Čeprav je banatska potonika razmeroma odporna in nezahtevna rastlina, ni povsem imuna na napade bolezni in škodljivcev. Poznavanje najpogostejših težav, njihovih simptomov in predvsem preventivnih ukrepov je ključno za ohranjanje zdravja in lepote teh dragocenih trajnic. Največji sovražniki potonik so glivične bolezni, ki se še posebej rade razvijejo v vlažnem in toplem vremenu. Pravilna nega, ki vključuje zagotavljanje dobre zračnosti, ustrezno zalivanje in jesensko čiščenje, je najboljša obramba pred večino težav. Z zgodnjim prepoznavanjem in ustreznim ukrepanjem lahko preprečiš, da bi se manjše težave razvile v resno grožnjo, ki bi lahko ogrozila ne le letošnje cvetenje, ampak tudi dolgoročno preživetje rastline.
Najpogostejša in najnevarnejša bolezen, ki prizadene potonike, je siva plesen, povzročena z glivo Botrytis paeoniae. Ta bolezen se običajno pojavi v vlažnih in hladnih pomladnih obdobjih. Znaki okužbe so temne, vodene pege na mladih poganjkih, listih in cvetnih brstih. Poganjki se lahko na mestu okužbe zmehčajo, porjavijo in propadejo, kar izgleda, kot da so se nenadoma zlomili in uveneli. Na cvetnih brstih se pojavi rjava gniloba, ki prepreči njihovo odpiranje, na vseh prizadetih delih pa se v vlažnem vremenu razvije značilna siva, kosmata prevleka plesni.
Druga pogosta glivična bolezen je pepelasta plesen, ki se za razliko od sive plesni pojavlja v toplem in bolj suhem vremenu, običajno proti koncu poletja. Na listih se pojavi bela, prašnata prevleka, ki je videti, kot da bi liste posuli z moko. Čeprav pepelasta plesen običajno ni usodna za rastlino, jo lahko oslabi, saj ovira fotosintezo. Močno okuženi listi se lahko zvijejo, porumenijo in prezgodaj odpadejo.
Med škodljivci potonike niso tako pogosto na udaru, a nekaj jih vseeno lahko povzroča težave. Mravlje so pogosto vidne na cvetnih brstih, vendar običajno ne povzročajo škode. Privablja jih sladka, lepljiva tekočina, ki jo izločajo brsti, in s svojo prisotnostjo lahko celo odganjajo druge, bolj škodljive žuželke. Resnejšo grožnjo predstavljajo listne uši, ki lahko v večjem številu napadejo mlade poganjke in cvetne brste, ter tripsi, drobne žuželke, ki se hranijo s cvetnimi lističi in lahko povzročijo deformacije in razbarvanje cvetov.
Preventivni ukrepi za zdrave rastline
Najboljši način za boj proti boleznim in škodljivcem je preventiva. Zdrava in močna rastlina, ki raste v optimalnih pogojih, je bistveno manj dovzetna za okužbe. Ključni preventivni ukrep je zagotavljanje dobrega kroženja zraka. Potonike sadi na primerni medsebojni razdalji (vsaj 80-100 cm narazen) in ne v pregoste zasaditve z drugimi rastlinami. Dobra zračnost omogoča, da se listje po dežju ali zalivanju hitro posuši, kar močno zmanjša pogoje za razvoj glivičnih bolezni.
Več člankov na to temo
Pravilna higiena vrta je naslednji steber preventive. Jeseni, po prvi slani, je nujno treba odrezati vsa odmrla stebla in liste potonik tik nad tlemi. Ta rastlinski material je treba v celoti odstraniti z grede in ga uničiti, še posebej če si v pretekli sezoni opazil znake bolezni. Glivični trosi in jajčeca škodljivcev lahko prezimijo na odmrlih rastlinskih delih in spomladi povzročijo novo okužbo. Z jesenskim čiščenjem prekineš ta cikel in bistveno zmanjšaš tveganje za težave v prihodnjem letu.
Pravilno zalivanje prav tako igra pomembno vlogo. Kot smo že omenili, zalivaj zjutraj in usmerjaj vodo neposredno na tla, ne po listih. Mokro listje, ki ostane vlažno čez noč, je idealno gojišče za glive. Poskrbi tudi za dobro drenažo tal, saj zastajanje vode slabi koreninski sistem in ga naredi bolj občutljivega za gnitje, kar posledično oslabi celotno rastlino in poveča njeno dovzetnost za druge bolezni.
Uravnoteženo gnojenje krepi odpornost rastline. Izogibaj se prekomernemu gnojenju z dušikom, ki spodbuja rast mehkih, vodnatih tkiv, ki so bolj občutljiva na bolezni in napade škodljivcev. Namesto tega uporabljaj gnojila, bogata s kalijem, ki krepi celične stene in splošno odpornost rastline. Reden pregled rastlin ti bo omogočil, da morebitne težave opaziš že v zgodnji fazi, ko jih je lažje obvladati.
Prepoznavanje in obvladovanje sive plesni
Siva plesen (Botrytis paeoniae) je najresnejša grožnja za potonike, zato je pomembno, da jo znamo prepoznati in pravilno ukrepati. Prvi znaki se običajno pojavijo spomladi na mladih poganjkih, ki nenadoma ovenijo in se sesedejo, kot bi bili odrezani pri tleh. Na dnu stebla, tik ob zemlji, se pojavi temna, vodena lisa, ki se hitro širi. Kasneje se okužba lahko razširi na liste, kjer povzroča velike, rjave, nepravilne pege, in na cvetne brste, ki porjavijo, se zmehčajo in ne odprejo, prekriti pa so z značilno sivo plesnivo prevleko.
Več člankov na to temo
Ob prvem znaku okužbe je treba takoj ukrepati. Z ostrimi in čistimi škarjami odreži vse prizadete dele rastline – stebla, liste in brste. Reži globoko v zdrav del, vsaj nekaj centimetrov pod vidno okužbo. Odrezan material takoj odstrani z vrta in ga sežgi ali zavrzi med mešane odpadke; nikakor ga ne dajaj na kompost, saj bi s tem razširil bolezen. Po vsakem rezu škarje razkuži z alkoholom, da preprečiš prenos okužbe na zdrave rastline.
V primeru hudih ali ponavljajočih se okužb je lahko potrebna uporaba fungicidov. Škropljenje je najbolj učinkovito, če ga izvedemo preventivno, še preden se bolezen pojavi, še posebej, če je napovedano daljše obdobje vlažnega in hladnega vremena. S škropljenjem začnemo, ko poganjki dosežejo višino 10-15 cm, in ga ponavljamo v intervalih, ki jih priporoča proizvajalec, vse do cvetenja. Uporabimo lahko fungicide na osnovi bakra ali sistemske fungicide, ki so namenjeni zatiranju sive plesni.
Dolgoročno je najboljša strategija izboljšanje pogojev rasti. Poskrbi za boljšo zračnost z redčenjem sosednjih rastlin in odstranjevanjem plevela. Jeseni dosledno odstrani vse odmrle dele. Če se siva plesen pojavlja vsako leto kljub vsem ukrepom, razmisli o presaditvi potonike na bolj sončno in zračno lokacijo z boljšo drenažo.
Druge glivične bolezni
Poleg sive plesni in pepelaste plesni lahko potonike prizadenejo tudi druge glivične bolezni, kot je listna pegavost. Povzroča jo več različnih vrst gliv, simptomi pa so si podobni: na listih se pojavijo okrogle ali nepravilne pege, ki so sprva majhne in rdečkaste ali vijolične, kasneje pa se povečajo in v sredini postanejo sive ali rjave, z izrazitim temnejšim robom. Čeprav listna pegavost običajno ni nevarna za preživetje rastline, lahko pri močnejšem napadu povzroči prezgodnje odpadanje listov, kar oslabi rastlino. Ukrepi so enaki kot pri drugih glivičnih boleznih: odstranjevanje okuženih listov in jesensko čiščenje.
Koreninska gniloba je še ena resna težava, ki jo povzročajo glive iz rodu Phytophthora ali druge talne glive. Ta bolezen je skoraj vedno posledica slabe drenaže in prekomerno vlažnih tal. Simptomi nadzemnih delov so nespecifični: rastlina zaostaja v rasti, vene, listi rumenijo in na koncu celotna rastlina propade. Če izkoplješ takšno rastlino, boš opazil, da so korenine črne, mehke in gnile. Ko se koreninska gniloba razvije, je rešitev rastline skoraj nemogoča. Zato je ključna preventiva: sajenje v dobro odcedna tla in izogibanje prekomernemu zalivanju.
Verticilijska uvelost je bolezen, ki jo povzroča talna gliva, ki vstopi v rastlino skozi korenine in zamaši prevodne žile. Posledica je venenje, ki se običajno pojavi na eni strani rastline ali na posameznih steblih. Listi na prizadetih delih porumenijo, porjavijo in se posušijo, pogosto kar sredi rastne sezone. Žal za to bolezen ni učinkovitega zdravljenja. Okuženo rastlino je treba izkopati in uničiti, na njeno mesto pa vsaj pet let ne saditi rastlin, ki so občutljive na to bolezen (mednje spadajo številne vrtnine in okrasne rastline).
Za preprečevanje vseh teh bolezni velja zlato pravilo: ohranjaj zdrava in zračna tla, bogata z organsko snovjo. Zdrava prst z aktivno mikrobno populacijo lahko pomaga pri zaviranju patogenih gliv. Redno dodajanje komposta ne le izboljša strukturo tal in drenažo, ampak tudi spodbuja razvoj koristnih mikroorganizmov, ki so naravni sovražniki povzročiteljev bolezni.
Škodljivci in kako se jim zoperstaviti
Čeprav potonike niso magnet za škodljivce, se občasno lahko pojavijo težave. Mravlje, ki jih pogosto vidimo na brstih, so večinoma neškodljive. Privlači jih sladka tekočina, ki jo izločajo brsti, in ne povzročajo škode na cvetovih. Njihova prisotnost je lahko celo koristen znak, saj kaže, da se brsti zdravo razvijajo. Če te njihova prisotnost vseeno moti, jih lahko spereš z močnim curkom vode. Nikar ne uporabljaj insekticidov samo zaradi mravelj.
Listne uši so bolj problematične. Te majhne žuželke se naselijo v kolonijah na najmlajših in najmehkejših delih rastline – na vršičkih, mladih listih in cvetnih brstih. S sesanjem rastlinskih sokov povzročajo kodranje in deformacijo listov ter lahko zavrejo razvoj brstov. Poleg tega izločajo medeno roso, na kateri se lahko razvijejo saje (črna plesen). Manjše napade lahko obvladaš tako, da uši spereš z močnim curkom vode ali jih zmečkaš z rokami. Pri močnejših napadih lahko uporabiš naravne pripravke, kot je milnica ali insekticidi na osnovi oljne ogrščice.
Tripsi ali resarji so drobne, komaj vidne žuželke, ki se prehranjujejo s cvetnimi lističi. Njihovo delovanje povzroča rjave proge in deformacije na cvetovih, včasih pa se zaradi njihovega napada cvetovi sploh ne odprejo pravilno. Napad tripsov je težje opaziti in obvladati. Pomaga odstranjevanje odcvetelih cvetov in plevela, kjer se lahko zadržujejo. V primeru hudega napada lahko uporabiš modre lepljive plošče za njihov odlov ali pa se posvetuješ o uporabi ustreznih insekticidov.
Koreninske ogorčice (nematode) so mikroskopski črvički, ki živijo v tleh in napadajo korenine. Povzročajo nastanek značilnih zadebelitev ali “šišk” na koreninah, kar ovira absorpcijo vode in hranil. Posledica je slaba rast, venenje in splošno hiranje rastline. Okužbo je težko diagnosticirati brez pregleda korenin. Zdravljenja ni, okuženo rastlino je treba uničiti. Najboljša preventiva je sajenje zdravih, preverjenih sadik in izboljševanje tal z organsko snovjo, saj nekatere vrste mikroorganizmov v kompostu plenijo ogorčice.
