Lovorolistni volčin je na splošno precej odporna in nezahtevna rastlina, ki redko podleže resnejšim težavam z boleznimi ali škodljivci. Njegova strupenost odvrača večino živali od grizenja, robustna narava pa mu omogoča, da se upre mnogim pogostim vrtnim nadlogam. Kljub temu pa noben organizem ni popolnoma imun na težave, še posebej, če raste v neoptimalnih pogojih. Stres, ki ga povzročajo dejavniki, kot so neprimerna lega, slaba drenaža, suša ali poškodbe, lahko oslabi rastlino in jo naredi bolj dovzetno za napade patogenov in škodljivcev. Poznavanje potencialnih težav in znakov, na katere moraš biti pozoren, ti bo omogočilo hitro ukrepanje in ohranjanje zdravja te dragocene senčne grmovnice.
Največja grožnja zdravju lovorolistnega volčina so glivične bolezni, ki so povezane s prekomerno vlago. Med njimi je najnevarnejša gniloba korenin, ki jo povzročajo različne talne glive, kot je Phytophthora. Ta bolezen se razvije v slabo odcednih, stalno razmočenih tleh, kjer korenine trpijo zaradi pomanjkanja kisika in postanejo lahka tarča za okužbo. Simptomi se kažejo kot postopno slabljenje celotne rastline, rumenenje in odpadanje listov, venenje in na koncu propad. Ko so simptomi vidni na nadzemnih delih, je koreninski sistem pogosto že močno poškodovan in rešitev je težka.
Preventiva je ključna pri preprečevanju gnilobe korenin. Pred sajenjem se prepričaj, da je izbrana lokacija dobro odcedna. Če so tla težka in glinena, jih obvezno izboljšaj z dodajanjem peska in organske snovi. Izogibaj se sajenju v vdolbinah, kjer se zbira voda. Prav tako je pomembno, da rastline ne zalivaš prekomerno. Vedno preveri vlažnost tal pred zalivanjem in pusti, da se zgornja plast zemlje nekoliko osuši. Če se bolezen kljub temu pojavi, je zdravljenje z fungicidi redko uspešno, zato je poudarek na preprečevanju.
Druga pogosta glivična težava je listna pegavost, ki se kaže kot temne, rjave ali črne pege na listih. Te pege se lahko sčasoma povečajo in združijo, v sredini pa včasih postanejo svetlejše. Močnejša okužba lahko povzroči prezgodnje odpadanje listov, kar oslabi rastlino. Bolezen se pogosteje pojavlja v vlažnem vremenu in na rastlinah, ki so pregosto zasajene in nimajo dobrega zračenja. Ukrepi vključujejo odstranjevanje in uničevanje okuženih listov (ne jih dajati na kompost) ter izogibanje močenju listja pri zalivanju.
Pepelasta plesen je še ena glivična bolezen, ki se lahko pojavi, zlasti v toplih, vlažnih in senčnih pogojih. Prepoznaš jo po značilni beli, praškasti prevleki na listih in mladih poganjkih. Čeprav običajno ni usodna za rastlino, jo lahko estetsko kazi in ob močnejšem napadu zavira fotosintezo ter rast. Za preprečevanje je pomembno zagotoviti dobro kroženje zraka okoli rastline, kar pomeni, da je ne sadiš preblizu drugih rastlin ali zidov. Ob prvih znakih okužbe lahko pomaga škropljenje z domačimi pripravki, na primer z raztopino sode bikarbone ali mleka.
Najpogostejši škodljivci
Kljub svoji strupenosti lovorolistni volčin ni popolnoma varen pred vsemi škodljivci. Med najpogostejšimi, ki se lahko pojavijo, so listne uši. Te majhne, mehke žuželke se običajno naselijo na spodnji strani listov in na najmlajših, najnežnejših poganjkih. S sesanjem rastlinskih sokov povzročajo kodranje in deformacijo listov ter zavirajo rast. Poleg tega izločajo lepljivo medeno roso, na kateri se lahko razvijejo saje, črna glivična prevleka, ki ovira fotosintezo.
Nadzor nad listnimi ušmi je običajno precej enostaven, še posebej, če jih odkriješ zgodaj. Manjše kolonije lahko preprosto spereš z močnim curkom vode iz vrtne cevi. Učinkovita je tudi uporaba insekticidnih mil ali oljnih pripravkov, ki zadušijo te škodljivce. Pri uporabi teh sredstev je pomembno, da dobro omočiš celotno rastlino, zlasti spodnjo stran listov, kjer se uši najraje skrivajo. V vrt privabi tudi naravne sovražnike listnih uši, kot so pikapolonice in tenčičarice, ki ti bodo pomagali ohranjati ravnovesje.
Občasno se lahko pojavijo tudi kaparji. To so majhne žuželke, ki se pritrdijo na stebla in liste ter so zaščitene z rjavkastim ali sivkastim ščitom. Podobno kot listne uši sesajo rastlinske sokove in slabijo rastlino. Ker so nepremični in dobro zamaskirani, jih je včasih težko opaziti. Tudi oni izločajo medeno roso, ki privablja mravlje in saje. Manjše napade lahko obvladaš z mehanskim odstranjevanjem, tako da jih postrgaš z nohtom ali krtačko. Pri močnejših napadih je učinkovita uporaba sistemičnih insekticidov ali oljnih pripravkov, ki jih zadušijo pod njihovimi ščitki.
Polži, tako hišni kot lazarji, lahko predstavljajo težavo, zlasti pri mladih rastlinah. Čeprav starejše, olesenele dele pustijo pri miru, se lahko lotijo mladih, sočnih listov in poganjkov ter v njih izgrizejo luknje nepravilnih oblik. Njihovo prisotnost razkrivajo značilne sluzaste sledi. Nadzor nad polži vključuje različne metode, od ročnega pobiranja v mraku ali po dežju, nastavljanja različnih pasti (npr. s pivom) do uporabe ekoloških vab (peletov na osnovi železovega fosfata), ki so varne za druge živali. Ustvarjanje suhih pregrad iz peska, žagovine ali zdrobljenih jajčnih lupin okoli rastline jih lahko prav tako odvrne.
Preventivni ukrepi za zdravo rastlino
Najboljši način za boj proti boleznim in škodljivcem je preventiva. Zdrava, močna rastlina, ki raste v optimalnih pogojih, je veliko bolj odporna na napade kot tista, ki je pod stresom. Zato je osnova vsega zagotavljanje pogojev, ki jih lovorolistni volčin potrebuje za uspešno rast. To se začne že pri izbiri prave lokacije in pripravi tal. Izberi polsenčno do senčno lego z dobro odcednimi, s humusom bogatimi tlemi. Slaba drenaža je, kot rečeno, glavni vzrok za najhujše bolezni.
Pravilno zalivanje je naslednji ključni preventivni ukrep. Izogibaj se tako izsušitvi kot prekomernemu namakanju. Zalivaj temeljito, a le takrat, ko je to potrebno, in vedno neposredno na tla, da se izogneš močenju listja. Ohranjanje suhih listov bistveno zmanjša tveganje za razvoj glivičnih bolezni. Prav tako zagotovi dobro kroženje zraka okoli rastline. Ne sadi je preveč na gosto ali preblizu zidov, saj zastajanje vlažnega zraka spodbuja razvoj patogenov.
Redno pregleduj svoje rastline. Vsaj enkrat na teden si vzemi čas in natančno preglej liste (tudi spodnjo stran), stebla in splošno stanje grma. Zgodnje odkrivanje težav je ključnega pomena, saj omogoča hitro in učinkovito ukrepanje, preden se težava razširi in povzroči večjo škodo. Manjši napad škodljivcev je veliko lažje obvladati z mehanskimi metodami kot pa obsežno invazijo, ki zahteva uporabo kemičnih sredstev.
Vzdržuj čistočo na vrtu. Jeseni redno odstranjuj odpadlo listje in druge organske ostanke izpod grma. V teh ostankih lahko prezimijo trosi gliv in škodljivci, ki bodo spomladi pripravljeni na nov napad. Okužene rastlinske dele takoj odreži in uniči – ne jih odlagati na kompostni kup, saj se lahko bolezni od tam razširijo nazaj na vrt. Zdravo kompostiranje je sicer koristno, a bolni material je treba odstraniti.
Biološko in ekološko varstvo
Kadar se težave kljub preventivnim ukrepom pojavijo, je vedno najbolje najprej poseči po bioloških in ekoloških metodah varstva rastlin. Te metode so prijaznejše do okolja, ne škodujejo koristnim organizmom, kot so čebele in pikapolonice, in ne puščajo škodljivih ostankov v tleh in na rastlinah. Uporaba močnih kemičnih pesticidov naj bo vedno zadnja možnost, rezervirana za izjemno hude primere, ko so vse druge metode odpovedale.
Spodbujanje biotske raznovrstnosti na vrtu je odličen način za naravno obvladovanje škodljivcev. S sajenjem različnih cvetočih rastlin, ki cvetijo v različnih obdobjih, boš privabil koristne žuželke, kot so pikapolonice, tenčičarice, trepetavke in parazitske ose, ki so naravni sovražniki listnih uši in drugih škodljivcev. Postavitev hotelov za žuželke in zagotavljanje vira vode lahko prav tako pomaga ustvariti ugodno okolje za te koristne pomočnike. Tudi ptice so odlični zavezniki v boju proti škodljivcem, zato jih privabi na vrt s postavitvijo gnezdilnic in krmilnic.
Za zatiranje bolezni in škodljivcev obstaja veliko domačih in kupljenih ekoloških pripravkov. Proti glivičnim boleznim, kot je pepelasta plesen, lahko uporabiš škropiva na osnovi njivske preslice, sode bikarbone ali mleka. Proti sesajočim škodljivcem, kot so listne uši, so učinkoviti pripravki na osnovi kalijevega mila (žajfe) ali rastlinskih olj (npr. neemovo olje), ki delujejo kontaktno in zadušijo škodljivce. Vedno jih uporabljaj v skladu z navodili, najbolje zvečer, da se izogneš ožganinam na listih in škodovanju opraševalcem.
Pri uporabi kakršnih koli sredstev, tudi ekoloških, je pomembno, da jih najprej preizkusiš na majhnem delu rastline, da se prepričaš, da ne bo prišlo do fitotoksičnosti oziroma poškodb. Škropiva vedno nanašaj temeljito, tako da prekriješ vse dele rastline, vključno s spodnjo stranjo listov. Ponavadi je treba postopek večkrat ponoviti v določenih časovnih intervalih, da se uniči vse razvojne stopnje škodljivcev. Z vztrajnostjo in pravilnim pristopom lahko večino težav uspešno rešiš na naraven način.
Posebne težave in motnje
Poleg klasičnih bolezni in škodljivcev lahko lovorolistni volčin prizadenejo tudi nekatere abiotske oziroma fiziološke motnje, ki niso posledica okužbe, temveč neugodnih okoljskih dejavnikov. Ena takšnih težav so sončne ožganine. Čeprav je rastlina zimzelena, so njeni listi prilagojeni na senčne pogoje. Če je posajena na preveč sončni legi, zlasti na mestu z močnim popoldanskim soncem, lahko na listih nastanejo rjave, suhe lise, ki so posledica poškodb tkiva zaradi premočne svetlobe in vročine. Rešitev je presaditev na bolj senčno mesto ali zagotavljanje sence z drugimi rastlinami.
Zimska suša je še ena pogosta težava pri zimzelenih rastlinah. Pozimi, ko so tla zamrznjena, rastlina ne more črpati vode s koreninami. Hkrati pa v sončnih in vetrovnih dneh skozi liste še vedno izgublja vodo z izhlapevanjem (transpiracijo). Ta neuravnoteženost med izgubo in dotokom vode vodi v dehidracijo tkiv. Posledice se pogosto pokažejo šele spomladi kot posušeni, rjavi listi in odmrli poganjki. Preventiva vključuje temeljito zalivanje jeseni, preden tla zamrznejo, in zaščito rastline pred zimskim soncem in vetrom, na primer z uporabo protivočne mreže ali postavitvijo začasne zasenčitve.
Poškodbe zaradi zmrzali se lahko pojavijo predvsem na mladih poganjkih, če pride do pozne spomladanske pozebe, ko je rastlina že začela odganjati. Prav tako so lahko prizadeti poganjki, ki so zrasli pozno poleti zaradi prekomernega gnojenja in niso imeli časa oleseneti. Poškodovani deli postanejo črni in se posušijo. Običajno te poškodbe niso usodne za celotno rastlino. Počakaj, da nevarnost pozebe mine, nato pa poškodovane dele preprosto odreži do zdravega lesa.
Na koncu je treba omeniti še občutljivost na motnje v koreninskem sistemu. Lovorolistni volčin ne prenaša dobro presajanja, ko je enkrat vraščen. Prav tako mu škodi kakršnokoli okopavanje ali prekopavanje v neposredni bližini korenin. Takšne mehanske poškodbe korenin lahko povzročijo stres, ki se kaže kot slaba rast, venenje in povečana dovzetnost za bolezni. Zato je pomembno, da rastlini zagotoviš mir na njenem stalnem mestu in se izogibaš nepotrebnim posegom v območju korenin.
📷: Josep Gesti, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons
