Črni bor je na splošno zelo odporno in trdoživo drevo, ki se uspešno upira številnim boleznim in škodljivcem. Njegove trde iglice, debelo lubje in smola predstavljajo učinkovito naravno obrambo. Kljub temu pa nobeno drevo ni popolnoma imuno na težave, še posebej, če je pod stresom zaradi neugodnih rastnih pogojev, kot so suša, prekomerna vlaga, pomanjkanje sončne svetlobe ali poškodbe. Poznavanje najpogostejših bolezni in škodljivcev, ki lahko prizadenejo črni bor, ter pravočasno prepoznavanje njihovih znakov je ključnega pomena za ohranjanje zdravja in vitalnosti tega mogočnega iglavca.
Preventiva je vedno boljša od kurative, zato je najpomembnejši ukrep za zaščito črnega bora zagotavljanje optimalnih rastnih pogojev. Poskrbi, da je drevo posajeno na sončni legi z dobro odcednimi tlemi. Izogibaj se sajenju na preveč vlažna ali senčna mesta, saj to povečuje tveganje za glivične okužbe. Redno odstranjuj odmrle ali poškodovane veje, saj te predstavljajo vstopno točko za patogene. Prav tako je pomembno, da okoli drevesa redno odstranjuješ odpadle iglice in storže, saj se v njih lahko skrivajo bolezni in škodljivci.
Redno pregledovanje drevesa je ključno za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj nekajkrat na leto si vzemi čas in podrobno preglej iglice, poganjke, veje in deblo. Bodi pozoren na kakršnekoli spremembe, kot so rumenenje ali rjavenje iglic, sušenje vršičkov, nenavadni izrastki, smolni izcedki, luknjice v lubju ali prisotnost insektov in njihovih mrež. Hitreje kot opaziš težavo, lažje in uspešneje jo boš lahko odpravil. Manjše težave je pogosto mogoče rešiti z enostavnimi mehanskimi ukrepi, kot je odstranitev prizadetih delov.
Zdravo in močno drevo je veliko bolj odporno na napade bolezni in škodljivcev. Stres, ki ga povzročajo suša, pomanjkanje hranil ali fizične poškodbe, oslabi obrambne mehanizme drevesa in ga naredi bolj ranljivega. Zato je pravilna nega, vključno z ustreznim zalivanjem v prvih letih po sajenju in med ekstremno sušo, ključna za ohranjanje njegove vitalnosti. Izogibaj se poškodbam debla in korenin z vrtnim orodjem, kot so kosilnice in motorne žage, saj rane predstavljajo odprta vrata za okužbe.
Pogoste glivične bolezni
Ena najpogostejših bolezni, ki prizadene črni bor, je diplodijska sušica vršičkov, ki jo povzroča gliva Sphaeropsis sapinea (prej Diplodia pinea). Ta bolezen je še posebej nevarna za drevesa, ki so pod stresom zaradi suše ali poškodb zaradi toče. Prvi znaki okužbe se pokažejo spomladi na novih poganjkih. Iglice na okuženih vršičkih porjavijo, se posušijo in ostanejo na veji. Na dnu posušenih iglic in na storžih se lahko pojavijo majhna črna plodišča glive. Bolezen se lahko širi na večje veje in v skrajnih primerih povzroči propad celotnega drevesa.
Več člankov na to temo
Za obvladovanje diplodijske sušice je ključno odstranjevanje in uničevanje okuženih vej in vršičkov. Obrezovanje je treba opraviti v suhem vremenu, da se prepreči širjenje spor. Reze je treba narediti v zdrav les, vsaj 15-20 cm pod vidnim znakom okužbe. Orodje je treba po vsakem rezu razkužiti z alkoholom ali varikino, da se prepreči prenos bolezni na zdrave dele drevesa. V primeru hudih okužb je lahko potrebna uporaba fungicidov, vendar je najpomembnejša preventiva, ki vključuje zagotavljanje dobrih rastnih pogojev in izogibanje stresu.
Druga pogosta glivična bolezen je rdeča pegavost borovih iglic (Dothistroma septosporum), ki povzroča prezgodnje odpadanje iglic. Simptomi se običajno pojavijo jeseni ali spomladi kot temno zelene pege na iglicah, ki kasneje postanejo rjave ali rdečkasto rjave s temnejšim robom. Okužene iglice, predvsem starejše, sčasoma odmrejo in odpadejo, kar povzroči redčenje krošnje od spodaj navzgor. Mladi poganjki običajno ostanejo neokuženi. Bolezen je pogostejša v vlažnem vremenu in v gostih nasadih, kjer je slabo kroženje zraka.
Boj proti rdeči pegavosti vključuje predvsem sanitarne ukrepe. Odstranjevanje in sežiganje odpadlih okuženih iglic pomaga zmanjšati vir okužbe. V gostih nasadih je priporočljivo redčenje, da se izboljša zračnost krošenj. Kemično varstvo s fungicidi na osnovi bakra je lahko učinkovito, če se izvede v pravem času, običajno spomladi in zgodaj poleti, ko so nove iglice najbolj dovzetne za okužbo. Vendar pa je v domačih vrtovih uporaba fungicidov na velikih drevesih pogosto nepraktična in je poudarek na preventivnih ukrepih.
Škodljivci, ki napadajo bor
Med najpogostejšimi škodljivci črnega bora je borov prelec, gosenica nočnega metulja, ki se prehranjuje z iglicami. Obstaja več vrst borovih prelcev, ki se pojavljajo v različnih obdobjih leta. Njihovo hranjenje povzroča defoliacijo, kar slabi drevo. V primeru močnega napada, ki traja več let zapored, lahko pride do resnih poškodb in celo do propada drevesa. Prisotnost škodljivca opazimo po ogolelih vejah in značilnih svilenih zapredkih, v katerih se gosenice zbirajo.
Več člankov na to temo
Zatiranje borovega preleca je odvisno od obsega napada. Pri manjših drevesih in manjšem številu gosenic jih je mogoče mehansko odstraniti in uničiti. Pomembno je, da to počnemo previdno, saj imajo nekatere vrste gosenic dražeče dlake. Pri močnejših napadih je lahko potrebna uporaba bioloških insekticidov na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki je učinkovit proti gosenicam in manj škodljiv za druge organizme. Kemične insekticide uporabimo le v skrajnem primeru, ko je ogroženo preživetje drevesa.
Različne vrste podlubnikov (lubadarjev) so prav tako resna grožnja, še posebej za oslabela drevesa. Hroščki se zavrtajo pod lubje in tam izjedajo rove, v katere odlagajo jajčeca. Ličinke se nato hranijo z notranjim delom lubja in prekinjajo pretok vode in hranil, kar vodi v hitro sušenje in propad drevesa. Znaki napada so majhne luknjice v lubju, iz katerih se cedi smola, in kupčki žagovine (črvine) na deblu in ob njegovem vznožju. Ko se iglice na drevesu pričnejo množično sušiti, je običajno že prepozno.
Najboljša obramba pred podlubniki je ohranjanje vitalnosti dreves. Zdrava drevesa se napadu pogosto ubranijo tako, da zalijejo rove s smolo in zadušijo hrošče. Drevesa, ki so pod stresom zaradi suše, so veliko bolj dovzetna. Zato je ključno redno zalivanje v sušnih obdobjih. Če pride do napada, je treba okužena drevesa čim prej posekati in odstraniti iz nasada, da se prepreči širjenje hroščev na sosednja zdrava drevesa. Uporaba insekticidov je običajno neučinkovita, ko je škodljivec že pod lubjem.
Druge pogoste težave
Abiotski dejavniki, kot so ekstremne vremenske razmere, so pogost vzrok za poškodbe na črnem boru. Zimska suša, ki nastane zaradi izhlapevanja vode iz iglic v sončnih in vetrovnih dneh, medtem ko so tla zamrznjena, lahko povzroči rjavenje in sušenje iglic. Poškodbe zaradi soli za posipanje cest so pogoste na drevesih, ki rastejo ob prometnicah. Sol, ki jo zanaša pršec ali se kopiči v tleh, poškoduje iglice in korenine, kar se kaže v rjavenju iglic, predvsem na strani, ki je obrnjena proti cesti.
Za preprečevanje zimske suše je pomembno, da drevo jeseni temeljito zalijemo. Proti poškodbam zaradi soli lahko pomaga postavitev zaščitnih pregrad iz jute ali druge goste tkanine med drevo in cesto. Spomladi je priporočljivo območje okoli drevesa temeljito sprati z vodo, da se sol izpere iz območja korenin. Težak in moker sneg lahko polomi veje, zato ga je po močnejšem sneženju priporočljivo previdno otresti. Prav tako lahko močan veter ali udar strele povzroči resne mehanske poškodbe.
Rumene iglice so simptom, ki lahko kaže na številne različne težave. Lahko so posledica pomanjkanja hranil (npr. magnezija, železa), nepravilnega pH tal, prekomernega ali nezadostnega zalivanja, zbitosti tal, poškodb korenin ali napada bolezni in škodljivcev. Pomembno je natančno opazovati, kje in kdaj se rumenenje pojavlja. Če rumenijo le starejše, notranje iglice jeseni, je to verjetno naraven proces odmiranja starih iglic. Če pa rumenijo mladi poganjki ali cele veje, je treba poiskati vzrok.
Smoljenje je naraven odziv bora na poškodbe. Drevo izloča smolo, da bi zaprlo rane in se zaščitilo pred vdorom bolezni in škodljivcev. Občasno smoljenje iz manjših ran ni zaskrbljujoče. Če pa je smoljenje obilno in se pojavlja na več mestih po deblu, je to lahko znak resnejših težav, kot so napad podlubnikov, rakaste rane ali večje mehanske poškodbe. V takem primeru je treba natančno pregledati drevo in poiskati vzrok za prekomerno izločanje smole.
Ukrepi in zaščita
Najboljša zaščita je integrirano varstvo rastlin, ki združuje različne metode in pristope. To vključuje gojenje odpornih sort, zagotavljanje optimalnih rastnih pogojev, redno spremljanje zdravstvenega stanja rastlin in uporabo bioloških metod varstva, kadar je to mogoče. Spodbujanje naravnih sovražnikov škodljivcev, kot so ptice, pikapolonice in plenilske stenice, z ustvarjanjem primernega življenjskega okolja (grmovnice, cvetoče trajnice) lahko pomaga ohranjati ravnovesje v vrtu.
V primeru, da je uporaba kemičnih sredstev neizogibna, je treba ravnati zelo previdno. Vedno natančno preberi navodila za uporabo in se jih dosledno drži. Uporabljaj osebno zaščitno opremo in škropi v primernem vremenu, ko ne piha veter in ni napovedanega dežja. Izbiraj selektivne pripravke, ki so čim manj škodljivi za koristne organizme, še posebej za čebele. Škropi zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko čebele niso aktivne.
Pravilno obrezovanje je pomemben del sanitarne nege. Vse odmrle, bolne ali poškodovane veje je treba čim prej odstraniti. Reži vedno v zdrav les in uporabljaj ostro, razkuženo orodje. Večje rane, ki nastanejo pri obrezovanju, lahko premažeš s cepilno smolo, čeprav novejše raziskave kažejo, da se drevo pogosto bolje celi samo, če so rezi pravilno izvedeni. Nikoli ne puščaj štrcljev, saj se ti težko celijo in so idealno mesto za razvoj bolezni.
Če nisi prepričan, kaj je narobe s tvojim drevesom, se posvetuj s strokovnjakom. Arborist ali strokovnjak za varstvo rastlin ti bo pomagal pravilno diagnosticirati težavo in svetoval najustreznejše ukrepe. Včasih je težava preprosta in jo je mogoče hitro odpraviti, včasih pa zahteva bolj kompleksen pristop. S pravilno diagnozo in pravočasnim ukrepanjem lahko rešiš svoje drevo in mu zagotoviš dolgo in zdravo življenje.
