Kljub temu, da kitajski brin velja za izjemno odporno in trpežno rastlino, ni popolnoma imun na napade bolezni in škodljivcev. Stresni dejavniki, kot so neprimerna lega, suša, prekomerno vlažna tla ali fizične poškodbe, lahko oslabijo njegovo naravno odpornost in ga naredijo bolj dovzetnega za različne težave. Ključ do ohranjanja zdravja rastline je v preventivnih ukrepih, rednem pregledovanju in zgodnjem prepoznavanju simptomov. Hitro in pravilno ukrepanje ob prvih znakih težav lahko prepreči večjo škodo in zagotovi dolgoročno vitalnost tvojega brina.
Med najpogostejšimi boleznimi, ki prizadenejo kitajski brin, so glivične okužbe. Te se pogosteje pojavljajo v vlažnih, toplih obdobjih in na pregosto zasajenih površinah, kjer je slabo kroženje zraka. Preventiva je zato ključnega pomena. Zagotoviti je treba sajenje na sončni in zračni legi, pravilno razdaljo med rastlinami ter se izogibati zalivanju po iglicah, še posebej v večernih urah. Redno odstranjevanje odpadlih iglic in drugega organskega materiala pod rastlino prav tako zmanjšuje možnost prezimovanja glivičnih spor. Prav tako je pomembno, da se za obrezovanje uporablja čisto in razkuženo orodje, da se prepreči prenos okužb z ene rastline na drugo.
Redno pregledovanje rastlin je najboljši način za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj enkrat na mesec si je treba vzeti čas in brin natančno pregledati od blizu. Pozornost je treba nameniti spremembam v barvi iglic, sušenju vejic, prisotnosti nenavadnih izrastkov, lepljivih oblog ali pajčevin. Številne bolezni in škodljivci so v zgodnjih fazah lažje obvladljivi, preden se razširijo po celotni rastlini ali celo na sosednje rastline. Zgodnje odkritje omogoča uporabo milejših, okolju prijaznejših metod zatiranja, namesto poseganja po močnih kemičnih sredstvih.
Ob pojavu prvih znakov bolezni je prvi korak odstranitev in uničenje vseh prizadetih delov rastline. Okuženih vejic se ne sme odlagati na kompost, saj bi se bolezen od tam lahko ponovno razširila. Odrezati je treba nekaj centimetrov v zdrav les, da se zagotovo odstrani celotno okuženo tkivo. Orodje je treba po uporabi temeljito očistiti in razkužiti z alkoholom ali varikino. Ta preprost sanitarni ukrep je izjemno pomemben pri preprečevanju širjenja bolezni.
Če se težave kljub preventivnim ukrepom in sanitarni rezi nadaljujejo ali širijo, je morda potrebna uporaba fungicidov ali insekticidov. Pri izbiri sredstva je treba dati prednost tistim, ki so registrirana za uporabo na okrasnih rastlinah in so čim bolj specifična za določeno težavo, da se čim manj škoduje koristnim organizmom. Vedno je treba natančno prebrati in upoštevati navodila za uporabo, vključno s priporočeno koncentracijo, časom uporabe in varnostnimi ukrepi. Škropljenje je najbolje opraviti v mirnem, oblačnem vremenu, da se prepreči hlapljenje in zanos škropiva.
Pogoste glivične bolezni
Bolezen sušenja brinovih vej, ki jo povzroča gliva Phomopsis juniperovora, je ena najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni brina. Okužba se običajno začne na mladih, novih poganjkih spomladi. Konice vejic najprej porumenijo, nato porjavijo in se postopoma posušijo. Na meji med zdravim in obolelim tkivom se pogosto pojavijo majhne črne pikice (piknidiji), v katerih nastajajo trosi. Bolezen se hitro širi v vlažnem vremenu. Zatiranje vključuje dosledno odstranjevanje vseh okuženih vejic in preventivno škropljenje z bakrenimi ali drugimi ustreznimi fungicidi spomladi, ko se začne nova rast.
Brinova rja, ki jo povzročajo glive iz rodu Gymnosporangium, je zanimiva bolezen, saj za svoj razvojni krog potrebuje dva različna gostitelja: brin in rastline iz družine rožnic (npr. jablana, hruška, glog). Na brinu se okužba kaže kot rjave, ledvičaste odebelitve (gale) na vejah. Spomladi, v vlažnem vremenu, iz teh gal poženejo značilne oranžne, želatinaste tvorbe, polne trosov. Ti trosi nato okužijo rožnice. Čeprav rja brinu redko povzroči večjo škodo, je estetsko moteča. Preprečevanje temelji na odstranjevanju gal, preden se razvijejo oranžne tvorbe, in izogibanju sajenja brinov v neposredni bližini jablan in drugih občutljivih gostiteljev.
Odmiranje vej zaradi gliv iz rodu Kabatina povzroča simptome, podobne tistim pri okužbi s Phomopsis, vendar se običajno pojavi že zelo zgodaj spomladi, takoj po taljenju snega. Ta gliva okuži rastlino že prejšnje poletje ali jesen, pogosto skozi rane, ki so nastale zaradi poškodb ali vboda žuželk. Simptomi postanejo vidni šele naslednjo pomlad. Za razliko od Phomopsis, Kabatina napada enoletne, že olesenele poganjke, ne pa najmlajših, zelenih vršičkov. Tudi v tem primeru je ključno odstranjevanje okuženih delov, uporaba fungicidov pa je manj učinkovita.
Gniloba korenin in koreninskega vratu, ki jo povzročajo talne glive, kot sta Phytophthora in Pythium, je posledica prekomerno vlažnih in slabo odcednih tal. To je ena najnevarnejših težav, saj pogosto privede do propada celotne rastline. Simptomi nadzemnih delov (rumenenje, sušenje) so posledica uničenega koreninskega sistema. Ko so znaki že vidni, je za rastlino pogosto že prepozno. Preventiva je edini učinkovit ukrep: sajenje v dobro odcedna tla, izogibanje preglobokemu sajenju in zmerno zalivanje.
Najpogostejši škodljivci
Navadna pršica (Tetranychus urticae) je droben škodljivec, ki ga s prostim očesom komaj opazimo. V vročem in suhem poletnem vremenu se lahko zelo namnoži. S sesanjem sokov iz iglic povzroča nastanek drobnih rumenih pikic, ki se sčasoma združijo, tako da iglice postanejo rumenkaste, sivkaste ali bronaste barve in sčasoma odpadejo. Ob močnejšem napadu lahko med vejami opazimo fino, gosto prejo. Prisotnost pršic najlažje preverimo tako, da pod vejo podržimo bel list papirja in po veji potrkamo; drobne pikice, ki se premikajo po papirju, so pršice. Zatiranje vključuje redno prhanje rastline z močnim curkom vode in ob močnejšem napadu uporabo akaricidov.
Brinovi kaparji so majhne žuželke, ki se pritrdijo na veje in iglice ter se zaščitijo s ščitom. Sesajo rastlinske sokove, kar povzroča slabšo rast, rumenenje in sušenje vej. Pogosto izločajo tudi medeno roso, lepljivo tekočino, na kateri se naselijo sajske glive, zaradi česar rastlina postane črna in sajasta. Manjši napad lahko poskusimo obvladati z drgnjenjem kaparjev z vej z mehko krtačko in milnico. Pri močnejšem napadu je učinkovito škropljenje z oljnimi pripravki v času zimskega mirovanja, ki zadušijo prezimujoče oblike, ali uporaba sistemskih insekticidov v rastni dobi.
Različne vrste gosenic, kot so tiste iz družine pedicev ali zavijačev, se lahko prehranjujejo z iglicami kitajskega brina. Škoda je vidna kot objedene iglice in poganjki. Gosenice so pogosto dobro skrite in jih je težko opaziti. Občasno lahko najdemo tudi zapredke iz svile in iztrebkov. Manjše število gosenic lahko poberemo ročno. Pri večjem napadu pa so učinkoviti pripravki na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki so specifični za gosenice in ne škodujejo drugim organizmom, ali pa uporaba kontaktnih insekticidov.
Brinova vejna zavrtalka je majhen metulj, katerega ličinka vrta rove znotraj brinovih vejic in vršičkov. To povzroči sušenje in rjavenje konic poganjkov, kar je na prvi pogled zelo podobno simptomom glivičnih bolezni. Če posušeno vejico prelomimo, lahko v notranjosti najdemo ličinko ali njen rov. Edini učinkovit ukrep je mehansko odstranjevanje in uničevanje vseh napadenih vejic, da preprečimo razvoj odraslih metuljev in nadaljnje širjenje. Kemično zatiranje je težavno, ker je ličinka dobro zaščitena znotraj veje.
Abiotski dejavniki in fiziološke motnje
Zimska suša je ena najpogostejših fizioloških motenj, ki prizadene brine pozimi. Nastane, ko zimsko sonce in veter izsušujeta iglice, medtem ko rastlina ne more črpati vode iz zamrznjenih tal. Posledica je rjavenje in sušenje iglic, pogosto na tisti strani rastline, ki je bolj izpostavljena soncu in vetru. Škoda postane najbolj opazna zgodaj spomladi. Preventiva vključuje temeljito zalivanje jeseni pred zmrzaljo, uporabo zastirke za zaščito korenin in senčenje občutljivih mladih rastlin z mrežami proti soncu.
Poškodbe zaradi snega in ledu so pogoste pri pokončnih, stebričastih sortah kitajskega brina. Teža mokrega snega lahko upogne ali celo zlomi veje in razpre krošnjo. Da bi to preprečili, je priporočljivo veje pred zimo rahlo povezati z vrvico ali mrežo. Če sneg vseeno zapade, ga je treba čim prej previdno otresti z vej, preden zmrzne in postane še težji. Zlomljenih vej ni mogoče rešiti in jih je treba spomladi odrezati.
Sončni ožigi se lahko pojavijo tako poleti kot pozimi. Poletni ožigi nastanejo ob nenadnih vročinskih valovih, še posebej pri rastlinah, ki niso navajene na močno sonce (npr. sveže posajene). Zimski ožigi so posledica močnega sonca, ki se odbija od snežne odeje in poškoduje iglice. V obeh primerih se poškodba kaže kot rjavenje iglic na izpostavljenih delih. Senčenje in zagotavljanje zadostne vlage v tleh sta ključna preventivna ukrepa.
Pomanjkanje hranil, kot je bilo omenjeno v prejšnjih poglavjih, prav tako povzroča spremembe, ki so lahko videti kot bolezen. Rumene iglice so lahko posledica pomanjkanja dušika ali magnezija, medtem ko je kloroza mladih poganjkov pogosto znak pomanjkanja železa. Preden sklepamo, da gre za glivično okužbo, je vedno smiselno preveriti tudi stanje prehranjenosti rastline in pH vrednost tal. Pravilno gnojenje je torej tudi pomemben preventivni ukrep proti težavam, ki so na videz podobne boleznim.
Strategija integriranega varstva rastlin
Integrirano varstvo rastlin je celosten pristop, ki združuje različne metode za obvladovanje bolezni in škodljivcev na okolju čim bolj prijazen način. Osnova tega pristopa je preventiva. To vključuje izbiro odpornih sort, sajenje na primerno rastišče, pravilno nego (zalivanje, gnojenje, obrezovanje) in ohranjanje splošne higiene v vrtu. Zdrava in močna rastlina, ki raste v ugodnih pogojih, je bistveno manj dovzetna za težave.
Pomemben del integriranega varstva je biotično varstvo, ki spodbuja prisotnost naravnih sovražnikov škodljivcev. Pikapolonice, tenčičarice in nekatere vrste os so naravni plenilci uši in kaparjev. Z sajenjem rastlin, ki privabljajo te koristne žuželke (npr. cvetoče trajnice), lahko ustvarimo bolj uravnotežen ekosistem v vrtu in zmanjšamo potrebo po insekticidih. Izogibanje uporabi širokospektralnih insekticidov, ki uničijo tako škodljive kot koristne organizme, je ključnega pomena.
Mehanske metode nadzora vključujejo ročno pobiranje škodljivcev (npr. gosenic), odstranjevanje okuženih delov rastlin, postavljanje lepljivih plošč za lovljenje letečih žuželk in izpiranje škodljivcev (npr. uši, pršic) z močnim curkom vode. Te metode so učinkovite predvsem pri manjših napadih in so popolnoma neškodljive za okolje. So prva izbira, preden se odločimo za kemične ukrepe.
Kemična sredstva (pesticidi) so zadnji ukrep v strategiji integriranega varstva. Uporabimo jih le takrat, ko so druge metode neuspešne in ko škoda preseže sprejemljivo mejo. Prednost dajemo selektivnim pesticidom, ki delujejo ciljano na določenega škodljivca, in sredstvom z manjšim vplivom na okolje, kot so pripravki na osnovi olja, mila ali rastlinskih izvlečkov. Uporaba mora biti vedno premišljena, ciljana in v skladu z navodili, da se zmanjša negativne učinke na okolje, koristne organizme in zdravje ljudi.
