Čeprav so angleške pelargonije ob pravilni negi razmeroma odporne rastline, niso povsem imune na napade bolezni in škodljivcev. Njihovi veliki, gosti cvetovi in bujno listje so lahko privlačni za različne nezaželene goste, medtem ko lahko neustrezni pogoji gojenja, kot sta prekomerna vlaga in slabo kroženje zraka, ustvarijo idealno okolje za razvoj glivičnih bolezni. Ključ do ohranjanja zdravih rastlin je preventiva, ki vključuje zagotavljanje optimalnih rastnih pogojev in redno pregledovanje rastlin. Pravočasno prepoznavanje prvih znakov težav in hitro ukrepanje sta bistvenega pomena za preprečevanje širjenja okužb in ohranjanje vitalnosti tvojih cvetočih lepotic. V tem poglavju bomo podrobneje spoznali najpogostejše bolezni in škodljivce, ki ogrožajo angleške pelargonije, ter se naučili, kako se z njimi učinkovito spopasti.
Najboljša obramba pred boleznimi in škodljivci je močna in zdrava rastlina. Rastline, ki so pod stresom zaradi neustreznih pogojev, kot so pomanjkanje svetlobe, nepravilno zalivanje ali pomanjkanje hranil, so veliko bolj dovzetne za napade. Zato je osnova preventive zagotavljanje vsega, kar smo opisali v prejšnjih poglavjih: pravilna lokacija, zračen substrat, ustrezno zalivanje in uravnoteženo gnojenje. Zdrava rastlina ima močnejši imunski sistem in se lažje upre morebitnim težavam.
Pomemben preventivni ukrep je tudi zagotavljanje dobrega kroženja zraka med rastlinami. Ne postavljaj loncev preblizu skupaj, saj se v gostem rastju vlaga zadržuje dlje časa, kar ustvarja pogoje za razvoj glivic. Redno odstranjevanje odcvetelih cvetov, porumenelih in odpadlih listov ne le izboljša videz rastline, ampak tudi odstrani potencialna gojišča bolezni. Odpadli deli rastlin so idealen material za razvoj sive plesni, zato je pomembno, da je okolica rastline vedno čista.
Redno pregledovanje je ključno za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj enkrat na teden si vzemi čas in natančno preglej svoje rastline. Posebno pozornost nameni spodnji strani listov, kjer se škodljivci najraje skrivajo, ter stičiščem listov s steblom. Išči morebitne spremembe v barvi listov, lepljive obloge, pajčevine, drobne žuželke ali kakršnekoli druge nenavadne znake. Prej ko opaziš težavo, lažje in z manj agresivnimi sredstvi jo boš lahko odpravil.
Ob nakupu novih rastlin jih vedno temeljito preglej, preden jih prineseš domov. Tudi če izgledajo zdrave, je priporočljivo, da jih za nekaj tednov postaviš v “karanteno”, ločeno od ostalih rastlin. Tako preprečiš, da bi z novo rastlino v svoj dom ali vrt vnesel skrite škodljivce ali bolezni, ki bi se lahko razširili na tvojo obstoječo zbirko. S temi preprostimi preventivnimi koraki lahko bistveno zmanjšaš verjetnost pojava resnejših težav.
Pogoste glivične bolezni
Siva plesen, ki jo povzroča gliva Botrytis cinerea, je najpogostejša in najbolj uničujoča bolezen, ki prizadene angleške pelargonije. Njihovi veliki in gosti cvetovi so še posebej dovzetni za to okužbo. Bolezen se najpogosteje pojavi v vlažnem in hladnem vremenu, ob slabem kroženju zraka. Prepoznaš jo po rjavih, vodnatih pegah na cvetnih lističih in listih, ki se hitro prekrijejo z značilno sivo, puhasto plesnivo prevleko. Okužba se lahko hitro razširi in povzroči propad celotnih cvetov in poganjkov.
Preventiva je pri sivi plesni ključna. Izogibaj se močenju cvetov in listov med zalivanjem. Zalivaj zjutraj, da se rastline čez dan posušijo. Zagotovi dobro zračnost med rastlinami in redno odstranjuj vse odcvetele in poškodovane dele. Ob prvih znakih okužbe takoj odstrani vse prizadete dele rastline, da preprečiš širjenje trosov. Pri močnejšem napadu je potrebna uporaba ustreznega fungicida, ki ga dobiš v specializiranih trgovinah.
Koreninska gniloba je še ena pogosta težava, ki je skoraj vedno posledica prekomernega zalivanja in slabe drenaže substrata. Povzročajo jo različne glive, ki uspevajo v anaerobnih (brez kisika) pogojih v razmočeni zemlji. Simptomi se najprej pokažejo na nadzemnih delih kot venenje, rumenenje in odpadanje spodnjih listov, čeprav je substrat vlažen. Rastlina izgleda ovela in brez življenja. Če rastlino vzameš iz lonca, boš opazil, da so korenine rjave, kašaste in imajo neprijeten vonj po gnilobi, namesto da bi bile bele in čvrste.
Reševanje rastline, ki jo je prizadela koreninska gniloba, je težavno in pogosto neuspešno. Edina možnost je, da rastlino takoj vzameš iz lonca, s korenin spereš vso zemljo in z ostrimi, čistimi škarjami odstraniš vse gnile dele korenin. Preostanek koreninskega sistema lahko razkužiš z blago raztopino fungicida. Rastlino nato posadi v nov, čist lonec s svežim, zračnim in suhim substratom. Po presajanju je nekaj časa ne zalivaj. Najboljša obramba je seveda preventiva: uporaba odcednega substrata, loncev z drenažnimi luknjami in pravilno zalivanje.
Najpogostejši škodljivci
Listne uši so majhne žuželke hruškaste oblike, ki so lahko zelene, črne, rjave ali rožnate barve. Običajno se zbirajo v kolonijah na najmlajših delih rastline, kot so vršički, mladi listi in cvetni popki. Hranijo se s sesanjem rastlinskih sokov, kar povzroča kodranje, deformacijo in rumenenje listov. Poleg tega izločajo lepljivo tekočino, imenovano medena rosa, na kateri se lahko razvijejo saje (črna plesen), kar dodatno škodi rastlini. Listne uši se zelo hitro razmnožujejo, zato je hitro ukrepanje ključno.
Ob manjšem napadu lahko uši mehansko odstraniš z močnim curkom vode ali jih obrišeš z vlažno krpo. Učinkovita so tudi domača sredstva, kot je milnica (raztopina ekološkega mila v vodi) ali pripravki na osnovi olja oljne ogrščice ali neemovega olja. S temi pripravki je treba rastlino temeljito poškropiti, predvsem po spodnji strani listov. Pri močnejših napadih je smiselna uporaba insekticidov, pri čemer je priporočljivo izbrati takšne, ki so prijaznejši do okolja in koristnih žuželk.
Rdeči pajek oziroma navadna pršica je droben škodljivec, ki ga s prostim očesom komaj opazimo. Uspeva v vročem in suhem okolju, zato se pogosto pojavi v zaprtih prostorih med prezimovanjem ali v vročih poletjih. Prepoznamo ga po drobnih, svetlih pikicah na zgornji strani listov, ki sčasoma porumenijo in se posušijo. Na spodnji strani listov in med stebli lahko opazimo fino, gosto pajčevino. Pršice prav tako sesajo rastlinske sokove in lahko v kratkem času povzročijo veliko škode.
Za zatiranje rdečega pajka je pomembno povečati zračno vlažnost, saj pršice ne marajo vlage. Redno pršenje rastlin z vodo lahko pomaga pri preventivi in blažjih napadih. Če je napad že prisoten, je treba rastlino temeljito sprhati z vodo in jo nato poškropiti z ustreznim akaricidom (sredstvom za zatiranje pršic) ali pripravkom na osnovi neemovega olja. Postopek je treba večkrat ponoviti v razmiku nekaj dni, da uničimo vse razvojne faze škodljivca.
Drugi možni škodljivci
Bela muha ali rastlinjakov ščitkar je majhna, bela mušica, ki ob dotiku rastline v rojih vzleti. Tako odrasle žuželke kot njihove ličinke se hranijo z rastlinskimi sokovi, običajno na spodnji strani listov. Podobno kot listne uši izločajo medeno roso, kar vodi v razvoj sajastih plesni. Prizadeti listi postanejo lepljivi, porumenijo in sčasoma odpadejo. Bela muha se zelo hitro razmnožuje, še posebej v toplih in zavetnih pogojih.
Za obvladovanje bele muhe je pomembno zgodnje ukrepanje. Rumene lepljive plošče so učinkovite za spremljanje prisotnosti in lovljenje odraslih osebkov. Manjše napade lahko obvladujemo s škropljenjem z milnico ali insekticidi na osnovi naravnih olj. Pri močnejših napadih so potrebni sistemski insekticidi, ki jih rastlina vsrka in tako postane strupena za škodljivce, ki se hranijo z njenimi sokovi. Postopke škropljenja je treba ponavljati, da uničimo vse generacije škodljivca.
Kaparji so škodljivci, ki jih je težje opaziti, saj so pogosto videti kot majhne rjave ali sivkaste izbokline na steblih in spodnji strani listov. Pritrdijo se na rastlino in se zaščitijo s trdim ščitom, pod katerim sesajo rastlinske sokove. Močan napad lahko močno oslabi rastlino, povzroči rumenenje listov in odmiranje poganjkov. Tudi kaparji izločajo medeno roso.
Zatiranje kaparjev je zahtevno zaradi njihovega zaščitnega ščita, ki jih varuje pred kontaktnimi insekticidi. Pri manjšem napadu jih lahko poskusimo odstraniti mehansko, na primer s staro zobno ščetko ali vatirano palčko, namočeno v alkohol. Pri močnejših napadih je najbolj učinkovita uporaba sistemskih insekticidov ali pripravkov na osnovi olj, ki škodljivce zadušijo. Oljne pripravke je najbolje uporabiti v obdobju mirovanja rastline.
Bakterijske in virusne bolezni
Bakterijske bolezni pri pelargonijah so manj pogoste kot glivične, a so lahko zelo uničujoče. Ena izmed njih je bakterijska pegavost, ki jo povzroča bakterija Xanthomonas. Kaže se kot majhne, vodnate pege na listih, ki se sčasoma povečajo, postanejo rjave ali črne, pogosto z rumenim robom. Bakterije se širijo z vodo, zato je pomembno, da se izogibamo močenju listov. Proti bakterijskim boleznim ni učinkovitih kemičnih sredstev za amatersko uporabo. Edini ukrep je takojšnje odstranjevanje in uničenje okuženih delov ali celotne rastline, da preprečimo širjenje.
Druga resna bolezen je bakterijska gniloba stebla, ki povzroči, da steblo pri dnu postane črno, mehko in sluzasto. Okužba se hitro širi navzgor in povzroči propad celotne rastline. Ta bolezen se pogosto prenaša z okuženim orodjem za obrezovanje, zato je sterilizacija škarij (npr. z alkoholom) med rezanjem različnih rastlin izjemno pomembna. Okuženih rastlin ni mogoče rešiti in jih je treba takoj uničiti.
Virusne bolezni so pri pelargonijah redkejše, a so neozdravljive. Simptomi so lahko zelo različni, vključujejo pa kodranje listov, zaostajanje v rasti, mozaične vzorce (svetlejše in temnejše lise) na listih ter deformacije cvetov. Virusi se najpogosteje prenašajo s škodljivci, ki sesajo rastlinske sokove (npr. listne uši), ali z okuženim orodjem. Če sumiš, da je tvoja rastlina okužena z virusom, jo je najbolje uničiti, da preprečiš širjenje na druge rastline.
Preventiva je pri teh boleznih edina prava obramba. Kupuj zdrave, certificirane sadike pri preverjenih prodajalcih. Skrbi za higieno orodja in dosledno zatiraj škodljivce, ki so prenašalci virusov. Močna in zdrava rastlina, gojena v optimalnih pogojih, bo imela veliko večjo odpornost tudi proti tem redkejšim, a nevarnim boleznim.
