Čeprav je atlantska cedra na splošno odporno in trpežno drevo, ni povsem imuna na napade bolezni in škodljivcev. Stresni dejavniki, kot so neprimerni rastni pogoji, suša, poškodbe ali starost, lahko zmanjšajo njeno naravno odpornost in jo naredijo bolj dovzetno za različne težave. Prepoznavanje prvih znakov okužbe ali napada je ključnega pomena za uspešno ukrepanje in preprečevanje večje škode. Poznavanje najpogostejših bolezni in škodljivcev, ki ogrožajo to vrsto cedre, ter razumevanje preventivnih ukrepov sta bistvena za ohranjanje zdravja in lepote naših dreves. Z rednim opazovanjem in pravilno oskrbo lahko večino težav preprečimo ali jih vsaj pravočasno omejimo.
Najpomembnejši korak pri varovanju atlantske cedre pred boleznimi in škodljivci je preventiva. Zdravo in vitalno drevo, ki raste v optimalnih pogojih, je veliko manj dovzetno za napade. To pomeni, da moramo že pred sajenjem izbrati primerno lokacijo z dovolj sonca in dobro odcednimi tlemi. Zastajanje vode je eden glavnih vzrokov za razvoj koreninskih bolezni, zato se je treba izogibati težkim, ilovnatim tlem. Pravilno sajenje, pri katerem koreninski vrat ni zasut z zemljo, je prav tako ključnega pomena.
Redna in pravilna oskrba skozi celo leto krepi odpornost drevesa. To vključuje ustrezno zalivanje, še posebej v sušnih obdobjih, da se prepreči stres zaradi pomanjkanja vode. Uravnoteženo gnojenje spomladi zagotavlja vsa potrebna hranila za zdravo rast. Izogibati se je treba prekomernemu gnojenju z dušikom, ki spodbuja rast mehkih tkiv, bolj občutljivih na škodljivce. Ohranjanje čistoče pod drevesom z odstranjevanjem odpadlih iglic in vej zmanjšuje možnost prezimovanja povzročiteljev bolezni in škodljivcev.
Redni pregledi drevesa so nujni za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj nekajkrat letno si je treba vzeti čas in natančno pregledati deblo, veje in iglice. Pozorni moramo biti na kakršnekoli spremembe, kot so rumenenje ali rjavenje iglic, sušenje vej, smoljenje, luknjice v lubju, prisotnost pajčevin ali samih žuželk. Hitrejše kot odkrijemo težavo, lažje in uspešnejše bo ukrepanje. Zapisovanje opažanj lahko pomaga pri spremljanju razvoja stanja.
Vsako mehansko poškodbo lubja je treba čim prej oskrbeti. Poškodbe, ki nastanejo zaradi košnje, udarcev ali nepravilnega obrezovanja, so vhodna vrata za glivične okužbe in škodljivce. Rane je treba zgladiti z ostrim nožem in jih po možnosti zaščititi s cepilno smolo ali podobnim premazom, čeprav nekateri strokovnjaki menijo, da se drevo najbolje celi samo. Pomembno je predvsem preprečevati poškodbe, na primer z namestitvijo zaščite okoli debla mladih dreves.
Več člankov na to temo
Glivične bolezni
Med najpogostejšimi boleznimi, ki prizadenejo atlantsko cedro, so glivične okužbe. Bolezen sušenja vej, ki jo povzročajo različne vrste gliv, kot sta Phomopsis in Kabatina, je precej pogosta. Okužba se običajno začne na konicah vej in se postopoma širi proti deblu, kar povzroči rjavenje in odmiranje iglic ter kasneje celih vej. Pogosto se pojavlja na drevesih, ki so pod stresom zaradi suše ali neprimernih tal. Edini učinkovit ukrep je takojšnje odstranjevanje okuženih vej z rezjo v zdrav les, orodje pa je treba po vsakem rezu razkužiti.
Koreninska gniloba je resna bolezen, ki jo povzročajo talne glive, kot sta Phytophthora in Armillaria. Pojavlja se predvsem na slabo odcednih, preveč vlažnih tleh. Okužene korenine postanejo rjave, mehke in gnile, kar drevesu onemogoči črpanje vode in hranil. Nadzemni znaki so postopno slabšanje stanja celotnega drevesa, vključno z rumenenjem in redčenjem iglic, slabo rastjo in na koncu propadom. Preprečevanje z zagotavljanjem dobre drenaže je ključno, saj je zdravljenje, ko je bolezen že razvita, zelo težko.
Rja na iglicah je manj nevarna, a estetsko moteča bolezen. Kaže se kot oranžne ali rumene pege oziroma mehurčki na iglicah. Čeprav običajno ne povzroči večje škode na starejših drevesih, lahko pri močnejšem napadu na mlajših rastlinah povzroči odpadanje iglic. Ker rje pogosto potrebujejo dva različna gostitelja za dokončanje svojega razvojnega cikla, lahko z odstranjevanjem alternativnega gostitelja (če je znan) v bližini zmanjšamo možnost okužbe. Uporaba fungicidov je redko potrebna.
Sajavost je pojav črne obloge na iglicah in vejah, ki jo povzročajo glive, ki rastejo na medeni rosi. Medeno roso izločajo sesajoči škodljivci, kot so uši. Sama sajavost neposredno ne škoduje drevesu, saj ne prodira v rastlinsko tkivo. Vendar pa debela plast črne prevleke zmanjšuje sposobnost fotosinteze in kvari estetski videz drevesa. Rešitev problema je v zatiranju škodljivcev, ki izločajo medeno roso. Ko se znebimo uši, bo dež postopoma spral sajavost.
Več člankov na to temo
Škodljivci, ki napadajo deblo in veje
Lubadarji so eni najnevarnejših škodljivcev iglavcev, vključno z atlantsko cedro. To so majhni hrošči, katerih ličinke se prehranjujejo s kambijem, plastjo pod lubjem, ki je ključna za pretok hranil. S tem prekinejo življenjske poti drevesa, kar lahko vodi v hitro sušenje in propad. Napad prepoznamo po majhnih luknjicah v lubju, iz katerih se cedi smola, in po značilnih rovih pod lubjem. Lubadarji napadajo predvsem oslabljena, s sušo prizadeta drevesa, zato je ohranjanje vitalnosti drevesa najboljša preventiva.
Cedrin vejni zavijač (Dioryctria sylvestrella) je metulj, katerega gosenice se prehranjujejo znotraj vej in poganjkov, včasih tudi v storžih. Njihovo delovanje povzroči sušenje in lomljenje vej. Prisotnost škodljivca prepoznamo po izločkih smole in iztrebkov na mestu, kjer se je gosenica zavrtala v vejo. Mehansko odstranjevanje napadenih vej je najbolj učinkovit način zatiranja. Pri močnejših napadih je mogoča uporaba insekticidov, vendar je treba delovati v času, ko gosenice še niso prodrle globoko v les.
Lesni črvi in kozlički so hrošči, katerih ličinke se prehranjujejo z lesom. Čeprav večinoma napadajo odmrla ali močno oslabljena drevesa, lahko nekatere vrste poškodujejo tudi žive dele. Njihova prisotnost se kaže z večjimi izletnimi odprtinami v lesu in s pojavom lesnega prahu (črvine). Tako kot pri lubadarjih je najboljša zaščita pred temi škodljivci skrb za dobro kondicijo drevesa. Odstranjevanje odmrlih in močno poškodovanih dreves in vej iz bližine preprečuje njihovo prenamnožitev.
Ščitaste uši so majhne žuželke, ki se prisesajo na lubje vej in poganjkov ter so prekrite s ščitkom, ki jih varuje. Sesajo rastlinske sokove in s tem slabijo drevo. Pri močnem napadu lahko povzročijo sušenje vej. Ker so nepremične in dobro skrite, jih pogosto opazimo prepozno. Zatiranje je težavno zaradi zaščitnega ščitka. Učinkovita so oljna pršila, ki jih uporabimo v času mirovanja (pozna zima), saj zadušijo prezimujoče stadije. Pomagajo tudi sistemični insekticidi.
Škodljivci, ki napadajo iglice
Različne vrste listnih uši se lahko naselijo na mladih poganjkih atlantske cedre. Hranijo se s sesanjem rastlinskih sokov, kar lahko povzroči kodranje, rumenenje in deformacijo iglic. Poleg neposredne škode izločajo tudi lepljivo medeno roso, na kateri se razvijejo že omenjene glive sajevke. Uši imajo veliko naravnih sovražnikov, kot so pikapolonice in tenčičarice, zato je uporaba insekticidov priporočljiva le ob močnejšem napadu. V začetni fazi jih lahko speremo z močnim curkom vode.
Pršice, predvsem navadna plenilska pršica, so drobni pajkovci, ki so s prostim očesom komaj vidni. Prav tako sesajo rastlinske sokove, kar povzroči pojav drobnih rumenih pikic na iglicah, ki se sčasoma zlijejo in iglice postanejo rumenkaste ali bronaste barve ter se osipajo. Pršice imajo rade suho in toplo vreme, zato se pogosto pojavijo v vročih poletjih. Njihovo prisotnost lahko preverimo tako, da pod vejo podržimo bel list papirja in potresemo vejo; na papirju bomo opazili drobne premikajoče se pikice. Zatiranje je mogoče z akaricidi ali z rednim prhanjem drevesa z vodo, kar poveča vlažnost.
Gosenice različnih metuljev se lahko občasno hranijo z iglicami cedre. Čeprav redko povzročijo večjo škodo na velikih drevesih, lahko na manjših ali mladih rastlinah objedajo poganjke in kvarijo videz. Ob manjšem napadu jih lahko poberemo ročno. Pri večjem številu gosenic so učinkoviti biološki insekticidi na osnovi Bacillus thuringiensis, ki delujejo specifično na gosenice metuljev in so neškodljivi za druge organizme. Pomembno je, da pripravek uporabimo, dokler so gosenice še majhne.
Bombažasta uš je vrsta uši, ki se zaščiti z belo, volnasto prevleko, podobno vati. Najdemo jo na iglicah in mladih poganjkih, kjer sesa sokove. Podobno kot druge uši izloča medeno roso. Zaradi svoje voščene prevleke je odporna na kontaktne insekticide. Učinkovitejša so sistemična sredstva ali oljna pršila. Pri manjšem napadu jih lahko poskusimo odstraniti z vatirano palčko, namočeno v alkohol.
Abiotski dejavniki in poškodbe
Poleg bolezni in škodljivcev lahko atlantsko cedro prizadenejo tudi različni abiotski oziroma okoljski dejavniki. Zimska suša je pogost problem pri iglavcih. V sončnih in vetrovnih zimskih dneh drevo skozi iglice izgublja vodo, ki je ne more nadomestiti iz zamrznjenih tal. To povzroči sušenje in rjavenje iglic, ki postane vidno šele spomladi. Preventiva je temeljito zalivanje jeseni, predno tla zamrznejo, in po možnosti zaščita mladih dreves z mrežami proti izsuševanju.
Poškodbe zaradi soli so pogoste na drevesih, ki rastejo ob cestah, kjer se pozimi uporablja sol za posipanje. Sol, ki jo zanaša pršec ali se s taljenjem snega kopiči v tleh, poškoduje korenine in otežuje sprejem vode. To se kaže kot rjavenje in sušenje iglic, predvsem na tisti strani drevesa, ki je obrnjena proti cesti. Če je le mogoče, se izogibajmo sajenju cedre na takšnih lokacijah ali pa drevo pozimi zaščitimo z oviro, spomladi pa tla obilno zalivamo, da speremo odvečno sol.
Sončni ožig se lahko pojavi tako pozimi kot poleti. Pozimi močno zimsko sonce, ki se odbija od snega, segreva iglice in povzroča izgubo vode, kar vodi v ožig. Poleti pa lahko ekstremna vročina in močno sonce, še posebej pri sortah z občutljivejšimi iglicami (npr. ‘Aurea’), povzročita poškodbe. Zagotavljanje zadostne vlage v tleh in zaščita mladih, občutljivih rastlin lahko zmanjšata tveganje za sončni ožig. Pravilna izbira lege, ki ustreza potrebam posamezne sorte, je ključna.
Poškodbe zaradi vetra in snega so mehanske narave. Močan veter lahko lomi veje, težak in moker sneg pa jih lahko upogne ali celo odlomi. Posebej občutljive so sorte z ozko, pokončno rastjo, kot je ‘Glauca Fastigiata’. Preventivno lahko pred zimo veje takšnih dreves rahlo povežemo skupaj z vrvjo ali mrežo, da jim zagotovimo dodatno oporo. Po močnem sneženju je priporočljivo sneg previdno otresti z vej, preden se ta strdi v led.
