Uspešno prezimovanje kokarde je ključno za zagotovitev, da nas bo ta čudovita trajnica s svojimi živahnimi cvetovi razveseljevala iz leta v leto. Čeprav večina sort kokarde velja za prezimno trdne in dobro prenaša nizke temperature, je njihov največji sovražnik pozimi kombinacija mraza in prekomerne vlage. Zimska mokrota v tleh lahko povzroči gnitje korenin, kar je veliko pogostejši vzrok za propad rastline kot sam mraz. Zato se pravilna priprava na zimo ne osredotoča le na zaščito pred nizkimi temperaturami, temveč predvsem na zagotavljanje pogojev, v katerih bodo korenine ostale suhe in zdrave. Z nekaj preprostimi, a pravočasnimi ukrepi lahko bistveno povečamo možnosti za uspešno prezimovanje in si zagotovimo bujno cvetenje v naslednji sezoni.
Priprava na zimo se začne že jeseni, z zadnjimi opravili v rastni sezoni. Pomembno je, da proti koncu poletja prenehamo z gnojenjem, še posebej z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Pozno gnojenje spodbuja novo, mlado rast, ki pred zimo ne more dovolj oleseneti in je zato izjemno občutljiva na poškodbe zaradi zmrzali. Rastlini moramo omogočiti, da postopoma upočasni svojo rast in se pripravi na obdobje mirovanja, s čimer okrepi svojo naravno odpornost na mraz. Tudi z zalivanjem postopoma prenehamo, razen če je jesen izjemno suha.
Ena od ključnih odločitev pri pripravi na zimo je, ali naj nadzemne dele rastline porežemo jeseni ali jih pustimo stati do pomladi. Obe možnosti imata svoje prednosti in slabosti, odločitev pa je odvisna od lokalnih podnebnih razmer in osebnih preferenc. Puščanje stebel in listov čez zimo nudi nekaj naravne zaščite koreninski grudi, hkrati pa posušena socvetja s semeni služijo kot hrana za ptice in dodajo strukturo zimskemu vrtu. Po drugi strani pa jesensko obrezovanje zmanjša možnost prezimovanja bolezni in škodljivcev ter pripomore k bolj urejenemu videzu vrta.
Ne glede na odločitev o obrezovanju je najpomembnejši ukrep za zaščito kokarde pred zimskim propadom zagotavljanje ustrezne zimske zaščite v obliki zastirke. Ta ne ščiti toliko pred mrazom, kot predvsem pred nihanji temperature in izsuševanjem zaradi zimskega vetra. Zastirka deluje kot izolator, ki ohranja bolj stabilno temperaturo tal in preprečuje prezgodnje odganjanje v primeru kratkotrajnih otoplitev sredi zime, ki jim sledi ponovna zmrzal, kar je za rastline lahko usodno. Pravilna uporaba zastirke je preprost, a izjemno učinkovit način za pomoč kokardi pri preživetju zime.
Jesenska priprava tal
Ključ do uspešnega prezimovanja kokarde se skriva v tleh, zato je jesenska priprava tal izjemno pomembna. Največja nevarnost za kokardo pozimi ni mraz, temveč odvečna vlaga v kombinaciji z nizkimi temperaturami. Korenine, ki so v nenehno mokri in zamrznjeni zemlji, so izpostavljene gnitju in propadu. Zato je absolutno nujno, da raste na dobro odcednem rastišču. Če smo že ob sajenju poskrbeli za dobro drenažo, smo naredili največji korak k uspešnemu prezimovanju. V nasprotnem primeru je jesen pravi čas, da razmislimo o presaditvi na primernejšo lokacijo v prihodnji sezoni.
Več člankov na to temo
Jeseni je pomembno, da poskrbimo za čistočo okoli rastlin. Odstranimo ves plevel, ki bi lahko rastlini konkuriral za preostala hranila in vodo ter nudil zatočišče za prezimovanje škodljivcev. Prav tako je priporočljivo odstraniti vse odpadlo listje in druge organske ostanke neposredno okoli rastline, saj lahko gnijoč material zadržuje preveč vlage in postane gojišče za glivične bolezni. S tem ustvarimo bolj suho in zračno okolje okoli koreninskega vratu, ki je najbolj občutljiv del rastline.
Rahlo rahljanje zgornje plasti zemlje okoli rastline (pazimo, da ne poškodujemo korenin) lahko izboljša zračnost in drenažo. Vendar se je treba izogibati globokemu prekopavanju, saj bi s tem lahko poškodovali koreninski sistem, ki se pripravlja na mirovanje. Jesen je tudi primeren čas za dodajanje tanke plasti komposta okoli rastline, vendar ne tik ob steblo. Kompost bo deloval kot rahla zaščita, hkrati pa bo izboljšal strukturo tal in jih obogatil s hranili, ki bodo na voljo spomladi.
Če kokarda raste v loncih ali posodah, je priprava nekoliko drugačna. Posode so bolj izpostavljene nizkim temperaturam, saj zemlja v njih hitreje premrzne. Pomembno je zagotoviti, da imajo posode zadostne drenažne odprtine in da niso postavljene v podstavke, kjer bi se lahko nabirala voda. Manjše posode je najbolje prestaviti na zaščiteno mesto, na primer ob hišno steno, v neogrevano garažo ali pa jih zakopljemo v vrtno zemljo, da izoliramo koreninsko grudo pred najhujšim mrazom.
Obrezovanje: jeseni ali spomladi?
Odločitev o tem, kdaj obrezati ovenele nadzemne dele kokarde, je pogosto predmet razprav med vrtnarji, saj imata obe možnosti svoje utemeljene razloge. Puščanje stebel in posušenih cvetnih glavic čez zimo ima več prednosti. Prvič, suhi nadzemni deli delujejo kot naravna zastirka, ki lovi sneg in listje ter tako ustvarja dodatno izolacijsko plast nad koreninsko grudo. To pomaga ščititi rastlino pred nihanji temperature in zimskim vetrom.
Več člankov na to temo
Drugič, posušena stebla in semenske glavice dodajo vrtu zanimivo strukturo in teksturo v sicer pusti zimski pokrajini. Ko jih prekrije slana ali sneg, so lahko zelo slikoviti. Poleg estetske vrednosti imajo tudi ekološko funkcijo, saj semena, ki ostanejo v cvetnih glavicah, predstavljajo pomemben vir hrane za ptice, kot so liščki in ščinkavci. S tem, ko pustimo rastlino stati, prispevamo k ohranjanju biotske raznovrstnosti na našem vrtu tudi pozimi.
Po drugi strani pa ima jesensko obrezovanje svoje prednosti, zlasti z vidika higiene in preprečevanja bolezni. Na odmirajočih rastlinskih delih lahko prezimijo spore glivičnih bolezni (kot je pepelasta plesen) ali jajčeca škodljivcev. Z odstranitvijo teh delov jeseni zmanjšamo možnost okužbe v naslednjem letu. Poleg tega je vrt po jesenskem čiščenju videti bolj urejen, spomladi pa imamo manj dela, saj so grede že pripravljene na novo rast.
V hladnejših podnebjih z veliko snega je jesensko obrezovanje pogosto bolj priporočljivo. Težka snežna odeja lahko poleže in polomi stebla, kar ustvari zgoščeno in vlažno maso nad koreninami, idealno za razvoj gnilobe. V tem primeru je bolje rastlino porezati na višino približno 10-15 cm nad tlemi. V milejših podnebjih pa je odločitev bolj odvisna od estetskih preferenc vrtnarja. Kompromisna rešitev je, da porežemo le del rastlin, druge pa pustimo za zimsko dekoracijo in hrano pticam. Ne glede na odločitev pa je spomladi nujno odstraniti vse preostale odmrle dele, preden se začne nova rast.
Zimska zaščita in zastirka
Zimska zaščita je ključnega pomena za preživetje kokarde, še posebej za mlade rastline v prvem letu po sajenju in v območjih z ostrimi zimami brez stalne snežne odeje. Sneg je namreč odličen naravni izolator, ki ščiti rastline pred mrazom in vetrom. V zimah z malo snega pa so rastline bolj izpostavljene, zato je uporaba zastirke zelo priporočljiva. Glavni namen zimske zastirke ni gretje, temveč ohranjanje čim bolj stabilne temperature tal in preprečevanje ciklov zmrzovanja in tajanja, ki lahko poškodujejo korenine.
Najboljši čas za nanos zimske zastirke je pozno jeseni, po prvih močnejših zmrzalih, ko so tla že nekoliko zamrznjena. Če zastirko nanesemo prezgodaj, ko so tla še topla in vlažna, lahko ustvarimo idealne pogoje za razvoj gnilobe in privabimo voluharje, ki si pod zastirko ustvarijo gnezda. Z nanosom počakamo, da rastlina preide v fazo popolnega mirovanja. Zastirko nasujemo v debelini od 5 do 10 centimetrov okoli osnove rastline, vendar pazimo, da ne pokrijemo samega središča (koreninskega vratu), da preprečimo gnitje.
Za zimsko zastirko so primerni zračni in lahki materiali, ki ne zadržujejo preveč vlage. Odlična izbira so suho odpadlo listje (zlasti hrastovo, ki se počasi razgraja), slama, smrekove veje ali borove iglice. Ti materiali ustvarijo zračno plast, ki dobro izolira, a hkrati omogoča dihanje tal. Izogibati se je treba težkim materialom, kot je pokošena trava ali žagovina, ki se hitro sprimejo, postanejo neprepustni in zadržujejo preveč vlage. Smrekove veje so še posebej koristne, saj odganjajo glodavce in preprečujejo, da bi veter raznosil lažje materiale, kot je listje.
Spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali in se tla začnejo segrevati, je treba zastirko postopoma odstraniti. Če jo pustimo predolgo, lahko zavira segrevanje tal in prepreči odganjanje novih poganjkov. Odstranjujemo jo postopoma, v oblačnem vremenu, da se rastlina počasi privadi na močnejšo svetlobo in višje temperature. Del organske zastirke, kot je kompost ali razpadlo listje, lahko pustimo na gredi, saj bo obogatil tla s hranili.
Prezimovanje v posodah
Prezimovanje kokarde v loncih in posodah zahteva posebno pozornost, saj so korenine v posodah veliko bolj izpostavljene mrazu kot v vrtni zemlji. Medtem ko zemlja v vrtu deluje kot velik izolator, lahko zemlja v loncu popolnoma premrzne z vseh strani, kar lahko poškoduje ali uniči koreninski sistem. Zato je treba rastline v posodah dodatno zaščititi. Prvi korak je prenehanje zalivanja jeseni, razen če je substrat popolnoma suh, saj je zmrznjena mokra zemlja za korenine usodna.
Manjše posode lahko preprosto prestavimo na zaščiteno mesto. Idealno je neogrevano, a pred vetrom in padavinami zaščiteno mesto, kot je hladna garaža, lopa, klet ali zaprta terasa, kjer se temperature ne spustijo daleč pod ničlo. V takšnih prostorih je treba občasno, morda enkrat na mesec, preveriti vlažnost substrata in ga po potrebi minimalno zaliti, da se korenine popolnoma ne izsušijo. Pomembno je, da rastlina ostane v fazi mirovanja, zato prostor ne sme biti pretopel.
Če nimamo možnosti umika posod v zaprt prostor, jih je treba zaščititi na prostem. Posode postavimo na zavetrno mesto, najbolje ob južno ali zahodno steno hiše, kjer bodo deležne nekaj toplote. Pomembno je, da jih dvignemo od tal, na primer na lesene letvice ali stiropor, da preprečimo neposreden stik z mrzlimi tlemi in omogočimo odtekanje odvečne vode. Celotno posodo, vključno z loncem, lahko ovijemo v več plasti jute, mehurčkaste folije ali stare odeje, da dodatno izoliramo koreninsko grudo.
Druga učinkovita metoda je, da posodo zakopljemo v vrtno zemljo. Izkopljemo jamo, v katero postavimo lonec, tako da je rob lonca poravnan s površino zemlje. Okoli lonca nasujemo zemljo, površino pa prekrijemo z dodatno zastirko (listje, slama). S tem izkoristimo izolacijsko sposobnost okoliške zemlje in korenine zaščitimo pred najhujšim mrazom. Ne glede na izbrano metodo je pomembno, da substrat v posodi ostane relativno suh skozi vso zimo, saj je mokrota največji sovražnik prezimujoče kokarde.
