Pravilno zalivanje je eden izmed najpomembnejših dejavnikov za uspešno gojenje limonske pelargonije. Ta rastlina, čeprav ljubi sonce in toploto, je zelo občutljiva na napake pri zalivanju, še posebej na prekomerno vlažnost v predelu korenin. Ključ do uspeha je v razumevanju njenih potreb po vodi in v vzpostavitvi ustreznega ritma zalivanja, ki se prilagaja letnemu času, velikosti rastline, tipu posode in vremenskim razmeram. Najpogostejša napaka, ki jo delajo vrtnarji, je prepogosto zalivanje, ki vodi v gnitje korenin in posledično propad celotne rastline. Zato je osnovno pravilo, ki si ga velja zapomniti: bolje zaliti enkrat temeljito, kot večkrat po malem.
Preden se odločimo za zalivanje, je nujno preveriti vlažnost substrata. To najlažje storimo tako, da prst potisnemo nekaj centimetrov globoko v zemljo. Če je zemlja na otip suha, je čas za zalivanje. Če pa je še vedno vlažna, z zalivanjem počakamo še dan ali dva. Sčasoma bomo z opazovanjem rastline in preverjanjem zemlje razvili občutek za to, kdaj naša pelargonija potrebuje vodo. Drugi znak, ki kaže na potrebo po vodi, je teža lonca; suha zemlja je bistveno lažja od vlažne. Venenje listov je lahko znak tako pomanjkanja kot presežka vode, zato je vedno potrebno preveriti stanje zemlje, preden se odločimo za ukrepanje.
Ko zalivamo, je pomembno, da to storimo temeljito. Vodo počasi vlivamo na površino zemlje, dokler ne začne pritekati skozi drenažne odprtine na dnu lonca. Na ta način zagotovimo, da se navlaži celotna koreninska gruda in ne le zgornja plast. Po približno 15 do 30 minutah je potrebno odvečno vodo, ki se je nabrala v podstavku, odliti. Stoječa voda v podstavku je namreč glavni krivec za gnitje korenin, saj korenine ne dobijo dovolj kisika in začnejo odmirati. Takšno temeljito, a manj pogosto zalivanje spodbuja korenine, da rastejo v globino in si poiščejo vodo, kar pripomore k močnejši in bolj zdravi rastlini.
Najboljši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj. Takrat so temperature nižje, kar zmanjša izhlapevanje vode in omogoči rastlini, da vodo učinkovito absorbira, preden nastopi vročina dneva. Jutranje zalivanje tudi zagotovi, da se listje, če ga po nesreči zmočimo, hitro posuši, kar zmanjša tveganje za razvoj glivičnih bolezni. Zalivanje v večernih urah je manj priporočljivo, saj ostanejo zemlja in listi vlažni preko noči, kar ustvarja idealne pogoje za razvoj plesni in drugih bolezni. Uporabljamo postano vodo sobne temperature, saj ledeno mrzla voda iz pipe lahko povzroči šok za korenine.
Pogostost zalivanja glede na letni čas
Potrebe limonske pelargonije po vodi se močno spreminjajo glede na letni čas. V obdobju aktivne rasti, torej od pomladi do jeseni, rastlina potrebuje bistveno več vode kot v času mirovanja pozimi. Spomladi, ko se rastlina prebuja in začenja z intenzivno rastjo, postopoma povečujemo pogostost zalivanja. V tem času je pomembno, da smo pozorni na rast novih listov in poganjkov, ki so znak, da rastlina potrebuje več vlage za svoj razvoj. Kljub temu pa je potrebno med posameznimi zalivanji še vedno pustiti, da se zemlja nekoliko presuši.
Več člankov na to temo
V poletnih mesecih, ko so temperature visoke in je sončno sevanje močno, so potrebe po vodi največje. V vročih in vetrovnih dneh se lahko zgodi, da bo potrebno rastline v manjših loncih zalivati vsak dan. Kljub temu pa pravilo o preverjanju vlažnosti zemlje še vedno velja. Nikoli ne zalivamo po urniku, ampak vedno glede na dejanske potrebe rastline. Poletne nevihte ne zadostujejo vedno za zalitje rastlin v loncih, saj gosto listje pogosto prepreči, da bi deževnica dosegla zemljo, zato je tudi po dežju potrebno preveriti stanje vlažnosti.
Jeseni, ko se dnevi krajšajo in temperature padajo, se rast rastline upočasni, s tem pa se zmanjša tudi njena potreba po vodi. Pogostost zalivanja začnemo postopoma zmanjševati. To je še posebej pomembno pri pripravi rastline na prezimovanje. Preden rastlino prenesemo v notranje prostore, je priporočljivo, da je zemlja bolj suha kot vlažna, da preprečimo gnitje korenin v hladnejšem in manj zračnem prostoru.
Pozimi, ko rastlina miruje v hladnem in svetlem prostoru, so njene potrebe po vodi minimalne. V tem obdobju je prekomerno zalivanje najpogostejša napaka, ki vodi v propad rastline. Zalivamo zelo redko, le toliko, da preprečimo popolno izsušitev koreninske grude. To pomeni približno enkrat na tri do štiri tedne, odvisno od pogojev v prezimovališču. Zemlja mora biti večino časa suha. Spomladi, ko rastlino ponovno prestavimo na toplejše in začnemo opažati znake nove rasti, postopoma ponovno povečamo količino in pogostost zalivanja.
Vpliv velikosti lonca in substrata
Velikost in vrsta lonca imata pomemben vpliv na pogostost zalivanja limonske pelargonije. Rastline, posajene v manjših loncih, potrebujejo pogostejše zalivanje, saj se majhna količina zemlje v njih hitreje izsuši, še posebej v vročih in vetrovnih dneh. Po drugi strani pa v prevelikih loncih ostane zemlja dlje časa vlažna, saj korenine majhne rastline ne morejo dovolj hitro porabiti vse vode. To povečuje tveganje za zastajanje vode in gnitje korenin, zato je izbira primerne velikosti lonca ključnega pomena.
Več člankov na to temo
Material, iz katerega je narejen lonec, prav tako vpliva na potrebe po vodi. Glineni oziroma terakota lonci so porozni in dihajo, kar pomeni, da voda izhlapeva tudi skozi stene lonca. Zaradi tega se zemlja v njih hitreje suši, kar zahteva pogostejše zalivanje, a hkrati zmanjšuje nevarnost gnitja korenin. Plastični in glazirano keramični lonci pa ne dihajo, zato voda izhlapeva le na površini. V takšnih loncih ostane zemlja dlje časa vlažna, zato je potrebno zalivati redkeje in bolj previdno.
Sestava substrata oziroma zemlje je prav tako ključna. Limonska pelargonija potrebuje dobro odceden substrat, ki ne zadržuje preveč vode. Kakovostne mešanice za pelargonije običajno že vsebujejo dodatke, kot so perlit, pesek ali delci lave, ki izboljšajo zračnost in drenažo. Če uporabljamo navadno vrtno zemljo, jo je nujno izboljšati z dodatkom peska ali drugega materiala za drenažo. Težki in zbite zemlje niso primerne, saj zadržujejo preveč vlage in onemogočajo dostop kisika do korenin.
Če rastlina kljub rednemu zalivanju hitro ovene in se zemlja izjemno hitro izsuši, je to lahko znak, da je rastlina prerasla svoj lonec. V tem primeru je koreninska gruda tako gosta, da v loncu skoraj ni več prostora za zemljo, ki bi zadrževala vodo. Takšno rastlino je potrebno čim prej presaditi v nekoliko večji lonec s svežo in hranljivo zemljo. Po presajanju bo rastlina lažje zadrževala vlago in potreba po vsakodnevnem zalivanju se bo zmanjšala.
Znaki napačnega zalivanja
Rastlina nam s svojim videzom pogosto sama pove, ali ji način zalivanja ustreza. Pomembno je, da se naučimo prepoznavati znake, ki kažejo na pomanjkanje ali presežek vode, saj lahko z zgodnjim ukrepanjem preprečimo večjo škodo. Eden najpogostejših znakov pomanjkanja vode je venenje listov in stebel. Rastlina postane mlahava in povešena. Spodnji listi začnejo rumeneti, se sušiti in odpadati, robovi listov pa lahko postanejo rjavi. Rast se upočasni, cvetni popki pa se lahko posušijo in odpadejo, preden se odprejo.
Če opazimo te znake, je potrebno takoj preveriti zemljo. Če je suha, rastlino temeljito zalijemo. Najboljši način za rehidracijo močno izsušene rastline je, da lonec za približno pol ure postavimo v posodo z vodo, tako da se koreninska gruda dobro napije vode od spodaj. Nato pustimo, da vsa odvečna voda dobro odteče. Po takšnem “oživljanju” si bo rastlina običajno v nekaj urah opomogla. Dolgotrajno pomanjkanje vode pa lahko povzroči trajne poškodbe in oslabi rastlino, zaradi česar postane bolj dovzetna za bolezni in škodljivce.
Paradoksalno je, da so znaki prekomernega zalivanja pogosto zelo podobni znakom pomanjkanja vode. Tudi pri preveč vlage rastlina ovene in listi začnejo rumeneti. Vendar pa je v tem primeru zemlja na otip mokra in zbita. Rumeni listi so pogosto mehki in gnili, ne pa suhi in hrustljavi. Na površini zemlje se lahko pojavi zelena plast alg ali plesen. Najhujša posledica prekomernega zalivanja je gnitje korenin, kar se kaže v tem, da steblo pri dnu postane mehko in rjavo. V tem primeru je rešitev rastline težka, a ne nemogoča.
Če sumimo na gnitje korenin, moramo rastlino takoj vzeti iz lonca. Odstranimo vso mokro zemljo in preverimo stanje korenin. Zdrave korenine so bele in čvrste, gnile pa so rjave, črne in mehke. Z ostrimi škarjami odrežemo vse gnile dele korenin in tudi prizadete dele stebla. Rastlino nato presadimo v nov lonec s svežo, suho in dobro odcedno zemljo. Po presajanju je nekaj časa ne zalivamo, dokler se ne pokažejo prvi znaki nove rasti. Preprečevanje je seveda vedno boljše kot zdravljenje, zato je ključnega pomena, da se držimo načela zmernega zalivanja.
Posebnosti zalivanja in kakovost vode
Poleg pravilne pogostosti in količine vode je vredno omeniti še nekaj posebnosti, ki lahko pripomorejo k boljšemu zdravju limonske pelargonije. Kot smo že omenili, je priporočljiva uporaba postane vode sobne temperature. Voda neposredno iz pipe je pogosto prehladna in lahko vsebuje klor, ki nekaterim rastlinam ne ustreza. Če vodo pustimo stati vsaj nekaj ur, se bo segrela na sobno temperaturo, klor pa bo izhlapel. Še boljša izbira je deževnica, ki je mehka in ne vsebuje mineralnih soli, ki se lahko sčasoma nabirajo v substratu.
Trdota vode je še en dejavnik, ki lahko vpliva na rast. Trda voda vsebuje veliko kalcija in magnezija, kar lahko sčasoma povzroči dvig pH vrednosti zemlje. Pelargonije imajo raje rahlo kisla do nevtralna tla (pH med 6,0 in 7,0). Če je pH vrednost previsoka, rastlina težje črpa nekatera hranila, kot je železo, kar se lahko kaže kot kloroza (rumenenje listov, medtem ko žile ostanejo zelene). Če imamo zelo trdo vodo, lahko občasno zalijemo z deževnico ali pa vodi dodamo nekaj kapljic kisa ali citronske kisline, da jo nekoliko zmehčamo.
Pri zalivanju se vedno trudimo, da ne močimo listov in cvetov. Mokri listi, še posebej če ostanejo vlažni preko noči, so idealno gojišče za razvoj glivičnih bolezni, kot sta siva plesen in pepelasta plesen. Vodo zato vedno vlivamo neposredno na zemljo, pod liste. Uporaba zalivalke z dolgim in ozkim vratom nam lahko pri tem močno olajša delo. Če rastline gojimo v visečih košarah, je še toliko bolj pomembno, da zalivamo previdno in se izogibamo tuširanju celotne rastline.
Na koncu je pomembno poudariti, da so vse smernice za zalivanje le priporočila. Vsak vrtnar mora opazovati svoje rastline in se naučiti prepoznavati njihove individualne potrebe. Razmere na vsakem balkonu, terasi ali vrtu so edinstvene, zato je ključ do uspeha v prilagajanju in iskanju pravega ravnovesja. Z malo pozornosti in prakse bo zalivanje limonske pelargonije postalo enostavno in intuitivno opravilo, ki bo zagotovilo zdravo in bujno rast te čudovite dišeče rastline.
