Jajčastolistna hosta je sinonim za rastlino, ki uspeva v senčnih delih vrta, kjer mnoge druge cvetoče rastline ne morejo preživeti. Njena sposobnost, da s svojimi bujnimi listi zapolni in popestri temnejše kotičke, je glavni razlog za njeno izjemno priljubljenost. Vendar pa izraz “rastlina za senco” ne pomeni, da hosta lahko uspeva v popolni temi. Kot vse zelene rastline tudi hoste za proces fotosinteze, s katerim proizvajajo energijo za svojo rast, potrebujejo svetlobo. Pravilno razumevanje in zagotavljanje optimalnih svetlobnih pogojev je ključnega pomena za njihovo zdravje, barvo listov in splošno vitalnost. Prava količina svetlobe bo poudarila lepoto njihovih listov, medtem ko jo bo preveč ali premalo bistveno zmanjšalo.
Optimalni svetlobni pogoji za večino host so v polsenci ali svetli, filtrirani senci. To pomeni lokacijo, kjer so rastline zaščitene pred neposrednim, močnim popoldanskim soncem, vendar vseeno prejmejo nekaj ur blažjega jutranjega sonca ali pa so ves dan pod krošnjami visokih listavcev, ki prepuščajo razpršeno svetlobo. Takšni pogoji najbolj posnemajo njihovo naravno rastišče v gozdovih. Vendar pa potrebe po svetlobi niso enake za vse sorte host; nekatere so bolj tolerantne na sonce, druge pa zahtevajo skoraj polno senco.
Barva listov je pogosto odličen pokazatelj potreb posamezne sorte po svetlobi. Praviloma velja, da sorte z bolj rumenimi, zlatimi ali belo obrobljenimi listi potrebujejo in prenesejo več svetlobe, da razvijejo in ohranijo svojo živahno barvo. Po drugi strani pa sorte z modrimi listi potrebujejo več sence, saj sonce lahko stopi voščeno prevleko na listih, ki jim daje značilen moder odtenek, zaradi česar postanejo zelene ali celo poškodovane. Temno zelene sorte so najbolj prilagodljive in dobro uspevajo v širokem spektru senčnih pogojev.
Prilagajanje zasaditve specifičnim svetlobnim pogojem v vašem vrtu in izbira pravih sort za pravo mesto bosta bistveno vplivala na končni rezultat. Z opazovanjem, kako se rastline odzivajo na svojo lokacijo, in z razumevanjem vpliva sonca na njihovo listje, lahko ustvarite osupljive kombinacije in zagotovite, da bodo vaše hoste sijale v vsej svoji lepoti. Ta članek bo podrobneje raziskal, kako najti popolno ravnovesje svetlobe in sence za vaše hoste.
Idealne svetlobne razmere za hoste
Idealne svetlobne razmere za veliko večino sort jajčastolistne hoste so tiste, ki jih najdemo v polsenci. To v praksi pomeni, da je rastlina izpostavljena neposredni sončni svetlobi le nekaj ur na dan, prednostno zjutraj, ko sonce ni tako močno. Dve do štiri ure jutranjega sonca je pogosto idealno, saj spodbudi fotosintezo in poudari barvitost listov, ne da bi povzročilo opekline. Preostanek dneva naj bo rastlina v senci, ki jo mečejo stavbe, ograje ali druge, višje rastline. Takšna lokacija zagotavlja dovolj energije za bujno rast, hkrati pa ščiti občutljive liste pred vročino in premočno svetlobo popoldneva.
Več člankov na to temo
Druga odlična možnost je tako imenovana potujoča ali filtrirana senca, ki jo najdemo pod krošnjami visokih, zračnih listavcev, kot so breze, javorji ali bori. Listje dreves deluje kot naravni filter, ki razprši neposredno sončno svetlobo in ustvari mozaičen vzorec svetlobe in sence na tleh. Ti pogoji so zelo podobni naravnemu habitatu host v gozdovih. Svetloba, ki prodira skozi krošnje, je dovolj močna za uspešno rast, vendar nikoli tako intenzivna, da bi poškodovala liste. Poleg tega listavci jeseni odvržejo liste, kar omogoča, da do tal spomladi, ko hoste odganjajo, pride več svetlobe.
Lokacije, ki se jim je treba izogibati, so tiste z močnim, neposrednim popoldanskim soncem, še posebej na južnih ali zahodnih straneh. Vročina in intenzivnost sončnih žarkov med 12. in 16. uro lahko hitro povzročita opekline na listih, kar se kaže kot rjave, suhe lise, porumenelost in splošen stresen videz rastline. Čeprav nekatere novejše sorte veljajo za bolj sončno tolerantne, tudi te potrebujejo stalno vlažna tla, da prenesejo večjo izpostavljenost soncu.
Pri ocenjevanju svetlobnih pogojev v vrtu je pomembno upoštevati, da se ti spreminjajo skozi dan in skozi leto. Položaj sonca na nebu se spreminja z letnimi časi, prav tako pa se spreminja olistanost dreves. Mesto, ki je spomladi sončno, je lahko sredi poletja, ko so drevesa polno olistana, v globoki senci. Zato je pred sajenjem priporočljivo opazovati izbrano lokacijo ob različnih urah dneva in v različnih mesecih, da dobimo čim boljšo predstavo o dejanskih svetlobnih razmerah.
Vpliv sonca na barvo listov
Količina sončne svetlobe, ki jo prejme hosta, neposredno in dramatično vpliva na barvo njenih listov. To je eden ključnih dejavnikov, ki ga moramo upoštevati pri sajenju, če želimo, da posamezna sorta pokaže svoj polni barvni potencial. Pravilna umestitev glede na barvo listov lahko razliko med povprečno in spektakularno rastlino. Poznavanje osnovnih pravil o vplivu sonca na različne barvne tipe host je zato izjemno koristno.
Več člankov na to temo
Sorte host z modrimi listi, kot so ‘Halcyon’ ali ‘Elegans’, so najbolj občutljive na sonce. Njihova značilna modra barva izvira iz tanke voščene prevleke na površini listov, ki odbija svetlobo na določen način. Neposredna sončna svetloba, še posebej opoldanska in popoldanska, lahko to voščeno plast stopi ali poškoduje. Posledično listi izgubijo svoj moder odtenek in postanejo bolj zeleni. Zato je za ohranjanje intenzivne modre barve nujno, da so te sorte posajene v polni ali vsaj zelo globoki senci, kjer so zaščitene pred direktnim soncem.
Po drugi strani pa sorte z rumenimi, zlatimi ali ‘chartreuse’ (rumeno-zelenimi) listi, kot je na primer sorta ‘Sum and Substance’, potrebujejo nekaj neposredne sončne svetlobe, da razvijejo svojo najlepšo barvo. Če so te sorte posajene v pregloboki senci, bodo njihovi listi pogosto ostali bledo zeleni ali apnenčasto zeleni in ne bodo dosegli žive zlate ali rumene barve, po kateri so znane. Nekaj ur jutranjega sonca je idealno za poudarjanje njihove barve, ne da bi prišlo do opeklin.
Pri pisanolistnih sortah (variegated), ki imajo liste z belimi ali kremnimi robovi ali sredino, je situacija podobna. Bela ali kremna področja listov nimajo klorofila in so zato bolj občutljiva na sončne opekline. Kljub temu pa nekaj jutranjega sonca pogosto poudari kontrast med zelenimi in svetlimi deli lista, kar naredi vzorec bolj izrazit. Temno zelene sorte so najbolj prilagodljive in dobro uspevajo v različnih stopnjah sence, od svetle sence do skoraj polne sence, čeprav bo njihova barva najgloblja in najbogatejša v polsenci.
Gojenje host v polni senci
Čeprav hoste veljajo za kraljice sence, izraz “polna senca” pogosto potrebuje dodatno pojasnilo. Polna senca ne pomeni popolne teme. V vrtnarskem smislu polna senca običajno pomeni lokacijo, ki prejme manj kot dve uri neposredne sončne svetlobe na dan, vendar je preostanek dneva izpostavljena posredni, odbiti svetlobi z neba. Popolna tema, na primer pod gosto rastočimi iglavci ali v tesnem kotu med dvema zidovoma, ni primerna za rast večine rastlin, vključno s hostami.
V pogojih polne sence bodo hoste sicer rasle, vendar bo njihova rast počasnejša, šopi pa bodo manj gosti in bolj zračni kot pri rastlinah, ki prejemajo nekaj več svetlobe. Listi bodo pogosto večji, saj se rastlina trudi ustvariti čim večjo površino za lovljenje svetlobe, vendar bodo morda tanjši. Cvetenje bo verjetno redkejše in manj obilno, saj rastlina večino svoje energije usmerja v preživetje in rast listov.
Najbolj primerne sorte za gojenje v polni senci so tiste s temno zelenimi ali modrimi listi. Temno zelene sorte imajo visoko koncentracijo klorofila, kar jim omogoča učinkovitejšo fotosintezo v slabših svetlobnih pogojih. Kot smo že omenili, modre sorte v globoki senci najbolje ohranijo svojo voščeno prevleko in s tem intenzivno modro barvo. Sorte z rumenimi ali belimi deli listov v pregloboki senci pogosto ne bodo pokazale svojih značilnih barv in bodo postale pretežno zelene.
Pri sajenju v polno senco je treba biti pozoren tudi na druge dejavnike. Takšne lokacije so pogosto pod drevesi, kjer je lahko konkurenca za vodo in hranila s koreninami dreves zelo velika. Morda bo potrebno pogostejše zalivanje in gnojenje, da se zagotovijo zadostni viri za hoste. Tla so lahko tudi bolj suha, še posebej pod iglavci, ki prepuščajo malo dežja. Z izboljšanjem tal z obilico komposta in zagotavljanjem zadostne vlage lahko uspešno gojimo hoste tudi v najtemnejših kotičkih vrta.
Prilagajanje rastlin na spremembe v osvetlitvi
Hoste so presenetljivo prilagodljive rastline in se lahko sčasoma privadijo na nekoliko drugačne svetlobne pogoje, kot so jim bili prvotno namenjeni. Vendar pa lahko nenadne in drastične spremembe v osvetlitvi povzročijo stres in poškodbe. Če na primer hosto, ki je rasla v globoki senci, nenadoma prestavimo na lokacijo z več popoldanskega sonca, bodo njeni listi skoraj zagotovo utrpeli sončne opekline. Rastline je treba na spremembe v osvetlitvi navajati postopoma.
Če se odločimo za presaditev hoste na bolj sončno mesto, je to najbolje storiti spomladi. To omogoča rastlini, da se postopoma, skupaj z naraščajočo močjo sonca in daljšanjem dneva, prilagodi na nove pogoje. Novi listi, ki bodo zrasli na novi lokaciji, bodo debelejši in bolje prilagojeni na močnejšo svetlobo. Pri presajanju na bolj sončno lokacijo je ključnega pomena zagotoviti zadostno in stalno vlažnost tal, saj bo rastlina potrebovala več vode za hlajenje in preprečevanje izsušitve.
Včasih se svetlobni pogoji v vrtu spremenijo neodvisno od naših želja. Na primer, odstranitev velikega drevesa lahko nenadoma izpostavi prej senčno gredo močnemu soncu. V takem primeru je treba obstoječe hoste skrbno opazovati. Če kažejo znake stresa, kot so opekline ali venenje, jih bo morda treba presaditi na bolj primerno, senčno lokacijo. Alternativno lahko poskusimo ustvariti umetno senco z mrežami za senčenje ali s sajenjem novih, hitro rastočih grmovnic ali manjših dreves v bližini.
Obratno se lahko zgodi, da prej sončno mesto postane senčno zaradi rasti sosednjih dreves. V tem primeru lahko opazimo, da rumene sorte host izgubljajo svojo barvo in postajajo zelene, ali da rastline na splošno slabše uspevajo in so manj goste. V takšnem primeru je rešitev lahko presaditev na bolj osvetljeno mesto ali pa obrezovanje vej dreves, da do tal pride več svetlobe. Sposobnost opazovanja in prilagajanja spremembam v vrtu je ključna za dolgoročno uspešno vrtnarjenje in ohranjanje zdravih rastlin.
