Kljub temu da česen s svojimi žveplovimi spojinami velja za rastlino, ki odganja številne škodljivce, ni popolnoma odporen proti boleznim in specializiranim napadalcem. Zdrav in bujen posevek česna je lahko ogrožen s strani različnih glivičnih, bakterijskih in virusnih okužb ter škodljivcev, ki lahko bistveno zmanjšajo pridelek ali celo uničijo celotno letino. Poznavanje najpogostejših groženj, prepoznavanje njihovih simptomov in pravočasno ukrepanje s preventivnimi ter kurativnimi metodami so ključni za zaščito tvojega truda. Uspešna pridelava česna zato ne zahteva le znanja o gojenju, temveč tudi budno oko in pripravljenost na zaščito rastlin pred morebitnimi nevarnostmi.
Najpogostejše glivične bolezni
Med glivičnimi boleznimi je ena najpogostejših in najbolj prepoznavnih česnova rja (Puccinia allii). Okužba se kaže kot majhne, oranžne ali rjave izbokline (pustule) na listih in steblih. V primeru močne okužbe se lahko listi predčasno posušijo, kar zmanjša sposobnost fotosinteze in posledično vodi v manjše glavice. Rja se najpogosteje pojavlja v vlažnem in toplem vremenu. Za preprečevanje je ključno zagotoviti dobro kroženje zraka med rastlinami z ustrezno sadilno razdaljo in se izogibati zalivanju po listih.
Bela gniloba (Sclerotium cepivorum) je ena najnevarnejših bolezni česna, saj lahko v tleh preživi več desetletij. Okužba se začne na koreninah in dnu glavice, kjer se pojavi bel, puhast micelij, v katerem kasneje nastanejo majhna, črna preživetvena telesca (sklerociji). Prizadete rastline zaostajajo v rasti, listi rumenijo in venijo, na koncu pa cela rastlina propade. Ker je bolezen izjemno trdovratna, je edina učinkovita metoda preprečevanja strogo kolobarjenje, uporaba zdravega sadilnega materiala in izogibanje sajenju na okuženih površinah.
Peronospora čebule (Peronospora destructor), ki napada tudi česen, je še ena bolezen, ki jo pospešuje vlažno vreme. Na starejših listih se pojavijo podolgovate, bledozelene ali rumenkaste pege, na katerih se v vlažnih jutrih razvije sivkasto-vijoličasta plesniva prevleka. Prizadeti deli listov se posušijo in propadejo. Podobno kot pri rji, tudi tukaj pomaga zagotavljanje zračnosti, izogibanje močenju listov in kolobarjenje. V primeru pojava bolezni je treba okužene dele rastlin čim prej odstraniti.
Rožnata gniloba korenin (Phoma terrestris) je bolezen, ki jo povzroča gliva, prisotna v tleh. Kot pove ime, se okužene korenine obarvajo rožnato ali rdečkasto, postanejo krhke in sčasoma propadejo. To ovira sprejem vode in hranil, kar vodi v slabšo rast in manjši pridelek. Bolezen je pogostejša v toplih tleh in pri rastlinah, ki so pod stresom. Izboljšanje strukture tal, dobra drenaža in ohranjanje zdravja rastlin z rednim zalivanjem in gnojenjem so ključni preventivni ukrepi.
Več člankov na to temo
Bakterijske in virusne okužbe
Čeprav so glivične bolezni pogostejše, lahko česen prizadenejo tudi bakterijske okužbe. Bakterijska mehka gniloba (povzročajo jo različne bakterije, npr. Pectobacterium) lahko povzroči veliko škode, predvsem med skladiščenjem. Okuženi stroki postanejo vodeni, mehki in imajo neprijeten vonj. Do okužbe pogosto pride preko poškodb, ki nastanejo med spravilom ali zaradi napada škodljivcev. Preprečevanje temelji na pazljivem ravnanju z glavicami med spravilom, hitrem in temeljitem sušenju ter skladiščenju v ustreznih pogojih.
Virusne okužbe so pri česnu precej razširjene, vendar pogosto ostanejo neopažene, saj so simptomi blagi ali pa jih sploh ni. Najpogostejši so virusi iz skupine potyvirusov, kot je virus rumene pritlikavosti čebule (Onion yellow dwarf virus). Simptomi, če so prisotni, se kažejo kot svetlo zeleni ali rumeni mozaični vzorci, proge ali lise na listih, včasih pa tudi kot zvijanje in deformacija listov. Okužene rastline so lahko manjše in imajo zmanjšan pridelek.
Virusi se najpogosteje prenašajo vegetativno, torej s sajenjem okuženih strokov. To pomeni, da če posadiš strok iz okužene rastline, bo tudi nova rastlina okužena. Drug pomemben način prenosa so sesajoči insekti, kot so listne uši, ki prenašajo viruse z bolnih na zdrave rastline. Nadzor nad populacijo listnih uši lahko pomaga zmanjšati širjenje virusov znotraj posevka.
Ker proti virusnim boleznim ni zdravila, je ključna preventiva. Najpomembnejši ukrep je uporaba certificiranega, zdravega sadilnega materiala, ki je zagotovovo brez virusov. Če opaziš rastlino z izrazitimi simptomi virusne okužbe, jo je najbolje odstraniti in uničiti, da preprečiš nadaljnje širjenje. Izogibaj se shranjevanju pridelka iz očitno okuženih rastlin za nadaljnje sajenje.
Več člankov na to temo
Glavni škodljivci, ki napadajo česen
Čebulna muha (Delia antiqua) in porova zavrtalka (Napomyza gymnostoma) sta dva najpogostejša in najnevarnejša škodljivca česna in drugih čebulnic. Odrasle muhe odlagajo jajčeca na tla ob vznožju rastlin. Iz jajčec se izležejo ličinke (žerke), ki se zavrtajo v podzemne dele rastline – v korenine, dno stebla in stroke. Njihovo hranjenje povzroča gnitje, rumenenje in venenje listov ter na koncu propad rastline. Napadene rastline je enostavno izpuliti iz tal.
Za nadzor nad temi škodljivci je ključna preventiva. Uporaba zaščitnih mrež ali agrokopren, nameščenih takoj po sajenju ali zgodaj spomladi, je zelo učinkovita metoda, saj preprečuje muham dostop do rastlin in odlaganje jajčec. Pomembno je tudi upoštevanje kolobarja, saj se bube prezimijo v tleh. Mešani posevki, na primer sajenje korenja med česen, lahko zmedejo škodljivce in zmanjšajo napad.
Tripsi ali resarji so drobni insekti, ki se prehranjujejo s sesanjem rastlinskih sokov iz listov. Njihovo delovanje povzroča značilne srebrnkaste ali belkaste pege in proge na listih. Pri močnejšem napadu se rast upočasni, listi se lahko deformirajo in posušijo, kar zmanjša pridelek. Tripsi so najbolj aktivni v toplem in suhem vremenu. Redno pršenje z močnim curkom vode lahko pomaga zmanjšati njihovo število.
Čebulna ogorčica (Ditylenchus dipsaci) je mikroskopski črv, ki napada vse dele rastline, predvsem pa glavice. Napadene rastline so deformirane, nabrekle in zaostajajo v rasti. Stroki postanejo mehki, gobasti in sčasoma propadejo. Ta škodljivec je izjemno trdovraten in se prenaša z okuženim sadilnim materialom ter lahko v tleh preživi več let. Uporaba zdravega, certificiranega sadilnega materiala je najpomembnejši ukrep za preprečevanje okužbe.
Preventivni ukrepi in kolobarjenje
Najboljša obramba pred boleznimi in škodljivci je vedno preventiva. Zdrave in močne rastline so manj dovzetne za napade, zato je ključno zagotoviti optimalne pogoje za rast: sončno lego, dobro odcedna in s hranili bogata tla ter pravilno zalivanje. Izogibaj se prekomernemu gnojenju z dušikom, saj to ustvarja mehko, sočno tkivo, ki je bolj privlačno za sesajoče insekte in dovzetnejše za bolezni.
Uporaba zdravega, certificiranega sadilnega materiala je temeljni preventivni ukrep. S tem se izogneš vnosu bolezni in škodljivcev, kot so bela gniloba, virusi in ogorčice, na svoj vrt. Nikoli ne sadi strokov, ki kažejo kakršnekoli znake bolezni ali poškodb. Pred sajenjem lahko stroke za nekaj ur namočiš v raztopino naravnih fungicidov, kot je presličin čaj, da dodatno zmanjšaš tveganje za okužbe.
Vzdrževanje higiene na vrtu je prav tako pomembno. Redno odstranjuj plevel, saj ta lahko služi kot gostitelj za škodljivce in bolezni. Po spravilu odstrani vse rastlinske ostanke s gredice in jih ne kompostiraj, če sumiš na prisotnost bolezni. S tem preprečiš, da bi patogeni in škodljivci prezimili na vrtu in povzročali težave v naslednji sezoni.
Kolobarjenje je najpomembnejši dolgoročni ukrep za preprečevanje kopičenja talnih bolezni in škodljivcev. Česna in drugih rastlin iz družine lukovk (čebula, por, šalotka, drobnjak) ne sadi na isto mesto vsaj tri do štiri leta zapored. To prekine življenjski cikel mnogih patogenov in škodljivcev, ki so specializirani na te rastline, in pomaga ohranjati zdrava tla. Česen je odličen predposevek za večino drugih vrtnin.
Naravne in kemične metode zatiranja
Kadar preventivni ukrepi ne zadoščajo, se lahko poslužimo različnih metod zatiranja. Pri manjših napadih škodljivcev, kot so listne uši, je pogosto dovolj mehansko odstranjevanje z močnim curkom vode ali ročno pobiranje. Uporaba lepljivih plošč, predvsem modrih, je učinkovita za spremljanje in zmanjševanje populacije tripsov. Za spodbujanje biološkega ravnovesja na vrtu ustvari pogoje za naravne sovražnike, kot so pikapolonice, tenčičarice in strigalice, ki se prehranjujejo s škodljivci.
Na voljo je veliko naravnih pripravkov, ki jih lahko pripraviš sam ali kupiš. Škropiva na osnovi neemovega olja so učinkovita proti številnim insektom, saj delujejo kot repelent in zavirajo njihov razvoj. Pripravki na osnovi kalijevega mila so kontaktni insekticidi, ki uničijo mehko kožo insektov, kot so listne uši. Proti glivičnim boleznim se lahko uporabljajo škropiva iz preslice, ki krepi rastline s silicijem, ali sode bikarbone, ki spreminja pH na površini listov in tako preprečuje kalitev spor.
V primeru zelo močnega napada bolezni ali škodljivcev, ki ogroža celoten pridelek, je včasih potrebna uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin (fungicidov ali insekticidov). Pri tem je treba izbrati sredstvo, ki je registrirano za uporabo na česnu in je učinkovito proti specifičnemu problemu. Vedno se natančno drži navodil proizvajalca glede odmerjanja, časa uporabe in varnostnih ukrepov.
Ključnega pomena pri uporabi kemičnih sredstev je upoštevanje karence. Karenca je predpisano obdobje med zadnjim škropljenjem in spravilom, v katerem se mora sredstvo razgraditi do te mere, da pridelek ni več škodljiv za uživanje. Upoštevanje karence je nujno za zagotavljanje varnosti hrane. Kemična sredstva vedno uporabljaj preudarno, ciljano in le takrat, ko so druge, okolju prijaznejše metode neuspešne.
