Azijski kaki izvira iz subtropskih in zmerno toplih predelov Azije, zato je njegova sposobnost prenašanja nizkih zimskih temperatur odvisna od sorte, starosti drevesa in splošne kondicije. Čeprav so nekatere sorte presenetljivo odporne in lahko prenesejo tudi temperature pod -15 °C, je pravilna priprava na zimo ključnega pomena za uspešno prezimovanje, še posebej v celinskem podnebju z ostrimi zimami. Skrb za drevo v jesenskem in zimskem času ni le pasivno čakanje na pomlad, ampak vključuje niz aktivnih ukrepov, s katerimi drevesu pomagamo, da se utrdi, zaščiti pred zmrzaljo in poškodbami ter varno preide obdobje mirovanja. Ustrezna priprava na zimo ne zagotavlja le preživetja drevesa, ampak tudi vpliva na njegovo zdravje in rodnost v prihodnjem letu.
Priprava na zimo se začne že pozno poleti in jeseni. V tem obdobju je ključno, da prenehamo z gnojenjem z dušikom, saj ta spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki do zime ne bi imeli časa oleseneti in bi bili zato izjemno občutljivi na zmrzal. Namesto tega je priporočljivo gnojenje s kalijem in fosforjem, ki spodbujata zorenje lesa in krepita odpornost rastlinskih tkiv na nizke temperature. Prav tako je pomembno, da drevesu po obiranju zagotovimo zadostno količino vode, da si opomore in nabere rezerve pred zimo.
Mlada drevesa so v prvih nekaj letih po sajenju najbolj občutljiva na zimski mraz, saj njihovo deblo in veje še niso dovolj debeli in lubje je tanko. Zato je pri mladih kakijih nujna dodatna zaščita. Starejša, dobro ukoreninjena drevesa so bistveno bolj odporna, saj imajo debelejše deblo in bolj razvit koreninski sistem, ki je manj izpostavljen nihanju temperature v zgornjih plasteh tal. Ne glede na starost pa lahko ekstremne zime brez snežne odeje, ki bi izolirala tla, povzročijo škodo na koreninah.
Izbira primerne lege za sajenje je dolgoročno najpomembnejši ukrep za uspešno prezimovanje. Izogibati se je treba mraziščem, kotlinam in vetrovnim legam. Idealna so zavetna, južna ali jugozahodna pobočja, kjer je drevo zaščiteno pred mrzlimi severnimi vetrovi in deležno več sončne toplote. Pravilna izbira sorte, ki je prilagojena lokalnim klimatskim razmeram, prav tako bistveno poveča možnosti za preživetje in dobro rodnost.
Priprava drevesa v jesenskem obdobju
Jesenska priprava je ključna faza, ki drevesu omogoči, da se postopoma prilagodi na prihajajoče nizke temperature. Po obiranju plodov je priporočljivo opraviti sanitarno rez, pri kateri odstranimo vse polomljene, poškodovane ali očitno bolne veje. S tem zmanjšamo možnost okužb in drevesu omogočimo, da energijo usmeri v zdravljenje ran in krepitev preostalih delov. Večje obrezovanje se v tem času odsvetuje, saj lahko spodbudi pozno rast in oslabi drevo pred zimo.
Več člankov na to temo
Ko listje začne odpadati, je pomembno, da ga skrbno pograbimo in odstranimo izpod krošnje. Na odpadlem listju lahko prezimijo različni povzročitelji bolezni in škodljivci, zato z odstranjevanjem listja zmanjšamo infektivni potencial za naslednjo pomlad. Listje lahko kompostiramo, vendar le, če smo prepričani, da ni okuženo z boleznimi; v nasprotnem primeru ga je bolje sežgati ali odstraniti na drug varen način. Čista okolica drevesa preprečuje tudi bivanje glodalcem, ki bi lahko pozimi objedali lubje.
Zadnje zalivanje pred zimo je prav tako pomemben ukrep, še posebej, če je bila jesen suha. Tla je treba temeljito namočiti, da si drevo ustvari zadostno zalogo vode v tkivih. Dobro hidrirano drevo je bolj odporno na poškodbe zaradi izsuševanja, ki ga lahko povzroči zimski veter in sonce, ko so tla zamrznjena in korenine ne morejo črpati vode. To zadnje zalivanje je treba opraviti, preden tla zamrznejo, običajno v novembru.
Prehrana v jesenskem času naj bo usmerjena v krepitev drevesa. Gnojenje z gnojili, bogatimi s kalijem, pomaga pri zorenju lesa in povečuje koncentracijo sladkorjev v celicah, kar deluje kot naravni antifriz in znižuje točko zmrzovanja celičnega soka. Uporaba organskih gnojil, kot je kompost ali uležan hlevski gnoj, ki ga razporedimo po tleh pod krošnjo, bo obogatila tla in zagotovila hranila, ki bodo na voljo spomladi, hkrati pa bo ta plast delovala kot dodatna izolacija za korenine.
Zaščita debla in korenin
Deblo in koreninski vrat sta najbolj občutljiva dela mladega drevesa, zato ju je treba pozimi posebej zaščititi. Največjo nevarnost predstavlja zimsko sonce, ki čez dan segreje temno lubje, ponoči pa se temperatura močno spusti. Ta velika temperaturna nihanja povzročajo napetosti v lubju, kar vodi do nastanka razpok in poškodb, znanih kot zimske razpoke. Skozi te rane lahko v drevo vstopijo povzročitelji bolezni. Poleg tega so te razpoke idealno mesto za skrivanje škodljivcev.
Več člankov na to temo
Najučinkovitejša in tradicionalna metoda za zaščito debla je beljenje z apnenim beležem. Bela barva odbija sončne žarke in preprečuje prekomerno segrevanje debla, s čimer se zmanjšajo temperaturna nihanja in nevarnost pokanja lubja. Beljenje opravimo pozno jeseni, v suhem vremenu, ko so temperature nad lediščem. Premažemo celotno deblo in spodnji del debelejših ogrodnih vej. Apneni belež ima tudi blag dezinfekcijski učinek in uniči nekatere prezimujoče škodljivce.
Druga možnost za zaščito debla je ovijanje z različnimi materiali. Uporabimo lahko juto, koruznico, slamo, trstiko ali specialne zaščitne trakove in mreže, ki so na voljo v kmetijskih trgovinah. Materiali morajo biti zračni, da se pod njimi ne nabira vlaga, ki bi lahko povzročila gnitje lubja. Ovoj namestimo jeseni in ga odstranimo spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali. Ta metoda nudi tudi dobro mehansko zaščito pred glodavci, kot so zajci in voluhar, ki pozimi radi objedajo lubje mladih dreves.
Zaščita koreninskega sistema je prav tako ključna, še posebej v zimah z malo snega. Snežna odeja deluje kot odličen naravni izolator, ki ščiti tla in korenine pred globoko zmrzaljo. Če snega ni, so korenine, ki rastejo blizu površja, izpostavljene nevarnosti pozebe. Zato je priporočljivo tla pod krošnjo prekriti z debelo plastjo (10-20 cm) organske zastirke, kot so slama, listje, smrekove veje ali kompost. Ta plast bo delovala kot izolacija, ohranjala stabilnejšo temperaturo tal in ščitila korenine pred poškodbami.
Ravnanje s snegom in ledom
Snežna odeja na tleh je za prezimovanje kakija zelo koristna, saj deluje kot izolator in ščiti korenine pred globoko zmrzaljo. Vendar pa lahko težak, moker sneg, ki se nabere na vejah, povzroči veliko škode. Pod težo snega se lahko veje upognejo, nalomijo ali celo popolnoma odlomijo, kar lahko trajno poškoduje strukturo krošnje. Zato je pomembno, da po vsakem močnejšem sneženju sneg previdno otresemo z vej.
Pri odstranjevanju snega je treba biti nežen. Najbolje je uporabiti dolgo palico ali metlo in sneg z vej otresti z rahlimi udarci od spodaj navzgor. Nikoli ne smemo udarjati po vejah od zgoraj navzdol, saj bi jih s tem lahko še lažje zlomili. Otresanje je treba opraviti čim prej po sneženju, preden se sneg sprime ali delno stopi in ponovno zamrzne v led, saj ga je takrat veliko težje in nevarneje odstraniti. Posebno pozornost je treba nameniti mladim drevesom z bolj prožnimi vejami.
Ledeni oklep, ki nastane zaradi žleda ali dežja, ki zmrzne na vejah, je še nevarnejši od snega. Led je veliko težji in se trdno oprime vej, zato ga je praktično nemogoče varno odstraniti. Poskusi odstranjevanja ledu s tolčenjem po vejah bi skoraj zagotovo povzročili več škode kot koristi, saj bi se krhke, zmrznjene veje zlomile. V primeru močnega žleda je najbolje pustiti naravi, da opravi svoje, in upati, da škoda ne bo prevelika.
Po koncu zime, spomladi, je treba skrbno pregledati drevo in oceniti morebitne poškodbe zaradi snega in ledu. Vse polomljene ali nalomljene veje je treba z ostrim in čistim orodjem odrezati nazaj do zdravega lesa. Rezi morajo biti gladki, da se rane čim hitreje zacelijo. Pravilna nega po zimskih poškodbah je ključna za hitro okrevanje drevesa in preprečevanje vstopa bolezni skozi poškodovana mesta.
Prezimovanje kakija v loncih
Gojenje kakija v velikih loncih je dobra rešitev za tiste, ki nimajo vrta ali živijo v območjih z izjemno ostrimi zimami. Vendar pa je prezimovanje rastlin v loncih bolj zahtevno kot prezimovanje tistih, ki rastejo na prostem. Koreninski sistem v loncu je veliko bolj izpostavljen nizkim temperaturam, saj ga ne ščiti velika masa zemlje. Temperatura v loncu lahko pade globoko pod ledišče, kar lahko povzroči popolno zmrzal koreninske grude in propad rastline.
Najboljši način za prezimovanje kakija v loncu je, da ga jeseni, po odpadanju listja, prestavimo v hladen, a pred zmrzaljo varen prostor. Idealen prostor je neogrevana garaža, klet, delavnica ali steklenjak, kjer se temperatura pozimi giblje med 0 in 10 °C. Prostor ne rabi biti svetel, saj je drevo v fazi mirovanja in nima listov. Pomembno je, da rastlina ni izpostavljena zmrzali, hkrati pa tudi ne preveliki toploti, ki bi jo lahko prezgodaj prebudila iz mirovanja.
Če nimamo primernega notranjega prostora, lahko lonec poskusimo zaščititi na prostem. Lonec postavimo na zavetno lego, ob steno hiše, kjer bo zaščiten pred vetrom. Celoten lonec, od zgoraj do spodaj, ovijemo v več plasti izolacijskega materiala, kot so juta, stare odeje, stiropor ali folija z mehurčki. Pomembno je, da izoliramo tudi dno lonca, tako da ga postavimo na leseno desko ali ploščo stiropora, da preprečimo neposreden stik s hladnimi tlemi. Tudi nadzemni del rastline lahko ovijemo v agrokopreno.
Med prezimovanjem, ne glede na to, ali je rastlina v zaprtem prostoru ali zunaj, je treba občasno preveriti vlažnost zemlje v loncu. Čeprav so potrebe po vodi v času mirovanja minimalne, se zemlja ne sme popolnoma izsušiti. Potrebno je le toliko zalivanja, da ostane zemlja rahlo vlažna. Običajno zadostuje zmerno zalivanje enkrat na mesec. Spomladi, ko mine nevarnost močnejših pozeb, rastlino postopoma privajamo nazaj na zunanje pogoje.
