Limonska pelargonija je na splošno precej trpežna in odporna rastlina, a kljub temu ni povsem imuna na napade bolezni in škodljivcev. Do težav najpogosteje pride, kadar rastlini ne zagotovimo optimalnih pogojev za rast, kot so zadostna svetloba, pravilno zalivanje in dobro kroženje zraka. Oslabljenas rastlina je namreč veliko bolj dovzetna za različne okužbe in napade. Zato je preventiva ključnega pomena; redno pregledovanje rastlin nam omogoča, da težave odkrijemo v zgodnji fazi, ko je ukrepanje lažje in uspešnejše. Prepoznavanje specifičnih simptomov nam pomaga določiti vzrok težave in izbrati najustreznejši način zaščite.
Najpomembnejši preventivni ukrep je zagotavljanje dobrega zračenja med rastlinami. Ne sadimo jih pregosto, saj zastajajoč in vlažen zrak ustvarja idealne pogoje za razvoj glivičnih bolezni. Prav tako je ključno pravilno zalivanje; vodo vedno vlivamo neposredno na zemljo in se izogibamo močenju listov in cvetov, še posebej v večernih urah. Odvečno vodo iz podstavkov redno odlivamo, saj zastajanje vode vodi v gnitje korenin. Redno odstranjevanje odcvetelih cvetov, porumenelih in odpadlih listov prav tako zmanjšuje možnost za okužbe, saj odmirajoči rastlinski deli predstavljajo gojišče za patogene glive.
Pri nakupu novih rastlin jih vedno temeljito preglejmo, da z njimi v domačo zbirko ne prinesemo bolezni ali škodljivcev. Novo pridobljene rastline je priporočljivo za nekaj tednov osamiti od ostalih, da se prepričamo, da so zdrave. Uporaba čistega orodja, kot so škarje za obrezovanje, prav tako preprečuje prenos bolezni z ene rastline na drugo. Orodje pred in po uporabi razkužimo z alkoholom. Zdrava in močna rastlina, ki prejema dovolj svetlobe in uravnoteženo prehrano, bo razvila močan imunski sistem in bo veliko bolj odporna na vse vrste težav.
Če kljub preventivnim ukrepom pride do težav, je pomembno, da ukrepamo hitro. Prizadete dele rastline, kot so okuženi listi ali poganjki, takoj odrežemo in uničimo (ne odlagamo jih na kompost). S tem preprečimo širjenje bolezni na zdrave dele rastline. Pri napadu škodljivcev lahko sprva poskusimo z mehanskimi metodami odstranjevanja ali z uporabo naravnih, ekoloških pripravkov. Kemična sredstva oziroma fitofarmacevtska sredstva naj bodo zadnja izbira, uporabimo pa jih strogo v skladu z navodili proizvajalca.
Glivične bolezni
Med najpogostejšimi boleznimi, ki prizadenejo limonsko pelargonijo, so glivične okužbe. Siva plesen (Botrytis cinerea) je ena izmed njih. Prepoznamo jo po sivih, puhastih prevlekah na listih, steblih in cvetovih, ki se hitro širijo, še posebej v vlažnem in hladnem vremenu. Prizadeti deli rastline postanejo vodeni, porjavijo in zgnijejo. Za preprečevanje je ključno zagotavljanje dobrega zračenja in izogibanje močenju nadzemnih delov rastline. Ob prvih znakih bolezni takoj odstranimo vse okužene dele. V primeru močnejšega napada lahko uporabimo ustrezen fungicid.
Več člankov na to temo
Koreninska gniloba je še ena nevarna bolezen, ki jo povzročajo različne talne glive. Glavni vzrok za njen nastanek je prekomerno zalivanje in slaba drenaža, zaradi česar korenine ostanejo v vodi in brez kisika. Simptomi se kažejo na nadzemnih delih: rastlina vene, listi rumenijo in odpadajo, rast je zastala. Ker so simptomi podobni pomanjkanju vode, lahko napaka pri presoji vodi v še intenzivnejše zalivanje in poslabšanje stanja. Če sumimo na koreninsko gnilobo, rastlino vzamemo iz lonca. Zdrave korenine so bele in čvrste, gnile pa rjave in mehke. Odstraniti je potrebno vse gnile korenine in rastlino presaditi v svež, dobro odceden substrat.
Pelargonijina rja je bolezen, ki jo prepoznamo po značilnih koncentričnih krogih rjave barve, ki se pojavijo na spodnji strani listov. Na zgornji strani listov se na istih mestih pojavijo rumene pege. Močno okuženi listi porumenijo in odpadejo. Tudi ta bolezen se širi v vlažnih pogojih. Preventiva je enaka kot pri sivi plesni: izogibanje močenju listov in dobro zračenje. Okužene liste je potrebno sproti odstranjevati.
Pepelasta plesen se kaže kot bela, mokasta prevleka na listih, steblih in cvetnih popkih. Za razliko od drugih glivičnih bolezni se ta pogosto pojavlja v toplem in suhem vremenu z visoko zračno vlago. Okuženi listi se lahko zvijajo in sušijo. Tudi v tem primeru je pomembno odstranjevanje prizadetih delov. Pomagajo lahko tudi nekateri naravni pripravki, na primer škropivo iz mleka (razredčenega z vodo v razmerju 1:10) ali sode bikarbone.
Bakterijske bolezni
Bakterijske bolezni so pri pelargonijah manj pogoste, a lahko povzročijo veliko škode. Ena najnevarnejših je bakterijska pegavost oziroma bakterijski ožig (Xanthomonas campestris pv. pelargonii). Okužba se najprej pokaže kot majhne, vodene, okrogle pege na listih. Te pege se sčasoma povečajo, postanejo rjave do črne, pogosto z rumenim robom, in imajo lahko obliko črke V, ki se širi od roba lista proti sredini. Bakterije se širijo z vodo, zato je ključno, da se izogibamo zalivanju po listih.
Več člankov na to temo
Okužba se lahko razširi sistemsko po celotni rastlini preko žilnega sistema, kar povzroči venenje in propad celotnih poganjkov. Stebla počrnijo in zgnijejo od znotraj navzven. Za to bolezen žal ni učinkovitega zdravljenja. Edini ukrep je takojšnje uničenje celotne okužene rastline, da preprečimo širjenje na sosednje. Bolezen se najpogosteje prenaša z okuženim sadilnim materialom, zato je pomembno, da kupujemo rastline pri preverjenih virih.
Druga bakterijska bolezen je koreninski rak (Agrobacterium tumefaciens), ki povzroča nastanek tumorjem podobnih izrastkov oziroma šišak na koreninah in včasih tudi na spodnjem delu stebla. Te tvorbe ovirajo pretok vode in hranil, kar vodi v slabšo rast, rumenenje listov in splošno hiranje rastline. Bakterije vstopajo v rastlino skozi rane, ki nastanejo pri presajanju ali obrezovanju. Tudi za to bolezen ni zdravila, zato je okužene rastline potrebno uničiti.
Preventiva pred bakterijskimi boleznimi je najpomembnejša. To vključuje uporabo zdravega, certificiranega sadilnega materiala, strogo higieno orodja (razkuževanje), izogibanje poškodbam rastlin in pravilno zalivanje, ki ne vključuje močenja listov. Ker se bakterije širijo z vodo, moramo biti še posebej pozorni, da z zalivanjem ne prenašamo okužbe z ene rastline na drugo.
Najpogostejši škodljivci
Limonsko pelargonijo lahko napadejo različni sesajoči insekti, ki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi in s tem slabijo rastlino. Med najpogostejšimi so listne uši. To so majhni, običajno zeleni ali črni insekti, ki se v kolonijah zbirajo na najmlajših delih rastline – na vršičkih, mladih listih in cvetnih popkih. Posledica njihovega sesanja so deformirani in zviti listi. Poleg tega izločajo lepljivo medeno roso, na kateri se lahko razvijejo črne sajske glive, ki ovirajo fotosintezo.
Bela mušica (trialeurodes vaporariorum) je še en nadležen škodljivec. Gre za drobne bele mušice, ki se običajno zadržujejo na spodnji strani listov. Ko se rastline dotaknemo, vzletijo v značilnem roju. Tako odrasle žuželke kot njihove ličinke sesajo rastlinske sokove, kar povzroča rumenenje in odpadanje listov. Tudi one izločajo medeno roso. Proti beli mušici so učinkovite rumene lepljive plošče, na katere se ujamejo odrasli osebki.
Navadna pršica ali rdeči pajek (Tetranychus urticae) je droben pajkovec, ki ga s prostim očesom komaj opazimo. Njegovo prisotnost razkrijejo drobne rumenkaste pikice na zgornji strani listov in fina pajčevina, ki jo spleta med listi in stebli, še posebej na spodnji strani. Pršicam ustreza suh in topel zrak, zato se pogosto pojavijo pri rastlinah, ki prezimujejo v preveč ogrevanih prostorih. Povečanje zračne vlage, na primer z rosenjem, lahko pomaga pri preprečevanju napada.
Za zatiranje teh škodljivcev lahko najprej poskusimo z mehanskimi metodami. Manjše kolonije listnih uši lahko speremo z močnim curkom vode ali jih obrišemo z vlažno krpo. Učinkoviti so tudi naravni pripravki. Škropivo iz milnice (žlica naravnega mila na liter vode) zaduši insekte z mehkim telesom. Škropiva iz kopriv, česna, tobaka ali neemovega olja delujejo kot naravni insekticidi in repelenti. Če naravne metode ne zaležejo in je napad zelo močan, pa se zatečemo k uporabi ustreznih insekticidov, po možnosti takšnih, ki so selektivni in ne škodujejo koristnim organizmom, kot so pikapolonice, ki so naravni sovražniki listnih uši.
Drugi škodljivci in težave
Poleg najpogostejših sesajočih insektov se lahko na limonski pelargoniji občasno pojavijo tudi drugi škodljivci. Kaparji so majhne žuželke, ki se pritrdijo na stebla in liste ter so prekriti z rjavim ali sivim ščitkom. Pod ščitkom sesajo rastlinske sokove in slabijo rastlino. Ker so dobro zaščiteni, jih je težje zatreti. Pri manjšem napadu jih lahko postrgamo z nohtom ali krtačko, namočeno v alkohol. Pri močnejšem napadu pa je potrebna uporaba sistemičnih insekticidov.
Gosenice različnih metuljev se lahko prav tako prehranjujejo z listi in cvetovi pelargonij. Običajno povzročajo očitne luknje in obgrižene robove listov. Gosenice so pogosto dobro skrite, zato jih je potrebno poiskati in ročno odstraniti. Včasih lahko opazimo tudi njihove iztrebke. Proti gosenicam so učinkoviti biološki insekticidi na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki je zanje patogena, za druge organizme pa neškodljiva.
Včasih lahko težave povzročajo tudi polži, še posebej pri rastlinah, ki so posajene na vrtu ali v pritličnih koritih. Polži ponoči grizejo liste in puščajo za seboj značilne slinaste sledi. Proti njim se lahko borimo z različnimi pastmi (npr. posodice s pivom) ali z uporabo ekoloških vab (granul na osnovi železovega fosfata), ki niso škodljive za druge živali. Nastavljanje ovir, kot so jajčne lupine ali oster pesek okoli rastlin, lahko prav tako pomaga odvrniti polže.
Poleg bolezni in škodljivcev se lahko pojavijo tudi različne fiziološke motnje, ki so posledica neustreznih rastnih pogojev. Rjavenje robov listov je lahko posledica prekomernega gnojenja, pomanjkanja vode ali izpostavljenosti prepihu. Odpadanje cvetnih popkov je lahko znak stresa zaradi nenadne spremembe temperature, pomanjkanja svetlobe ali neustreznega zalivanja. Pozorno opazovanje in razumevanje potreb rastline sta ključna za preprečevanje in reševanje večine težav, s katerimi se lahko srečamo pri gojenju limonske pelargonije.
