Gozdni slezenovec je v osnovi trpežna trajnica, ki dobro prenaša zmerne zime v našem podnebnem pasu. Kljub temu pa ustrezna priprava na zimsko mirovanje pripomore k boljšemu preživetju, zmanjša tveganje za poškodbe zaradi mraza in zagotovi močan ter zdrav začetek rasti v naslednji pomladi. Postopki prezimovanja se razlikujejo glede na to, ali rastlina raste na vrtni gredi ali v posodi, ter glede na ostrino lokalnih zimskih razmer. Skrbna jesenska nega in zaščita sta naložba v dolgoročno zdravje in lepoto te priljubljene vrtne rastline.
Priprava gozdnega slezenovca na zimo se začne že konec poletja. Pomembno je, da prenehamo z gnojenjem, še posebej z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Dušik spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki pred zimo ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo in dozorijo. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na mraz in bi pozimi pozeble, kar bi po nepotrebnem izčrpalo rastlino in ustvarilo vstopna mesta za bolezni. Zadnje gnojenje opravimo najkasneje konec avgusta.
Jeseni, po prvi močnejši slani, ko nadzemni deli rastline začnejo propadati in rumeneti, je čas za rez. Vsa stebla porežemo na višino približno 10 do 15 centimetrov nad tlemi. Ta ukrep je pomemben iz več razlogov. Z odstranitvijo starih stebel in listov preprečimo prezimovanje spor glivičnih bolezni, kot je slezenovčeva rja, in jajčec škodljivcev, ki bi se lahko skrivali v odmrlem rastlinskem materialu. Poleg tega urejen videz grede olajša spomladansko čiščenje.
Odrezane rastlinske dele je treba skrbno odstraniti z grede. Če so bili rastlinski deli zdravi, jih lahko kompostiramo. Če pa smo med sezono opazili znake bolezni, je nujno, da jih zavržemo med mešane odpadke ali sežgemo, da preprečimo širjenje okužbe. Po rezi je priporočljivo tudi očistiti okolico rastline in odstraniti morebiten plevel, ki bi lahko tekom zime nudil zavetje polžem in drugim škodljivcem.
Čeprav je gozdni slezenovec odporen na mraz, mu v območjih z zelo nizkimi zimskimi temperaturami ali malo snežne odeje koristi dodatna zimska zaščita. Sneg deluje kot naravni izolator in ščiti koreninski sistem pred globoko zmrzaljo. Če snega ni, so korenine bolj izpostavljene. Zato je priporočljivo, da po jesenski rezi okoli osnove rastline nasujemo plast zimske zaščite, ki bo delovala kot izolator in ohranjala bolj stabilno temperaturo tal.
Več člankov na to temo
Zimska zaščita na prostem
Zimska zaščita ali zastirka je ključna za varovanje koreninskega sistema gozdnega slezenovca pred zimskim mrazom in nihanji temperature. Debela plast organskega materiala, nanesena okoli osnove rastline, deluje kot izolacijska odeja. Za zastirko lahko uporabimo različne materiale, kot so suho odpadlo listje (brez znakov bolezni), slama, smrekove veje (smrečje) ali grobo sesekljano lubje. Kompost je prav tako odlična izbira, saj ne le ščiti, ampak tudi počasi bogati tla s hranili.
Zastirko nanesemo v debelini od 10 do 15 centimetrov, potem ko smo porezali stebla in očistili tla. Pomembno je, da zastirka prekrije celotno območje koreninskega sistema. Smrekove veje so še posebej priporočljive, saj so zračne in ne gnijejo hitro, hkrati pa ne ustvarjajo preveč zgoščenega in vlažnega okolja, ki bi lahko spodbujalo gnitje koreninske vratu. Listje je prav tako dober izolator, vendar ga je priporočljivo prekriti z nekaj vejami, da ga veter ne raznosi.
Namen zimske zaščite ni le ščitenje pred globoko zmrzaljo, amprav tudi pred prezgodnjim odganjanjem spomladi. V dneh, ko zimsko sonce močno ogreje temna tla, se lahko rastlina prezgodaj prebudi. Če sledi ponovna močna ohladitev, lahko mladi, komaj odgnali poganjki pozebejo. Zastirka ohranja tla hladnejša in bolj enakomerno temperirana, kar upočasni spomladansko prebujanje in zmanjša tveganje za poškodbe zaradi poznih pozeb.
Spomladi, ko mine nevarnost močnejših in dolgotrajnejših zmrzali, je treba zimsko zaščito postopoma odstraniti. To storimo na oblačen dan, da rastline ne izpostavimo nenadnemu šoku zaradi močnega sonca. Zastirko odstranimo previdno, da ne poškodujemo novih poganjkov, ki morda že odganjajo pod njo. Del komposta ali razpadlega listja lahko pustimo na gredi in ga narahlo vdelamo v tla kot organsko gnojilo.
Več člankov na to temo
Prezimovanje v posodah
Rastline, gojene v posodah, so pozimi veliko bolj izpostavljene mrazu kot tiste na vrtnih gredah. Koreninski sistem v posodi ni zaščiten z veliko maso zemlje, zato lahko temperature v substratu padejo precej pod ledišče, kar lahko usodno poškoduje korenine. Zato je prezimovanje gozdnega slezenovca v posodah zahtevnejše in zahteva dodatne ukrepe za zaščito. Obstaja več načinov, kako rastlino varno pripeljati čez zimo.
Najboljša metoda je, da posodo z rastlino premaknemo na zaščiteno, hladno in svetlo mesto. Idealni so neogrevani prostori, kot so garaže, kleti z oknom, hladni rastlinjaki ali zaprte verande, kjer se temperatura giblje okoli ledišča, vendar ne pade globoko pod ničlo. V takšnih pogojih rastlina preide v popolno mirovanje. Med prezimovanjem je treba občasno preveriti vlažnost substrata in ga po potrebi rahlo zaliti, da se korenine ne izsušijo popolnoma.
Če nimamo primernega notranjega prostora, lahko posode prezimimo tudi na prostem, vendar jih moramo ustrezno zaščititi. Posodo prestavimo na zavetno lego, na primer ob hišno steno, kjer je zaščitena pred mrzlim vetrom. Ključno je izolirati posodo z vseh strani. Posodo dvignemo od mrzlih tal in jo postavimo na leseno desko ali stiropor. Nato celotno posodo ovijemo z izolacijskim materialom, kot je juta, mehurčkasta folija, stara odeja ali posebne zimske zaščitne tkanine.
Površino substrata v loncu prav tako prekrijemo z debelo plastjo zastirke, na primer z listjem ali slamo. Pomembno je, da zaščita omogoča dihanje in ne zadržuje preveč vlage, ki bi lahko povzročila gnitje. Tudi med zimo na prostem moramo paziti, da se substrat ne izsuši popolnoma, zato ga v dneh brez zmrzali občasno preverimo in po potrebi zalijemo z majhno količino vode.
Posebnosti glede na sorto in starost
Odpornost gozdnega slezenovca na mraz se lahko nekoliko razlikuje med različnimi sortami in kultivarji. Nekatere žlahtnjene sorte so lahko nekoliko bolj občutljive kot divja, avtohtona vrsta. Zato je pri nakupu sadik priporočljivo preveriti informacije o zimski trdnosti posamezne sorte. Na splošno pa velja, da je večina sort, ki so na voljo na trgu, primerna za naše podnebne razmere, če jim zagotovimo osnovno zimsko zaščito.
Mlade, sveže posajene rastline so bolj občutljive na zimski mraz kot starejše, dobro ukoreninjene rastline. Njihov koreninski sistem še ni dovolj razvit in globok, da bi se lahko učinkovito uprl nizkim temperaturam. Zato je pri mladih rastlinah, posajenih v prvem letu, še posebej pomembna skrbna zimska zaščita z debelo plastjo zastirke. To jim bo pomagalo, da uspešno prebrodijo prvo zimo in se v naslednjem letu močneje razrastejo.
Starejše rastline, ki so na istem mestu že več let, razvijejo močan in globok koreninski sistem, ki je manj občutljiv na zmrzal. Kljub temu tudi njim koristi jesensko čiščenje in lažja plast zastirke, ki pomaga ohranjati zdravje tal in preprečuje prevelika temperaturna nihanja. Pri starejših rastlinah je včasih opaziti, da osrednji del postane olesenel in manj vitalen; v tem primeru je spomladi priporočljiva delitev grude, kar rastlino pomladi.
Na območjih z blagimi zimami, kjer temperature redko padejo pod -5 °C, gozdni slezenovec pogosto ne potrebuje posebne zimske zaščite. Jesenska rez in čiščenje sta v takšnih primerih običajno zadostna ukrepa. Kljub temu pa je vedno dobro spremljati vremenske napovedi. V primeru napovedi izjemno hladnega vala je tudi na sicer milih območjih priporočljivo rastline preventivno zaščititi z zastirko.
