Čeprav azijski kaki na splošno velja za relativno odporno in nezahtevno sadno vrsto, ki v naših krajih nima veliko naravnih sovražnikov, ni povsem imun na pojav bolezni in napad škodljivcev. Zdravje drevesa je odvisno od številnih dejavnikov, vključno z genetsko odpornostjo sorte, okoljskimi pogoji, agrotehničnimi ukrepi in prisotnostjo patogenov. Prepoznavanje prvih znakov težav in pravočasno ter pravilno ukrepanje sta ključna za ohranjanje vitalnosti drevesa in zagotavljanje kakovostnega pridelka. Najboljša obramba je preventiva, ki temelji na ustvarjanju optimalnih rastnih pogojev, saj zdravo in močno drevo lažje prenese napade in se hitreje regenerira. Zato je pomembno, da gojitelji poznajo najpogostejše bolezni in škodljivce, ki lahko prizadenejo kaki, ter se seznanijo z učinkovitimi in okolju prijaznimi metodami za njihovo obvladovanje.
Preventivni ukrepi so temelj zaščite pred boleznimi in škodljivci. To vključuje izbiro odpornih sort in sajenje na primerno, zračno in osončeno lego, ki omogoča hitro sušenje listja in zmanjšuje pogoje za razvoj glivičnih bolezni. Pravilno obrezovanje, s katerim zagotavljamo zračnost krošnje, je eden najpomembnejših preventivnih ukrepov. Prav tako je ključnega pomena ohranjanje higiene v nasadu: redno odstranjevanje odpadlega listja, okuženih plodov in odmrlih vej zmanjšuje infektivni potencial in preprečuje širjenje bolezni.
Uravnoteženo gnojenje in zalivanje prav tako igrata pomembno vlogo pri krepitvi odpornosti drevesa. Drevo, ki je pod stresom zaradi pomanjkanja ali presežka vode oziroma hranil, je bolj dovzetno za napade bolezni in škodljivcev. Zlasti se je treba izogibati prekomernemu gnojenju z dušikom, ki spodbuja rast mehkih in sočnih tkiv, ki so idealna tarča za sesajoče in grizoče žuželke ter patogene glive. Krepitev drevesa z organskimi gnojili in naravnimi krepilnimi sredstvi povečuje njegovo naravno odpornost.
Redno pregledovanje dreves je ključno za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj enkrat na teden si je treba vzeti čas in natančno pregledati liste (tudi spodnjo stran), poganjke, veje, deblo in plodove. Pozornost je treba nameniti spremembam v barvi, pegam, prevlekam, zvijanju listov, prisotnosti žuželk ali njihovih izločkov. Zgodnje odkritje omogoča hitro ukrepanje, ko je težava še obvladljiva, in pogosto prepreči potrebo po uporabi močnejših kemičnih sredstev.
Najpogostejše glivične bolezni
Med boleznimi, ki lahko prizadenejo kaki, so najpogostejše tiste, ki jih povzročajo glive. Ena izmed njih je listna pegavost (Cercospora kaki), ki se kaže kot majhne, okrogle ali nepravilne pege na listih. Pege so sprva rjavkaste, kasneje pa postanejo sive s temnejšim robom. Pri močnejšem napadu se lahko pege združijo, kar povzroči sušenje in prezgodnje odpadanje listov. To oslabi drevo in lahko vpliva na pridelek v naslednjem letu. Bolezen se pogosteje pojavlja v vlažnih in toplih poletjih.
Več člankov na to temo
Za preprečevanje listne pegavosti je ključno zagotavljanje zračnosti krošnje z rednim obrezovanjem. Vse okuženo odpadlo listje je treba jeseni skrbno odstraniti in uničiti, saj gliva prezimi na njem. V primeru ponavljajočih se močnih okužb je spomladi, pred cvetenjem in po njem, priporočljivo preventivno škropljenje z bakrenimi pripravki. Uporaba teh sredstev naj bo premišljena in v skladu z navodili, da se ne škoduje koristnim organizmom.
Druga glivična bolezen, ki se lahko pojavi, je antraknoza (Colletotrichum gloeosporioides), ki napada liste, poganjke in plodove. Na listih se pojavijo temne, vdrte pege, ki se širijo in povzročajo sušenje. Na plodovih se kažejo kot temne, vdrte, gnijoče pege, ki se pogosto pojavijo v času zorenja ali med skladiščenjem. Bolezni ugodujejo visoka vlažnost in toplota. Preventivni ukrepi so podobni kot pri listni pegavosti: zračna krošnja, odstranjevanje okuženih delov in higiena v nasadu.
Črna pegavost plodov je še ena težava, ki jo povzročajo različne glive. Na lupini plodu se pojavijo črne, površinske pege, ki običajno ne vplivajo na kakovost mesa, vendar zmanjšujejo estetsko vrednost in tržnost plodov. Pojav je pogostejši pri nekaterih sortah in v vlažnih letih. Redno škropljenje z bakrenimi pripravki v spomladanskem času lahko zmanjša pojavnost te bolezni. Ključna je preventiva, saj je kurativno zdravljenje glivičnih bolezni pogosto težavno in manj učinkovito.
Bakterijske in virusne okužbe
Bakterijske bolezni so pri kakiju manj pogoste kot glivične, vendar lahko povzročijo resno škodo. Ena izmed potencialno nevarnih bolezni je bakterijski rak (Agrobacterium tumefaciens), ki povzroča nastanek tumorjem podobnih izrastkov ali šiške, predvsem na koreninskem vratu in koreninah, včasih pa tudi na višjih delih debla. Te šiške ovirajo pretok vode in hranil, kar slabi rast drevesa, v hujših primerih pa lahko povzroči tudi propad. Bakterija vstopa v rastlino skozi rane, ki nastanejo pri obdelovanju tal, obrezovanju ali zaradi delovanja škodljivcev.
Več člankov na to temo
Preventiva je pri bakterijskem raku ključnega pomena, saj učinkovitega zdravljenja ni. Pri nakupu sadik je treba skrbno pregledati koreninski sistem in zavrniti vse sadike s sumljivimi izrastki. Pri sajenju in obdelovanju tal se je treba izogibati poškodbam korenin in debla. Orodje za obrezovanje je treba redno razkuževati, še posebej pri prehodu z enega drevesa na drugo. Če se bolezen pojavi, je treba močno okužena drevesa odstraniti in jih sežgati, da se prepreči širjenje okužbe.
Virusne bolezni pri kakiju v naših razmerah niso pogost problem. Virusi so sistemski patogeni, kar pomeni, da se razširijo po celotni rastlini in jih ni mogoče pozdraviti. Prenašajo se predvsem z okuženim sadilnim materialom (cepiči, podlage) ali z vektorji, kot so listne uši in drugi sesajoči insekti. Znaki virusnih okužb so lahko različni: mozaični vzorci na listih, deformacije listov in plodov, zaostajanje v rasti in splošno slabšanje vitalnosti drevesa.
Najpomembnejši ukrep za preprečevanje virusnih bolezni je uporaba zdravega, certificiranega sadilnega materiala. Sadike je treba vedno kupovati pri preverjenih in zanesljivih drevesničarjih, ki lahko jamčijo za zdravstveno stanje svojega materiala. Poleg tega je pomembno redno zatiranje sesajočih žuželk, ki so potencialni prenašalci virusov. Če sumimo, da je drevo okuženo z virusom, ga je priporočljivo odstraniti iz nasada, da preprečimo morebitno širjenje na druga, zdrava drevesa.
Pogosti škodljivci kakija
Čeprav je seznam škodljivcev, ki napadajo kaki, krajši kot pri mnogih drugih sadnih vrstah, je vseeno treba biti pozoren na nekatere potencialne grožnje. Med najpogostejše škodljivce sodijo kaparji, predvsem navadni oljkov kapar in murvin kapar. Te majhne žuželke se prisesajo na veje, poganjke in včasih tudi na plodove ter sesajo rastlinske sokove. Ob močnejšem napadu lahko oslabijo rast drevesa in povzročijo sušenje vej. Kaparji izločajo tudi medeno roso, na kateri se razvijejo saje, črne glive, ki zmanjšujejo fotosintetsko površino in kazijo videz drevesa.
Zatiranje kaparjev je najučinkovitejše v času mirovanja drevesa. Pozno pozimi ali zgodaj spomladi, pred brstenjem, se priporoča škropljenje z oljnimi pripravki (npr. belo olje), ki na škodljivcih ustvarijo tanek film in jim preprečijo dihanje. Ta ukrep je okolju prijazen in zelo učinkovit, saj uniči prezimujoče stadije kaparjev. Med vegetacijo je zatiranje težje, saj so odrasli kaparji zaščiteni s ščitkom. V tem času je pomembno spremljati pojav mladih, gibljivih stadijev (ličink), ki so bolj občutljivi, in po potrebi ukrepati z ustreznimi insekticidi.
Občasno se na kakiju lahko pojavijo tudi listne uši, ki se naselijo na najmlajših listih in vršičkih poganjkov. S sesanjem sokov povzročajo kodranje in deformacije listov. Podobno kot kaparji tudi uši izločajo medeno roso, ki privablja mravlje in omogoča razvoj sajastih plesni. Manjše napade uši lahko obvladujemo z naravnimi sovražniki, kot so pikapolonice in njihove ličinke, tenčičarice in trepetavke. V primeru močnejšega napada lahko uporabimo naravne insekticide na osnovi kalijevega mila ali olja oljne ogrščice.
V nekaterih letih lahko težave povzročajo tudi gosenice različnih metuljev, ki objedajo liste. Škoda običajno ni velika in ne ogroža drevesa. V primeru večjega števila gosenic jih lahko ročno poberemo ali pa uporabimo biološke insekticide na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki je učinkovita proti gosenicam metuljev in ne škoduje drugim organizmom. Redno pregledovanje dreves omogoča, da te škodljivce opazimo, preden povzročijo večjo škodo.
Fiziološke motnje in poškodbe
Poleg bolezni in škodljivcev lahko na kakiju opazimo tudi različne fiziološke motnje, ki niso posledica okužbe, temveč neugodnih rastnih pogojev. Ena najpogostejših težav je odpadanje plodov, ki se lahko zgodi v različnih fazah razvoja. Naravno odpadanje dela plodičev po cvetenju je normalen pojav, s katerim drevo uravnava obremenitev. Če pa je odpadanje prekomerno, je vzrok pogosto stres, ki ga povzroči suša, prekomerno zalivanje, pomanjkanje hranil (predvsem bora) ali prekomerno gnojenje z dušikom.
Pokanje plodov je še ena pogosta fiziološka motnja, ki se pojavi v času zorenja. Glavni vzrok je nenadna sprememba v preskrbi z vodo, na primer obilno deževje ali močno zalivanje po daljšem sušnem obdobju. Notranjost plodu se hitro napolni z vodo, lupina pa se ne more dovolj hitro raztegniti in poči. To težavo lahko omilimo z zagotavljanjem enakomerne vlažnosti tal skozi celotno rastno dobo, zlasti z uporabo zastirke in rednim, zmernim zalivanjem.
Sončni ožig je poškodba, ki nastane na plodovih in deblu zaradi premočnega sončnega sevanja. Na plodovih se pojavijo svetle, kasneje rjave in vdrte pege na strani, ki je izpostavljena soncu. Na deblu, predvsem pri mlajših drevesih z gladkim lubjem, lahko močno zimsko sonce povzroči pokanje lubja. Plodove pred sončnim ožigom ščiti zadostna listna masa, zato je treba paziti, da z obrezovanjem ne odstranimo preveč listja. Deblo mladih dreves pa lahko zaščitimo z beljenjem z apnenim beležem ali z ovijanjem v zaščitne materiale.
Poškodbe zaradi zmrzali so pogoste v hladnejših območjih. Pozna spomladanska pozeba lahko poškoduje mlade poganjke in cvetove, kar zmanjša pridelek. Zimska zmrzal pa lahko poškoduje les, predvsem pri manj odpornih sortah in mlajših drevesih. Izbira na mraz odpornih sort, sajenje na primerno, zatišno lego in zaščita debla pozimi so ključni ukrepi za preprečevanje poškodb zaradi nizkih temperatur.
Integrirano varstvo in ekološki pristopi
Integrirano varstvo rastlin je celosten pristop, ki daje prednost preventivnim in naravnim metodam za obvladovanje bolezni in škodljivcev. Uporaba kemičnih fitofarmacevtskih sredstev je pri tem skrajni ukrep, ki se uporabi le, ko je to nujno potrebno in ko druge metode niso bile uspešne. Cilj integriranega varstva ni popolno izkoreninjenje škodljivih organizmov, temveč ohranjanje njihove populacije pod pragom gospodarske škode, ob čim manjšem vplivu na okolje.
Ključni element ekološkega pristopa je spodbujanje biotske raznovrstnosti v sadovnjaku. S sajenjem cvetočih rastlin, ki privabljajo koristne žuželke, kot so opraševalci (čebele, čmrlji) in naravni sovražniki škodljivcev (pikapolonice, tenčičarice, plenilske stenice), ustvarjamo stabilen ekosistem, ki se je sposoben sam uravnavati. Postavitev gnezdilnic za ptice in bivališč za koristne žuželke dodatno prispeva k naravnemu nadzoru nad škodljivci.
Uporaba naravnih pripravkov za krepitev rastlin in zaščito je še en steber ekološkega varstva. Pripravki na osnovi njivske preslice krepijo celične stene in povečujejo odpornost na glivične bolezni. Škropiva iz kopriv delujejo kot gnojilo in odganjajo listne uši. Pripravki na osnovi rastlinskih olj in kalijevega mila so učinkoviti proti sesajočim škodljivcem, kot so kaparji in uši. Te metode so prijazne do okolja in ne puščajo škodljivih ostankov na plodovih.
Skrbno spremljanje stanja v sadovnjaku, znano kot monitoring, je osnova za sprejemanje odločitev v integriranem varstvu. Z rednim pregledovanjem dreves in uporabo feromonskih vab za spremljanje pojava določenih škodljivcev lahko natančno določimo, kdaj in če je ukrepanje sploh potrebno. Takšen premišljen pristop omogoča pridelavo zdravega in kakovostnega sadja na trajnosten način, v sožitju z naravo.
