesta, kot so zalistja in spodnja stran listov.
Za zatiranje listnih uši so zelo učinkoviti tudi različni domači pripravki. Škropivo iz mila (ena žlica naravnega tekočega mila na liter vode) zaduši uši, vendar ga moramo nanesti neposredno na kolonije. Prav tako učinkujejo izvlečki iz koprive, česna ali pekoče paprike, ki delujejo kot repelenti. Pri uporabi teh pripravkov je pomembno, da škropimo v večernih urah, ko ni močnega sonca, da ne pride do ožigov na listih.
Spodbujanje naravnih sovražnikov je najboljša dolgoročna strategija za nadzor nad listnimi ušmi. Pikapolonice in njihove ličinke, tenčičarice in trepetavke so naravni plenilci listnih uši. V vrt lahko privabimo te koristne žuželke s sajenjem rastlin, kot so koper, komarček, ajda in različne cvetlice, ki jim nudijo nektar in cvetni prah. Z izogibanjem uporabi širokospektralnih insekticidov ohranjamo populacijo teh naravnih zaveznikov.
Drugi pogosti škodljivci in kako se jih znebiti
Polži, tako hišni kot tisti brez hišic (slinarji), so lahko velika nadloga, še posebej na mladih rastlinah škrlatnordeče sretene. Ponoči ali v vlažnem vremenu se prehranjujejo z listi in v njih puščajo značilne nepravilne luknje s svetlečo sluzasto sledjo. Najbolj učinkovita metoda nadzora je ročno pobiranje polžev v mraku ali zgodaj zjutraj. Pomagajo tudi različne ovire okoli rastlin, kot so ostre peskovite ali jajčne lupine, lesni pepel ali bakreni trakovi.
Učinkovite so tudi vabe. V zemljo lahko do roba vkopljemo posodice, napolnjene s pivom, ki polže privabi in v katerem se utopijo. Obstajajo tudi ekološka sredstva za zatiranje polžev v obliki peletov (limacidov) na osnovi železovega fosfata. Ta so varna za druge živali, kot so ježi in ptice, ki so naravni sovražniki polžev, in jih zato velja spodbujati v svojem vrtu z ustvarjanjem primernih bivališč.
Koreninske ogorčice (nematode) so mikroskopski črvički, ki živijo v tleh in napadajo korenine. Njihov napad je težko prepoznati, saj so simptomi nad zemljo nespecifični: rastlina zaostaja v rasti, veni kljub zadostni vlagi in na splošno ne uspeva. Če rastlino izkopljemo, lahko na koreninah opazimo značilne zadebeline ali vozličke. Proti ogorčicam je težko ukrepati, ko so že prisotne, zato je ključna preventiva.
Najboljši način za preprečevanje težav z ogorčicami je ohranjanje zdravih in biološko aktivnih tal z rednim dodajanjem komposta. Pomaga tudi kolobarjenje in sajenje rastlin, ki odganjajo ogorčice, kot so žametnice (Tagetes). Z sajenjem žametnic v bližino sretene ali kot predhodni posevek lahko zmanjšamo populacijo teh škodljivcev v tleh. Izogibati se je treba sajenju na ista mesta, kjer so že bile težave z ogorčicami.
Integrirano varstvo rastlin
Integrirano varstvo rastlin je celosten pristop, ki združuje različne metode za obvladovanje bolezni in škodljivcev na trajnosten in okolju prijazen način. Namesto da bi se zanašali zgolj na eno metodo, kot je uporaba kemičnih sredstev, integrirano varstvo poudarja preventivo in uporabo bioloških ter biotehniških ukrepov. Cilj ni popolno izkoreninjenje vseh škodljivcev, ampak ohranjanje njihove populacije pod pragom, ko bi povzročali gospodarsko ali estetsko škodo.
Osnova integriranega varstva je redno spremljanje stanja rastlin (monitoring). Z rednimi pregledi vrta lahko pravočasno opazimo prve znake bolezni ali prve škodljivce. To nam omogoča, da ukrepamo hitro, ko je težava še obvladljiva z milejšimi ukrepi. Zapisovanje opažanj iz leta v leto nam lahko pomaga prepoznati vzorce in napovedati, kdaj se določene težave najverjetneje pojavijo.
Drugi steber je spodbujanje biotske raznovrstnosti v vrtu. Raznolik vrt z različnimi vrstami rastlin, vključno s cvetlicami, zelišči in grmovnicami, privablja širok spekter koristnih organizmov. Naravni sovražniki škodljivcev, kot so ptice, ježi, žabe, pajki in številne koristne žuželke, pomagajo ohranjati naravno ravnovesje. Z ustvarjanjem ugodnih pogojev zanje (grmičevje za gnezdenje, viri vode, hoteli za žuželke) aktivno prispevamo k zdravju našega vrta.
Kemična sredstva so v integriranem varstvu zadnja možnost. Ko so vsi drugi ukrepi neuspešni in škoda presega sprejemljivo mejo, lahko posežemo po fitofarmacevtskih sredstvih. Pri tem dajemo prednost selektivnim sredstvom, ki delujejo le na določenega škodljivca in so čim manj škodljiva za druge organizme in okolje. Uporaba mora biti vedno ciljana, strogo v skladu z navodili in omejena na najmanjši možni obseg.
