Kokarda je po naravi skromna rastlina, ki ne potrebuje bogatih, s hranili nasičenih tal, da bi uspevala in bogato cvetela. Njeno poreklo iz prerijskih območij jo je prilagodilo na rast v revnejših tleh, zato je pretirano gnojenje ena najpogostejših in najbolj škodljivih napak pri njeni oskrbi. Razumevanje njenih minimalnih potreb po hranilih je ključno za doseganje ravnovesja med zdravo rastjo in obilnim cvetenjem. Namesto da bi rastlino zasipavali z gnojili, se je treba osredotočiti na ustvarjanje zdravih in živih tal, ki bodo rastlini zagotovila vse potrebno za uspešno rast. Pravilno gnojenje kokarde pomeni zmernost in premišljenost, saj lahko preveč dobrega hitro privede do nasprotnega učinka – bujnega zelenja in malo cvetov.
Osnovno pravilo pri gnojenju kokarde je, da je manj pogosto več. V večini primerov bo zadostovalo že, če ob sajenju v sadilno jamo vmešamo lopato dobro preperetega komposta. Kompost ne le da zagotovi počasi sproščajoča se hranila za začetno rast, ampak tudi izboljša strukturo tal, njihovo zračnost in sposobnost zadrževanja vode. Za rastline, posajene v povprečno rodovitna vrtna tla, dodatno gnojenje med rastno sezono pogosto sploh ni potrebno. Rastlina bo pokazala svojo hvaležnost z močno rastjo in obilico cvetov tudi brez nenehnega dodajanja gnojil.
Glavna nevarnost prekomernega gnojenja je previsoka vsebnost dušika. Dušik je makrohranilo, ki spodbuja vegetativno rast, torej rast listov in stebel. Če ga je preveč, bo kokarda razvila bujno, temno zeleno listje in dolga, mehka stebla, ki se bodo pod lastno težo ali v vetru zlahka polegala. Hkrati pa bo rastlina vso svojo energijo usmerila v rast zelenih delov, cvetenje pa bo postalo skromno, zapoznelo ali pa bo popolnoma izostalo. Zato se je treba izogibati gnojilom z visoko vsebnostjo dušika, kot so nekatera gnojila za travo ali svež hlevski gnoj.
Če se odločimo za dodatno gnojenje, na primer v primeru zelo revnih, peščenih tal ali pri gojenju v posodah, kjer se hranila hitreje izpirajo, je ključna izbira pravega gnojila. Najboljša izbira so uravnotežena organska gnojila ali mineralna gnojila, namenjena cvetočim rastlinam. Ta imajo običajno nižjo vsebnost dušika (N) in višjo vsebnost fosforja (P), ki spodbuja razvoj korenin in cvetov, ter kalija (K), ki krepi splošno odpornost rastline. Tudi pri uporabi teh gnojil se je treba strogo držati navodil proizvajalca in jih ne uporabljati prepogosto.
Osnovne potrebe po hranilih
Kokarda za svojo rast potrebuje enaka osnovna hranila kot večina drugih rastlin, vendar v precej manjših količinah. Tri ključna makrohranila so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Dušik je odgovoren za rast zelenih delov rastline, kot so listi in stebla. Fosfor igra ključno vlogo pri razvoju močnega koreninskega sistema, nastanku cvetnih popkov in zorenju semen. Kalij pa je pomemben za splošno zdravje in odpornost rastline, saj sodeluje pri uravnavanju vodnega režima, fotosintezi in odpornosti proti boleznim, suši ter mrazu.
Več člankov na to temo
Za kokardo je najpomembnejše pravilno razmerje med temi hranili. Kot že omenjeno, preveč dušika vodi v bujno listje in malo cvetov. Zato je idealno gnojilo za kokardo tisto, ki ima nizko vsebnost dušika in višjo vsebnost fosforja ter kalija. Takšno razmerje spodbuja rastlino, da svojo energijo usmerja v cvetenje in razvoj močnih korenin, namesto v prekomerno rast zelenja. To je še posebej pomembno v drugi polovici rastne sezone, ko želimo spodbujati dolgotrajno cvetenje.
Poleg makrohranil rastline potrebujejo tudi mikrohranila, kot so železo, magnezij, kalcij, žveplo in bor, vendar v zelo majhnih količinah. V večini vrtnih tal so ta mikrohranila prisotna v zadostnih količinah. Najboljši način za zagotavljanje širokega spektra mikrohranil je uporaba organskih gnojil, kot je kompost. Kompost, ki nastane z razgradnjo različnih organskih materialov, vsebuje uravnoteženo mešanico vseh potrebnih hranil, ki se sproščajo postopoma in so rastlinam lahko dostopna.
Pomanjkanje hranil se pri kokardi redko pojavi, razen če raste v izjemno revnih in izpranih tleh. Znaki pomanjkanja se lahko kažejo kot bledo ali rumenkasto listje (pomanjkanje dušika), slab razvoj korenin in cvetov (pomanjkanje fosforja) ali splošna oslabelost in povečana občutljivost na bolezni (pomanjkanje kalija). Vendar pa je pred dodajanjem specifičnih gnojil vedno treba preveriti, ali težav ne povzročajo drugi dejavniki, kot so neustrezna pH vrednost tal, slaba drenaža ali prekomerno zalivanje, ki lahko ovirajo sposobnost rastline za črpanje hranil iz tal.
Organsko proti mineralnemu gnojenju
Pri odločanju o gnojenju kokarde se vrtnarji soočajo z izbiro med organskimi in mineralnimi (umetnimi) gnojili. Organska gnojila, kot so kompost, dobro preperel hlevski gnoj, kostna moka ali različni organski pripravki, delujejo tako, da hranijo tla in neposredno rastlino. Hranila v organski obliki se morajo najprej razgraditi s pomočjo mikroorganizmov v tleh, preden postanejo dostopna rastlinam. Ta proces je počasen in postopen, kar zmanjšuje tveganje za prekomerno gnojenje in ožig korenin.
Več člankov na to temo
Glavna prednost organskih gnojil je, da poleg hranil izboljšujejo tudi strukturo tal. Povečujejo vsebnost humusa, kar izboljša zračnost, drenažo in sposobnost zadrževanja vode. Spodbujajo življenje v tleh, saj so hrana za deževnike in koristne mikroorganizme, ki so ključni za zdravje talnega ekosistema. Za kokardo, ki ceni zdrava in dobro odcedna tla, je uporaba organskih gnojil, zlasti komposta, daleč najboljša izbira, saj rešuje več potreb hkrati.
Mineralna gnojila so po drugi strani sintetično proizvedene soli, ki vsebujejo visoko koncentracijo rastlinam takoj dostopnih hranil. Njihova glavna prednost je hitro delovanje, saj rastline lahko hranila absorbirajo skoraj takoj po aplikaciji. To je lahko koristno v primerih, ko rastlina kaže očitne znake pomanjkanja določenega hranila in je potreben hiter odziv. Vendar pa njihova uporaba prinaša tudi več tveganj, še posebej pri rastlinah, kot je kokarda.
Prekomerna uporaba mineralnih gnojil lahko hitro privede do prevelike koncentracije soli v tleh, kar lahko poškoduje korenine (ožig). Hranila se tudi hitreje izpirajo v podtalnico, kar predstavlja okoljsko breme. Poleg tega mineralna gnojila ne prispevajo k izboljšanju strukture tal ali spodbujanju talnega življenja; dolgoročno lahko celo škodijo mikroorganizmom v tleh. Zato je pri kokardi uporaba mineralnih gnojil priporočljiva le izjemoma, v majhnih odmerkih in z izbiro formulacije, ki je primerna za cvetoče trajnice.
Kdaj in kako gnojiti
Čas in način gnojenja sta ključna za zagotavljanje, da bo kokarda prejela hranila takrat, ko jih najbolj potrebuje, in na način, ki je zanjo najbolj koristen. Najpomembnejše gnojenje se opravi ob sajenju. Ne glede na to, ali sadimo spomladi ali jeseni, je priporočljivo v sadilno jamo vmešati eno do dve pesti zrelega komposta ali uravnoteženega organskega gnojila v granulah. To bo zagotovilo osnovno preskrbo s hranili za celotno prvo sezono in spodbudilo razvoj močnega koreninskega sistema.
Za že uveljavljene rastline na vrtu je najboljši čas za gnojenje zgodaj spomladi, ko se pojavi nova rast. Takrat lahko okoli osnove rastline potresemo tanek sloj komposta (približno 1-2 cm) ali majhno količino dolgodelujočega granuliranega gnojila za cvetoče trajnice. Gnojilo nato narahlo vdelamo v zgornjo plast zemlje, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo korenin. Spomladansko gnojenje bo rastlini dalo zagon za rast in pripravo na cvetenje. V večini primerov je to edino gnojenje, ki ga kokarda potrebuje v celem letu.
Če rastlina raste v zelo revnih, peščenih tleh ali v loncih, kjer se hranila hitreje porabijo, je lahko potrebno dodatno gnojenje med rastno sezono. V tem primeru lahko uporabimo tekoče gnojilo za cvetoče rastline, razredčeno na polovico priporočene koncentracije. Gnojimo enkrat na mesec od začetka cvetenja (običajno junija) do konca avgusta. Pomembno je, da z gnojenjem prenehamo konec poletja, da ne spodbujamo nove rasti, ki bi bila občutljiva na zimski mraz. Tekoče gnojilo vedno nanašamo na vlažno zemljo, da preprečimo ožig korenin.
Jesensko gnojenje z gnojili, bogatimi z dušikom, ni priporočljivo, saj spodbuja pozno rast, ki ne more pravočasno dozoreti in je zato bolj izpostavljena poškodbam zaradi zmrzali. Namesto tega lahko jeseni okoli rastline nanesemo tanek sloj komposta. Ta bo deloval kot zaščitna zastirka čez zimo, hkrati pa se bodo hranila počasi sproščala in obogatila tla za naslednjo pomlad. Ne glede na metodo je ključno opazovati rastlino in se odzvati na njene potrebe, namesto da bi slepo sledili urniku gnojenja.
Prekomerno gnojenje in njegove posledice
Prekomerno gnojenje je pri gojenju kokarde pogostejša in bolj škodljiva težava kot pomanjkanje hranil. Ta na sušo odporna rastlina je prilagojena na skromne pogoje, zato presežek hranil, zlasti dušika, poruši njeno naravno ravnovesje in vodi v vrsto težav. Najbolj očitna posledica je že omenjena spodbujena rast listja na račun cvetenja. Rastlina postane bujna, zelena, a cvetnih popkov je malo ali pa jih sploh ni, kar je v popolnem nasprotju z razlogom, zakaj jo gojimo.
Preveč dušika povzroči tudi, da rastlinska tkiva postanejo mehka, vodena in šibka. Stebla postanejo dolga in tanka ter se ne morejo sama nositi, zato se pod težo listja in redkih cvetov upognejo in poležejo, še posebej po dežju ali v močnejšem vetru. Takšna rastlina je videti neurejena in potrebuje oporo. Poleg estetskih težav pa mehka in bujna tkiva postanejo tudi veliko bolj dovzetna za napad škodljivcev, kot so listne uši, in za okužbe z glivičnimi boleznimi, kot je pepelasta plesen.
Presežek hranil v tleh, zlasti pri uporabi mineralnih gnojil, lahko povzroči visoko koncentracijo soli v raztopini tal. To ustvari osmotski pritisk, ki rastlini otežuje črpanje vode iz tal, čeprav je ta prisotna. V skrajnih primerih lahko pride do tako imenovanega “ožiga korenin”, kjer koreninske celice zaradi izgube vode propadejo. Simptomi so podobni simptomom suše: rastlina veni, listni robovi se sušijo in rjavijo, kljub temu da so tla lahko vlažna.
Dolgoročno prekomerno gnojenje negativno vpliva tudi na zdravje tal. Umetna gnojila lahko uničijo koristne mikroorganizme v tleh, ki so ključni za kroženje hranil in ohranjanje zdrave strukture tal. To vodi v degradacijo tal, ki postanejo odvisna od nenehnega dodajanja umetnih gnojil. Zato je pri kokardi ključnega pomena, da se osredotočimo na gradnjo zdravih tal z organsko snovjo in gnojimo le, kadar je to resnično potrebno, ter pri tem uporabljamo uravnotežena gnojila v zmernih količinah.
Gnojenje kokarde v loncih in posodah
Gojenje kokarde v loncih in posodah prinaša nekoliko drugačne izzive glede gnojenja v primerjavi z gojenjem na vrtu. Omejen volumen substrata v posodi pomeni, da se hranila hitreje porabijo in izperejo z vsakim zalivanjem. Zato bodo rastline v posodah potrebovale rednejše dognojevanje, da ohranijo svojo vitalnost in bujno cvetenje skozi vso sezono. Kljub temu pa tudi tu velja načelo zmernosti, saj je v zaprtem sistemu lonca lažje povzročiti prekomerno gnojenje.
Pri sajenju v posode je ključnega pomena uporaba kakovostnega in dobro odcednega substrata. Idealna je mešanica substrata za cvetoče rastline z dodatkom peska ali perlita za izboljšanje drenaže. Ob sajenju lahko v substrat vmešamo dolgodelujoče gnojilo v obliki granul ali palčk, ki bo postopoma sproščalo hranila v naslednjih nekaj mesecih. To je odličen način za zagotavljanje osnovne in enakomerne preskrbe s hranili brez skrbi za redno dognojevanje.
Če ne uporabimo dolgodelujočega gnojila, bo potrebno redno gnojenje s tekočim gnojilom. Približno en mesec po sajenju, ko je rastlina porabila začetna hranila iz substrata, začnemo z dognojevanjem. Uporabimo tekoče gnojilo za cvetoče rastline (z nižjo vsebnostjo dušika), ki ga po navodilih proizvajalca, ali še bolje, v polovični koncentraciji, dodajamo vodi za zalivanje. Gnojimo na vsake dva do štiri tedne v obdobju aktivne rasti in cvetenja, od pozne pomladi do konca poletja.
Pomembno je, da rastlino pred gnojenjem vedno zalijemo z navadno vodo, da je substrat vlažen. Gnojenje suhega substrata lahko povzroči ožig korenin. Proti koncu poletja postopoma zmanjšujemo pogostost gnojenja in ga jeseni popolnoma opustimo, da se rastlina pripravi na zimsko mirovanje. Redno opazovanje rastline nam bo pomagalo prilagoditi urnik gnojenja; če listi postanejo bledi, je to lahko znak za potrebo po hranilih, medtem ko bujna zelena rast brez cvetov kaže na presežek dušika in potrebo po zmanjšanju gnojenja.
