Gozdni slezenovec na splošno velja za robustno in odporno rastlino, ki ni pretirano občutljiva na bolezni in škodljivce. Kljub temu pa se lahko, tako kot pri vsaki drugi rastlini, ob določenih pogojih pojavijo težave, ki lahko ogrozijo njeno zdravje in estetski videz. Najpogostejše težave so povezane z glivičnimi okužbami, ki jim ustrezajo vlažni in gosti nasadi, ter z nekaterimi pogostimi vrtnimi škodljivci. Ključ do ohranjanja zdravih rastlin je v preventivi, ki vključuje pravilno izbiro rastišča, zagotavljanje dobrega kroženja zraka, uravnoteženo gnojenje in redno spremljanje rastlin, da lahko pravočasno odkrijemo in ukrepamo ob prvih znakih težav.
Preventivni ukrepi so najpomembnejši korak pri varovanju gozdnega slezenovca pred boleznimi. Zagotavljanje zadostnega prostora med rastlinami je ključno za dobro kroženje zraka, kar pomaga, da se listi po dežju ali zalivanju hitro posušijo in tako zmanjšujejo pogoje za razvoj glivic. Pravilno zalivanje, usmerjeno na tla in ne po listih, prav tako bistveno zmanjša tveganje za okužbe. Izogibati se moramo prekomernemu gnojenju z dušikom, saj to povzroči bujno, a mehko rastlinsko tkivo, ki je bolj dovzetno za napade bolezni in škodljivcev.
Redno odstranjevanje plevela okoli rastlin ni pomembno le zaradi konkurence za vire, ampak tudi zato, ker je plevel lahko gostitelj različnih bolezni in škodljivcev. Jeseni je nujno odstraniti vse odmrle nadzemne dele rastline in odpadlo listje. V teh rastlinskih ostankih lahko prezimijo trosi glivic in jajčeca škodljivcev, ki spomladi predstavljajo vir primarne okužbe. Z dosledno jesensko čistočo lahko bistveno zmanjšamo pritisk bolezni v naslednji sezoni.
Redno pregledovanje rastlin nam omogoča, da težave odkrijemo v zgodnji fazi, ko je ukrepanje najlažje in najučinkovitejše. Vsaj enkrat na teden si vzemimo čas in natančno preglejmo liste (tudi spodnjo stran), stebla in cvetove. Pozorni bodimo na kakršnekoli spremembe, kot so lise, obarvanja, deformacije, luknjice ali prisotnost žuželk. Zgodnje odkritje omogoča uporabo blažjih, ekoloških metod zatiranja, preden je potrebna uporaba močnejših kemičnih sredstev.
Krepitev splošne odpornosti rastline je dolgoročno najboljša strategija. Zdrava in močna rastlina, ki raste v optimalnih pogojih, se bo lažje sama ubranila pred napadi bolezni in škodljivcev. To dosežemo z zagotavljanjem rodovitnih in dobro odcednih tal, pravilno oskrbo z vodo in hranili ter z izbiro primerne sončne lege. Zdravje rastline se začne z zdravimi tlemi, bogatimi z organsko snovjo in koristnimi mikroorganizmi.
Več člankov na to temo
Glivične bolezni
Med najpogostejšimi boleznimi, ki prizadenejo gozdni slezenovec, je slezenovčeva rja. Povzroča jo glivica Puccinia malvacearum. Znaki okužbe so zelo značilni: na spodnji strani listov se pojavijo izrazite, oranžno-rjave, izbočene pustule, medtem ko se na zgornji strani listov na istih mestih pojavijo rumene ali oranžne pege. Ob močnejšem napadu se listi posušijo in odpadejo, kar oslabi rastlino in zmanjša cvetenje. Bolezni ustreza vlažno in toplo vreme.
Za preprečevanje slezenovčeve rje je ključno zagotoviti dobro kroženje zraka z zadostno sadilno razdaljo. Izogibamo se močenju listov pri zalivanju. Ob prvih znakih okužbe je treba takoj odstraniti in uničiti (ne kompostirati) vse prizadete liste. To lahko upočasni širjenje bolezni. Pri močnejših napadih je možna uporaba fungicidov na osnovi bakra ali žvepla, vendar je treba upoštevati, da je popolna odstranitev bolezni, ko se ta enkrat pojavi, zelo težka.
Druga pogosta glivična bolezen je pepelasta plesen. Na listih, steblih in včasih tudi na cvetovih se pojavi značilna bela, pepelasta prevleka. Ta prevleka ovira fotosintezo, zaradi česar se listi lahko zvijajo, rumenijo in predčasno odpadejo. Pepelasti plesni ustreza toplo in suho vreme z visoko zračno vlago, pogosto se pojavi v gostih nasadih, kjer je slabo kroženje zraka.
Preventivni ukrepi proti pepelasti plesni so podobni kot pri rji: redčenje pregostih rastlin, izogibanje gnojenju z dušikom pozno v sezoni in zalivanje tal. Ob manjšem napadu lahko poskusimo z domačimi pripravki, na primer s škropivom iz sode bikarbone (ena čajna žlička sode, nekaj kapljic tekočega mila na liter vode) ali z mlečnim škropivom (mešanica mleka in vode v razmerju 1:10). V primeru močnejšega napada so na voljo tudi ustrezni fungicidi.
Več člankov na to temo
Bakterijske in virusne bolezni
Bakterijske in virusne bolezni so pri gozdnem slezenovcu manj pogoste kot glivične, a se kljub temu lahko pojavijo. Bakterijske pegavosti se kažejo kot vodene, temne lise na listih, ki se sčasoma povečujejo in lahko imajo rumenkast rob. V vlažnem vremenu se lahko iz peg izloča bakterijski izcedek. Bakterije se širijo z vodo, na primer z dežnimi kapljami ali med zalivanjem po listih. Preventiva je ključna, saj učinkovitega zdravljenja za bakterijske bolezni pogosto ni.
Za preprečevanje širjenja bakterijskih bolezni je pomembno, da se izogibamo delu z rastlinami, ko so te mokre. Orodje, kot so škarje za obrezovanje, je treba redno razkuževati, še posebej pri prehodu z ene rastline na drugo. Prizadete dele rastlin je treba takoj odstraniti in uničiti. Uporaba bakrenih pripravkov ima lahko omejen preventivni učinek, vendar ne bo pozdravila že okužene rastline.
Virusne bolezni so še redkejše, a lahko povzročijo resno škodo. Simptomi so lahko zelo raznoliki, vključujejo pa mozaične vzorce (svetlejše in temnejše lise) na listih, kodranje in deformacijo listov, zakrnelo rast in zmanjšano cvetenje. Virusi se najpogosteje prenašajo s sesajočimi žuželkami, kot so listne uši, ali z okuženim orodjem.
Za virusne bolezni ni zdravila. Edini ukrep je odstranitev in uničenje celotne okužene rastline, da preprečimo širjenje na druge, zdrave rastline. Zato je ključnega pomena nadzor nad prenašalci, torej škodljivci. Zdrav in kakovosten sadilni material je prav tako pomemben dejavnik pri preprečevanju vnosa virusov v vrt. Nakup sadik pri preverjenih pridelovalcih zmanjša tveganje za te težave.
Pogosti škodljivci
Med škodljivci, ki se lahko pojavijo na gozdnem slezenovcu, so najpogostejše listne uši. Te majhne, sesajoče žuželke se običajno zbirajo v kolonijah na mladih poganjkih, popkih in na spodnji strani listov. S sesanjem rastlinskih sokov povzročajo kodranje in deformacijo listov, ovirajo rast in lahko prenašajo viruse. Poleg tega izločajo medeno roso, lepljivo snov, na kateri se lahko razvijejo saje (črne glivice), ki dodatno ovirajo fotosintezo.
Nadzor nad listnimi ušmi je najlažji ob manjšem napadu. Lahko jih preprosto speremo z močnim curkom vode ali pa jih odstranimo ročno. Spodbujanje naravnih sovražnikov, kot so pikapolonice, tenčičarice in trepetavke, je zelo učinkovita dolgoročna strategija. V primeru močnejšega napada lahko uporabimo insekticide na osnovi kalijevega mila ali olja oljne ogrščice, ki so prijaznejši do okolja.
Drugi pogost škodljivec je bolhač, zlasti slezenovčev bolhač. To so majhni hroščki, ki v listih izjedajo številne majhne luknjice, zaradi česar so listi videti kot prerešetani. Čeprav škoda običajno ni usodna za rastlino, lahko močno zmanjša njen estetski videz. Bolhači so najbolj aktivni v suhem in toplem vremenu.
Za zmanjšanje škode, ki jo povzročajo bolhači, je pomembno ohranjati tla vlažna, saj jim suha prst ustreza. Redno odstranjevanje plevela iz družine slezenovk v okolici lahko zmanjša populacijo škodljivca. Pokrivanje mladih rastlin z agrokopreno lahko prepreči dostop hroščkov do rastlin. V primeru zelo močnega napada je možna uporaba insekticidov, vendar je to redko potrebno.
Drugi možni škodljivci
Na gozdnem slezenovcu se lahko občasno pojavijo tudi gosenice različnih metuljev, ki se hranijo z listi. Običajno ne povzročajo večje škode, saj jih pogosto nadzorujejo naravni plenilci, kot so ptice. Če opazimo večje število gosenic, ki povzročajo vidno škodo, jih lahko poberemo ročno. Uporaba bioloških insekticidov na osnovi Bacillus thuringiensis je učinkovita proti gosenicam in ne škoduje drugim žuželkam.
Polži, tako hišni kot lazarji, so lahko problem, še posebej na mladih rastlinah. Ponoči se hranijo z listi in poganjki ter za seboj puščajo značilne slinaste sledi. Za nadzor nad polži obstaja več metod. Učinkovito je ročno pobiranje v mraku ali zgodaj zjutraj. Okoli rastlin lahko nastavimo različne ovire, kot so ostre peskovite ali jajčne lupine. Uporaba vab z železovim fosfatom je ena najučinkovitejših in do okolja prijaznih metod za kemično zatiranje.
Pršice prelke so drobni pajkovci, ki so komaj vidni s prostim očesom. Pojavijo se predvsem v vročem in suhem vremenu, zlasti na rastlinah, ki so pod stresom. S sesanjem sokov na spodnji strani listov povzročajo nastanek drobnih, svetlih pikic. Ob močnejšem napadu se listi obarvajo bronasto, se posušijo in odpadejo. Med listi in steblom lahko opazimo fino, gosto prejo.
Za preprečevanje pojava pršic je pomembno zagotavljanje zadostne vlage, tako v tleh kot v zraku. Redno pršenje rastlin z vodo, še posebej po spodnji strani listov, lahko moti njihov razvoj. Spodbujanje naravnih sovražnikov, kot so plenilske pršice, je prav tako koristno. V primeru močnega napada lahko uporabimo akaricide na osnovi žvepla ali olja oljne ogrščice.
