Japonska cefalotaksa je razmeroma odporna rastlina, ki dobro prenaša zmerne zime, vendar je za uspešno prezimovanje, še posebej pri mladih rastlinah in v ostrejših podnebnih razmerah, potrebna določena mera priprave in zaščite. Čeprav odrasle, dobro ukoreninjene rastline prenesejo temperature tudi do -20°C, so lahko izpostavljene poškodbam zaradi kombinacije mraza, zimskega sonca in vetra. Pravilna jesenska priprava in ustrezna zimska zaščita sta ključni za ohranjanje zdravja in vitalnosti rastline, s čimer zagotovimo, da bo spomladi ponovno bujno odgnala.
Priprava na zimo se začne že jeseni. Eno najpomembnejših opravil je zadnje temeljito zalivanje pred nastopom zmrzali. To je še posebej ključno, če je bila jesen suha. Zimzelene rastline, kot je japonska cefalotaksa, tudi pozimi skozi iglice izgubljajo vodo s transpiracijo. Če so tla zamrznjena, korenine ne morejo nadomestiti izgubljene vode, kar vodi v stanje, imenovano zimska suša. Dobra zaloga vlage v tleh in koreninskem sistemu pred zimo bistveno zmanjša to tveganje.
Jeseni prenehamo z gnojenjem, saj bi to spodbudilo rast novih, mehkih poganjkov, ki bi bili izjemno občutljivi na zmrzal. Rastlini moramo omogočiti, da se naravno upočasni in pripravi na obdobje mirovanja. Odstranimo tudi vse odpadlo listje in plevel okoli osnove rastline, saj se v teh ostankih lahko čez zimo skrivajo škodljivci in povzročitelji bolezni. Čisto okolje okoli rastline zmanjšuje tveganje za težave v prihodnji pomladi.
Zaščita koreninskega sistema je bistvenega pomena, saj so korenine najbolj občutljiv del rastline na mraz. To najlažje storimo z nanosom debele plasti (5-10 cm) organske zastirke, kot so lubje, sekanci, kompost ali suho listje. Zastirko razporedimo v širokem krogu okoli debla, vendar pazimo, da se ne dotika samega debla, da preprečimo gnitje. Zastirka deluje kot izolator, ki ščiti korenine pred ekstremnimi nihanji temperature in ohranja vlago v tleh.
Mlade rastline, ki so bile posajene v tekočem letu, so najbolj občutljive in potrebujejo največ pozornosti. Njihov koreninski sistem še ni popolnoma razvit, zato so bolj ranljive za vse vrste zimskega stresa. Poleg debele plasti zastirke je pri mladih rastlinah pogosto potrebna tudi zaščita nadzemnega dela, da jih obvarujemo pred ožigom in vetrom. S skrbno pripravo jim bomo pomagali, da uspešno preživijo svojo prvo, najtežjo zimo.
Več člankov na to temo
Zaščita pred zimskim soncem in vetrom
Kombinacija močnega zimskega sonca in suhega, hladnega vetra je za zimzelene rastline pogosto bolj nevarna kot sam mraz. Sončni žarki segrevajo iglice, kar pospeši izhlapevanje vode, medtem ko veter dodatno izsušuje rastlino. Ker so tla zamrznjena, korenine ne morejo nadomestiti izgubljene tekočine, kar privede do sušenja, rjavenja in odpadanja iglic. Ta pojav, znan kot zimski ožig, lahko močno poškoduje rastlino, še posebej tisto stran, ki je najbolj izpostavljena.
Najboljša zaščita pred zimskim ožigom je že sama izbira prave lokacije ob sajenju. Japonska cefalotaksa najbolje uspeva v zavetnih, polsenčnih legah, kjer je naravno zaščitena pred zimskim soncem in vetrom. Če je rastlina posajena na bolj izpostavljenem mestu, je priporočljivo, da jo, vsaj prvih nekaj let, čez zimo zaščitimo. Uporabimo lahko različne materiale, kot so mreže proti senci, juta ali agrotekstil.
Zaščitno tkanino ovijemo okoli rastline ali pa zgradimo preprost okvir iz lesenih kolov okoli nje in nanj napnemo tkanino. Pomembno je, da se tkanina ne dotika neposredno iglic, saj bi to lahko povzročilo nabiranje vlage in gnitje. Zaščita naj bo zračna in naj omogoča kroženje zraka. Namen zaščite ni ogrevanje rastline, temveč zmanjšanje vpliva sonca in vetra ter preprečevanje prekomernega izsuševanja.
Zaščito namestimo pozno jeseni, ko so temperature že konstantno nizke, in jo odstranimo zgodaj spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali in se tla odtalijo. Pomembno je, da zaščite ne pustimo na rastlini predolgo, saj bi to lahko oviralo spomladansko rast in povzročilo pregrevanje v toplejših spomladanskih dneh. Pravilno časovno usklajena zaščita bo bistveno pripomogla k dobremu prezimovanju.
Več člankov na to temo
Ravnanje s snegom
Sneg je lahko za japonsko cefalotakso tako koristen kot škodljiv. Lahka, suha snežna odeja deluje kot odličen naravni izolator, ki ščiti korenine in spodnje dele rastline pred nizkimi temperaturami in vetrom. V tem primeru je sneg dobrodošel in ga ni treba odstranjevati. Težave pa lahko povzroči težak, moker sneg, ki se nabira na vejah in jih lahko pod svojo težo ukrivi, poškoduje ali celo polomi.
Ko zapade večja količina mokrega snega, je priporočljivo, da ga nežno otresemo z vej. To storimo s pomočjo metle ali dolge palice, s katero narahlo potiskamo veje od spodaj navzgor, da sneg zdrsne z njih. Izogibajmo se grobemu tresenju ali udarjanju po vejah, še posebej, ko so temperature zelo nizke, saj so takrat veje bolj krhke in se lažje zlomijo. Redno odstranjevanje snega po vsakem močnejšem sneženju bo preprečilo kopičenje teže in zmanjšalo tveganje za poškodbe.
Posebej občutljive na lomljenje pod težo snega so sorte s pokončno, stebričasto rastjo, kot je ‘Fastigiata’. Pri teh sortah se lahko veje pod težo snega razprejo in trajno deformirajo. Da bi to preprečili, lahko veje pred zimo povežemo skupaj z vrvico ali elastičnim trakom. Veje ovijemo spiralno od spodaj navzgor, ne preveč tesno, da ne poškodujemo lubja, a dovolj čvrsto, da bodo ostale skupaj. Ta preprost ukrep bo ohranil lepo, pokončno obliko rastline.
Če kljub previdnosti pride do loma veje, jo je najbolje čim prej odrezati z gladkim rezom. Ostre, nazobčane rane se težje celijo in so vstopno mesto za bolezni. Rano zgladimo z ostrim nožem in jo pustimo, da se zaceli. Spomladi bo rastlina na tem mestu verjetno pognala nove poganjke. S pravilnim ravnanjem s snegom bomo ohranili strukturno celovitost in estetski videz naše rastline.
Prezimovanje v posodah
Rastline, gojene v posodah, so pozimi veliko bolj izpostavljene mrazu kot tiste, posajene v vrtu. Koreninski sistem v posodi ni zaščiten z veliko maso zemlje, zato lahko temperature v substratu padejo veliko nižje in hitreje kot v tleh. Zmrzovanje koreninske grude je za japonsko cefalotakso lahko usodno, zato je ustrezna zaščita rastlin v posodah nujna. Možnosti je več, odvisno od velikosti posode in lokalnih zimskih razmer.
Ena od najpreprostejših metod je, da posodo skupaj z rastlino prestavimo v neogrevan, a pred zmrzaljo zaščiten prostor, kot je garaža, klet, delavnica ali zaprta veranda. Prostor naj bo svetel, da rastlina ne bo trpela zaradi pomanjkanja svetlobe. V takšnem prostoru bo rastlina varno preživela zimo. Zalivamo jo le občasno, toliko da se substrat popolnoma ne izsuši, morda enkrat na mesec.
Če nimamo možnosti umika v notranjost, moramo posodo dobro izolirati. Ovijemo jo lahko v več plasti jute, folije z mehurčki ali stare odeje. Dodatno zaščito nudi, če posodo postavimo v večjo kartonsko škatlo in prostor med posodo in škatlo napolnimo z izolacijskim materialom, kot je slama, suho listje ali zmečkan časopisni papir. Pomembno je tudi, da posodo dvignemo od mrzlih tal in jo postavimo na lesene letvice ali stiropor.
Druga možnost je, da posodo zakopljemo v zemljo na vrtu. Izkopljemo jamo, v katero postavimo posodo, tako da je njen rob poravnan z zemljo. Okoli posode nasujemo zemljo ali zastirko. Na ta način bo zemlja delovala kot naravni izolator in ščitila korenine pred najhujšim mrazom. Ne glede na izbrano metodo je pomembno, da rastlino v posodi zaščitimo pred zimskim soncem in vetrom, podobno kot rastline na vrtu, saj so tudi te izpostavljene nevarnosti zimskega ožiga.
📷: A. Barra, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons
