Pravilno gnojenje je ključnega pomena za zdravje, bujno rast in predvsem za obilno cvetenje banatske potonike. Ta veličastna trajnica sicer ni pretirano požrešna, a za razvoj svojih velikih, razkošnih cvetov potrebuje uravnoteženo in pravočasno oskrbo s hranili. Mnogi vrtnarji v dobri veri naredijo napako in potonike gnojijo preveč ali z napačnimi gnojili, kar pogosto vodi v nasproten učinek od želenega: bujno, temno zeleno listje, a malo ali nič cvetov. Razumevanje specifičnih potreb banatske potonike po makro- in mikroelementih ter poznavanje pravega časa za gnojenje sta temelja, na katerih lahko zgradiš strategijo, ki bo tvoji rastlini zagotovila optimalne pogoje za rast in te vsako leto nagradila z osupljivim cvetenjem. Ne gre za količino, temveč za kakovost in pravočasnost gnojenja.
Osnovno pravilo pri gnojenju potonik je: manj je več. Prekomerno gnojenje, še posebej z gnojili, ki vsebujejo visoko vsebnost dušika (N), je ena najpogostejših napak. Dušik sicer spodbuja hitro rast zelenih delov rastline, kar rezultira v velikih, bujnih listih, vendar to počne na račun razvoja cvetnih brstov. Poleg tega preveč dušika povzroči, da so stebla mehkejša in šibkejša, zato se lažje upognejo pod težo cvetov ali v vetru. Zato je pri izbiri gnojila ključno poiskati takšno, ki ima uravnoteženo razmerje hranil ali pa celo nižjo vsebnost dušika v primerjavi s fosforjem (P) in kalijem (K).
Fosfor (P) je za potonike izjemno pomemben, saj igra ključno vlogo pri razvoju močnega koreninskega sistema in pri tvorbi cvetnih brstov. Zadostna količina fosforja v tleh je neposredno povezana z obilnostjo in kakovostjo cvetenja. Kalij (K) pa prispeva k splošni vitalnosti in odpornosti rastline. Krepi celične stene, izboljšuje odpornost proti boleznim in suši ter pomaga pri presnovi in transportu hranil po rastlini. Uravnotežena oskrba s temi tremi makroelementi je torej osnova za zdravo rast.
Poleg makroelementov potrebuje banatska potonika tudi mikroelemente, kot so magnezij, kalcij, železo in bor, vendar v precej manjših količinah. V večini vrtnih tal, ki so bogata z organsko snovjo, so mikroelementi prisotni v zadostnih količinah. Redno dodajanje komposta ali dobro uležanega hlevskega gnoja običajno zadostuje za pokrivanje potreb po teh hranilih. Težave s pomanjkanjem mikroelementov se lahko pojavijo v zelo peščenih ali izčrpanih tleh, kar se kaže v različnih simptomih, kot je bledenje listov (kloroza).
Kdaj je pravi čas za gnojenje
Časovno načrtovanje gnojenja je enako pomembno kot izbira pravega gnojila. Banatsko potoniko je najbolje gnojiti v obdobjih, ko aktivno raste in lahko hranila najučinkoviteje porabi. Prvo in najpomembnejše gnojenje v letu je treba opraviti zgodaj spomladi, takoj ko iz zemlje pokukajo prvi rdečkasti poganjki. V tem času rastlina potrebuje energijo za razvoj stebel, listov in cvetnih brstov. Gnojenje v tem obdobju zagotovi, da ima rastlina na voljo vsa potrebna hranila za začetek bujne rasti in pripravo na cvetenje.
Več člankov na to temo
Drugo možno obdobje za gnojenje je takoj po cvetenju, običajno v zgodnjem poletju. Čeprav se zdi nelogično gnojiti, ko je najlepši del sezone že mimo, je to gnojenje izjemno pomembno za prihodnost. Po cvetenju rastlina namreč začne shranjevati energijo in hranila v svoj koreninski sistem za naslednjo rastno sezono. Gnojilo, dodano v tem času, ji pomaga obnoviti porabljene zaloge in razviti močne cvetne brste za prihodnje leto. Uporabi enako uravnoteženo gnojilo kot spomladi.
Izogibaj se gnojenju pozno poleti ali jeseni, še posebej z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Gnojenje v tem času lahko spodbudi rast novih, nežnih poganjkov, ki pred zimo ne bodo imeli časa, da bi dovolj oleseneli. Takšni poganjki so zelo občutljivi na zmrzal in lahko pozebejo, kar po nepotrebnem izčrpa rastlino in jo naredi bolj dovzetno za zimske poškodbe. Jeseni je edino priporočljivo gnojilo kompost, ki se počasi razgraja in izboljšuje strukturo tal.
Prav tako ni priporočljivo gnojiti potonik v prvem letu po sajenju, še posebej, če si ob sajenju dobro pripravil sadilno jamo z dodatkom komposta in fosforja. Mlada rastlina mora najprej razviti močan koreninski sistem in se prilagoditi na novo okolje. Prekomerno gnojenje v tej fazi bi lahko bolj škodilo kot koristilo. Z rednim gnojenjem začni v drugem letu po sajenju, ko je rastlina že dobro ukoreninjena.
Izbira pravega gnojila
Na trgu je na voljo široka paleta gnojil, zato je pomembno izbrati tisto, ki najbolj ustreza potrebam banatske potonike. Najboljša izbira so gnojila z nizko vsebnostjo dušika (N) in višjo vsebnostjo fosforja (P) in kalija (K). Poišči gnojila z oznako NPK, kjer je prva številka (dušik) nižja od drugih dveh, na primer 5-10-10 ali 10-20-20. Takšna razmerja spodbujajo razvoj korenin in cvetov, ne pa prekomerne rasti listja. Posebna gnojila za cvetoče rastline ali trajnice so pogosto dobra izbira.
Več člankov na to temo
Organska gnojila so odlična alternativa mineralnim gnojilom, saj hranila sproščajo počasneje in hkrati izboljšujejo strukturo in biološko aktivnost tal. Zrel kompost je verjetno najboljše gnojilo za potonike. Spomladi okoli rastline razporedi 2-3 cm debelo plast komposta in ga rahlo vdelaj v zgornjo plast zemlje. Kompost bo počasi sproščal uravnoteženo mešanico makro- in mikrohranil ter izboljšal sposobnost tal za zadrževanje vode. Podobno deluje tudi dobro uležan hlevski gnoj.
Kostna moka je še eno izjemno koristno organsko gnojilo, saj je zelo bogat naravni vir fosforja. Lahko jo dodaš v sadilno jamo ob sajenju ali pa jo vsakih nekaj let spomladi potreseš okoli obstoječih rastlin. Ker se fosfor v tleh premika zelo počasi, je pomembno, da kostno moko rahlo vkoplješ v zemljo, da pride bližje območju korenin. Lesni pepel je dober vir kalija in kalcija ter rahlo zvišuje pH vrednost tal, kar potonikam ustreza, vendar ga uporabljaj zmerno, saj lahko prevelika količina škoduje.
Izogibaj se tekočim gnojilom z visoko koncentracijo, saj lahko z njimi hitro pretiravaš in povzročiš ožig korenin. Če se že odločiš za tekoče gnojenje, gnojilo vedno redči bolj, kot je navedeno v navodilih, in ga uporabljaj le na vlažni zemlji, nikoli na suhi. Na splošno so za potonike bolj primerna granulirana gnojila s počasnim sproščanjem ali organska gnojila, ki zagotavljajo dolgotrajno in enakomerno prehrano brez tveganja prekomernega gnojenja.
Tehnika gnojenja
Pravilna tehnika nanašanja gnojila je pomembna, da hranila dosežejo korenine in da pri tem ne poškoduješ rastline. Gnojila nikoli ne nanašaj neposredno na koreninski vrat ali stebla rastline, saj lahko povzroči ožige in gnitje. Granulirana gnojila vedno potresi v krogu okoli rastline, približno 15-20 centimetrov stran od središča, na območju, kjer se razprostirajo korenine. Ta krog naj sega približno do zunanjega roba listja rastline.
Po nanosu granuliranega gnojila ga z manjšimi grabljicami ali rokami previdno in plitvo vdelaj v zgornjo plast zemlje. S tem preprečiš, da bi gnojilo odplaknilo deževje, in pospešiš njegovo pot do korenin. Bodi nežen, da ne poškoduješ plitvih korenin, ki se nahajajo tik pod površjem. Po gnojenju je priporočljivo, da rastlino dobro zaliješ. Voda bo pomagala raztopiti granule in transportirati hranila globlje v zemljo, kjer jih korenine lahko absorbirajo.
Pri uporabi organskih gnojil, kot je kompost ali hlevski gnoj, je postopek podoben. Razporedi tanko plast materiala okoli rastline, pri čemer pazi, da se ne dotika stebel. Tudi v tem primeru ga rahlo vmešaj v zemljo. Organska gnojila delujejo počasneje, saj jih morajo najprej predelati mikroorganizmi v tleh, preden postanejo hranila dostopna rastlinam. Zato je njihov učinek dolgotrajnejši in bolj nežen.
Količina gnojila je odvisna od njegove koncentracije in rodovitnosti tvojih tal. Vedno upoštevaj navodila proizvajalca na embalaži in raje uporabi nekoliko manjšo količino od priporočene. Zrele, dobro uveljavljene potonike v rodovitni zemlji pogosto potrebujejo zelo malo dodatnega gnojenja, morda le plast komposta vsako drugo leto. Mlade rastline ali tiste, ki rastejo v revnejših tleh, bodo hvaležne za bolj redno gnojenje.
Prepoznavanje pomanjkanja in presežka hranil
Opazovanje rastline ti lahko veliko pove o njeni prehranski preskrbljenosti. Pomanjkanje določenih hranil se kaže s specifičnimi simptomi. Splošno slaba rast, majhni listi in šibko cvetenje so lahko znak splošnega pomanjkanja hranil. Porumenelost starejših, spodnjih listov pogosto kaže na pomanjkanje dušika, medtem ko vijoličen odtenek na listih lahko nakazuje na pomanjkanje fosforja. Bledi, klorotični listi z zelenimi žilami so pogosto znak pomanjkanja železa, kar je pogostejše v preveč alkalnih tleh.
Če opaziš takšne simptome, najprej preveri druge možne vzroke, kot so neprimerna pH vrednost tal, slaba drenaža ali bolezni. Če so ti dejavniki izključeni, lahko poskusiš z uravnoteženim gnojenjem. Za hitro odpravo pomanjkanja mikroelementov, kot je železo, lahko uporabiš foliarno gnojilo (gnojenje preko listov), ki omogoča hitro absorpcijo. Vendar pa je dolgoročna rešitev vedno izboljšanje kakovosti tal z organsko snovjo.
Po drugi strani pa je presežek hranil za potonike lahko še bolj problematičen. Kot že omenjeno, preveč dušika vodi v bujno listje in malo cvetov ter šibka stebla. Presežek gnojil na splošno pa lahko povzroči “ožig” korenin, kar se kaže v rjavenju in sušenju robov listov, venušenju in v skrajnih primerih tudi v propadu celotne rastline. Visoka koncentracija soli v tleh, ki jo povzroči prekomerno gnojenje, ovira sposobnost korenin za črpanje vode.
Če sumiš, da si pretiraval z gnojenjem, lahko situacijo poskusiš rešiti z obilnim zalivanjem. Z večkratnim, temeljitim zalivanjem območja korenin lahko spereš odvečne soli iz zgornjih plasti zemlje globlje, stran od glavnega koreninskega sistema. V prihodnosti bodi pri gnojenju bolj zadržan. Najboljša strategija je vedno postopno in zmerno dodajanje hranil, po možnosti v organski obliki, kar zagotavlja zdravo rast brez tveganja za presežke.
