Kljub svoji eksotični lepoti in relativni odpornosti pasijonka ni imuna na napade bolezni in škodljivcev, ki lahko ogrozijo njeno zdravje in zmanjšajo estetsko vrednost. Poznavanje najpogostejših težav, sposobnost njihovega zgodnjega prepoznavanja in poznavanje učinkovitih ukrepov za zatiranje so ključnega pomena za vsakega gojitelja. Zdrava in dobro negovana rastlina, ki raste v optimalnih pogojih, je sicer bistveno bolj odporna, vendar pa je kljub temu potrebna redna previdnost. Pravočasno ukrepanje ob prvih znakih težav lahko prepreči širjenje okužbe ali napada škodljivcev ter ohrani vitalnost naše dragocene pasijonke. Preventivni ukrepi so pogosto najboljša obramba pred boleznimi in škodljivci.
Najboljša obramba pred boleznimi in škodljivci je preventiva, ki se začne že z zagotavljanjem idealnih rastnih pogojev. Močna in zdrava rastlina je manj dovzetna za okužbe. To vključuje izbiro sončne in zračne lege, ki preprečuje prekomerno vlago na listih, kar je idealno okolje za razvoj glivičnih bolezni. Prav tako je pomembno pravilno zalivanje, saj tako izsušena kot preveč namočena rastlina postaneta podvrženi stresu in s tem lažji plen za škodljivce. Uravnoteženo gnojenje krepi celične stene in splošno odpornost rastline.
Redno pregledovanje rastline je ključno za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj enkrat na teden si vzemimo čas in natančno preglejmo liste (tudi s spodnje strani), stebla in cvetove. Pozorni bodimo na kakršnekoli spremembe, kot so madeži na listih, deformacije, lepljive obloge, pajčevine ali prisotnost majhnih žuželk. Zgodnje odkritje omogoča hitro in učinkovito ukrepanje, pogosto z milejšimi, okolju prijaznejšimi sredstvi, preden se težava razširi in zahteva uporabo močnejših kemičnih pripravkov.
Ohranjanje čistoče okoli rastline prav tako pripomore k preprečevanju bolezni. Odpadlo listje, vejice in plevel so lahko gojišče za glivice in skrivališče za škodljivce, ki tam prezimijo. Z rednim odstranjevanjem teh organskih ostankov zmanjšamo možnost okužb v naslednji sezoni. Prav tako je pomembno, da vedno uporabljamo čisto orodje, še posebej pri obrezovanju. Z razkuževanjem škarij (npr. z alkoholom) med rezanjem različnih rastlin preprečimo prenos bolezni z ene rastline na drugo.
V primeru, da se težave vseeno pojavijo, je pomembno pravilno identificirati vzrok, da lahko izberemo ustrezen način zatiranja. Uporaba napačnega sredstva ne bo rešila problema, lahko pa dodatno škoduje rastlini ali koristnim organizmom v okolici. Vedno najprej poskusimo z mehanskimi metodami odstranjevanja (npr. brisanje uši) ali z uporabo naravnih pripravkov. Kemična sredstva, torej insekticide in fungicide, uporabimo le v skrajnem primeru, ko druge metode niso bile uspešne, in strogo upoštevamo navodila proizvajalca.
Glivične bolezni
Ena od pogostejših glivičnih bolezni, ki lahko prizadenejo pasijonko, je pepelasta plesen. Prepoznamo jo po značilni beli, praškasti prevleki na listih, steblih in včasih tudi na cvetovih. Bolezen se najpogosteje pojavlja v toplem in suhem vremenu z visoko zračno vlago, še posebej na pregostih, slabo prezračenih rastlinah. Čeprav običajno ni usodna, močno oslabi rastlino, saj ovira fotosintezo, kar vodi v rumenenje in prezgodnje odpadanje listov ter slabše cvetenje.
Za preprečevanje pepelaste plesni je ključnega pomena zagotavljanje dobrega kroženja zraka okoli rastline. To dosežemo z izbiro zračne lege in z rednim obrezovanjem, s katerim preprečimo prekomerno gostoto rastline. Izogibajmo se močenju listov pri zalivanju, še posebej v večernih urah. Ob prvih znakih okužbe odstranimo prizadete liste. Za zatiranje lahko uporabimo naravne pripravke, kot je škropivo iz sode bikarbone (ena čajna žlička sode na liter vode z nekaj kapljicami mila) ali škropivo na osnovi njivske preslice. V hujših primerih je potrebna uporaba ustreznih fungicidov.
Listna pegavost je druga pogosta glivična bolezen, ki jo povzročajo različne vrste gliv. Na listih se pojavijo okrogle ali nepravilne pege, ki so lahko rjave, črne ali sive barve, pogosto z izrazitim temnejšim robom. Sčasoma se pege večajo in združujejo, sredina pege pa lahko odmre in izpade, zaradi česar list postane luknjičav. Močno prizadeti listi porumenijo in odpadejo, kar oslabi rastlino. Bolezen se širi predvsem v vlažnem vremenu.
Preventivni ukrepi so podobni kot pri pepelasti plesni: zagotavljanje zračnosti, izogibanje močenju listov in odstranjevanje okuženih delov rastline. Vse odpadlo listje je treba skrbno pobrati in uničiti, da preprečimo prezimovanje trosov glivic. V primeru močnejšega napada lahko uporabimo fungicide na osnovi bakra, vendar je treba z njimi ravnati previdno in v skladu z navodili. Redna krepitev rastline z naravnimi pripravki, kot so čaji iz kamilice ali žajblja, lahko poveča njeno odpornost proti glivičnim okužbam.
Bakterijske in virusne bolezni
Bakterijske bolezni so pri pasijonkah manj pogoste kot glivične, vendar so lahko zelo uničujoče, saj zanje običajno ni učinkovitega zdravila. Ena takšnih bolezni je bakterijski ožig, ki povzroča temne, vodene pege na listih in steblih. Te pege se hitro širijo in povzročijo odmiranje tkiva. Okužba se najpogosteje širi z okuženim orodjem, z dežnimi kapljami ali preko žuželk. Ko se bolezen enkrat pojavi, je njeno širjenje težko zaustaviti.
Najpomembnejši ukrep pri bakterijskih boleznih je preventiva. To vključuje uporabo zdravega, certificiranega sadilnega materiala in dosledno razkuževanje orodja za obrezovanje. Če opazimo znake bakterijske okužbe, moramo prizadete dele rastline takoj odstraniti in jih uničiti (sežgati), nikakor pa jih ne smemo odlagati na kompost. V primeru zelo močne okužbe je včasih potrebno odstraniti in uničiti celotno rastlino, da preprečimo širjenje na sosednje rastline. Uporaba bakrovih pripravkov lahko v zgodnji fazi nekoliko upočasni širjenje bolezni, vendar je ne bo pozdravila.
Virusne bolezni so prav tako neozdravljive in predstavljajo resno grožnjo za pasijonke. Najbolj znan je virus mozaika pasijonke, ki povzroča značilne mozaične vzorce svetlih in temnih lis na listih. Poleg tega lahko virus povzroči tudi deformacije listov in cvetov, zakrnelo rast in zmanjšan pridelek plodov. Virusi se najpogosteje prenašajo s sesajočimi žuželkami, kot so listne uši, ali z okuženim orodjem in razmnoževalnim materialom.
Ker za viruse ni zdravila, je edina strategija preprečevanje okužbe. To pomeni, da moramo redno zatirati sesajoče škodljivce, ki so prenašalci virusov. Uporabljajmo le zdrave sadike iz zanesljivih virov in skrbimo za higieno orodja. Če sumimo, da je naša rastlina okužena z virusom, jo je najbolje takoj odstraniti in uničiti, da preprečimo širjenje. Rastlino je treba izkopati skupaj s koreninami in jo sežgati, saj lahko virus preživi v koreninskem sistemu.
Pogosti škodljivci
Listne uši so eni najpogostejših in najbolj nadležnih škodljivcev na pasijonkah. Te majhne žuželke se naselijo v kolonijah, običajno na mladih poganjkih, cvetnih popkih in na spodnji strani listov. S sesanjem rastlinskih sokov povzročajo kodranje in deformacijo listov, ovirajo rast in lahko povzročijo odpadanje popkov. Poleg tega izločajo lepljivo medeno roso, na kateri se razvijejo saje, črne glivice, ki dodatno zmanjšajo sposobnost fotosinteze. Uši so tudi prenašalke virusnih bolezni.
Pri manjšem napadu lahko uši odstranimo mehansko, tako da jih speremo z močnim curkom vode ali obrišemo z vlažno krpo. Učinkoviti so tudi naravni pripravki, kot je milnica (raztopina kalijevega mila v vodi) ali škropivo iz kopriv. V naravi imajo listne uši veliko naravnih sovražnikov, kot so pikapolonice in njihove ličinke, tenčičarice in trepetavke, zato je spodbujanje biotske raznovrstnosti na vrtu dolgoročno najboljša strategija. Kemične insekticide uporabimo le v primeru zelo močnega napada, ki ga drugače ne moremo obvladati.
Pršice, predvsem navadna pršica ali rdeči pajek, so drobni pajkovci, ki so s prostim očesom komaj vidni. Najpogosteje se pojavijo v vročem in suhem okolju, na primer v rastlinjakih ali v notranjih prostorih z nizko zračno vlago. Zbadajo listne celice in sesajo njihovo vsebino, kar povzroči pojav drobnih, svetlih pikic na listih, ki postopoma porumenijo, se posušijo in odpadejo. Značilen znak napada pršic je tudi fina pajčevina, ki jo spletejo med listi in poganjki.
Ker imajo pršice rade suh zrak, je najboljša preventiva zagotavljanje visoke zračne vlažnosti z rednim pršenjem rastline z vodo. To je še posebej pomembno pri rastlinah, ki prezimujejo v ogrevanih prostorih. Ob napadu lahko rastlino temeljito oprhamo z vodo, s poudarkom na spodnji strani listov. Učinkoviti so tudi pripravki na osnovi olja oljne ogrščice ali uporaba plenilskih pršic, ki so naravni sovražniki rdečega pajka. Uporaba akaricidov naj bo zadnja možnost.
Drugi občasni škodljivci
Kaparji so majhne žuželke, ki se pritrdijo na stebla in liste ter se zaščitijo s trdnim, rjavkastim ščitkom. Podobno kot listne uši sesajo rastlinske sokove in izločajo medeno roso, kar slabi rastlino in privablja saje. Zaradi ščitka so precej odporni na kontaktne insekticide. Pri manjšem napadu jih lahko odstranimo mehansko, tako da jih postrgamo z nohtom ali staro zobno ščetko. Učinkovita metoda je tudi brisanje prizadetih delov z vatirano palčko, namočeno v alkohol ali milnico.
Rastlinjakov ščitkar, znan tudi kot bela mušica, je majhna bela žuželka, ki ob dotiku z rastline v rojih zleti v zrak. Tako odrasle žuželke kot njihove ličinke se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, kar povzroča rumenenje in venenje listov. Prav tako izločajo medeno roso. Najpogosteje se pojavljajo v rastlinjakih in zaprtih prostorih. Za njihovo zatiranje lahko uporabimo rumene lepljive plošče, na katere se ujamejo odrasle žuželke. Pomaga tudi redno prhanje rastline in uporaba naravnih insekticidov, kot je olje nima.
Gosenice različnih vrst metuljev se lahko občasno prehranjujejo z listi pasijonke in v kratkem času povzročijo precejšnjo škodo, saj izjedajo luknje v liste. Običajno jih ni težko opaziti, prav tako pa so vidni njihovi iztrebki. Najbolj učinkovita in okolju prijazna metoda je ročno pobiranje gosenic z rastline. Pri močnejšem napadu lahko uporabimo biološki insekticid na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki je učinkovit proti gosenicam, ne škoduje pa drugim organizmom.
Polži, tako hišni kot lazarji, so lahko problem predvsem pri mladih rastlinah pasijonke, kjer lahko objedajo mlade liste in poganjke. Njihovo prisotnost razkriva sluzasta sled in značilne poškodbe na listih. Za zaščito mladih rastlin lahko okoli njih nasujemo oviro iz ostrega materiala, kot so zdrobljene jajčne lupine ali lesni pepel. Učinkovite so tudi različne vabe za polže ali pa jih v večernih urah, ko so najbolj aktivni, ročno poberemo z vrta.
