Priprava rastlin jeseni
Uspešno prezimovanje azijskih lilij se začne že pozno poleti in jeseni, z ustrezno pripravo rastlin na prihajajoče hladno obdobje. Ključni proces v tem času je prenos energije in hranilnih snovi iz nadzemnih delov (stebla in listov) v podzemno čebulico. Zato je najpomembnejše pravilo, da stebla in listov ne režemo, dokler so še zeleni. Pustiti jim moramo, da po naravni poti porumenijo in se popolnoma posušijo. Ta proces je bistvenega pomena, saj si čebulica na ta način nabere zaloge, ki ji bodo omogočile preživetje zime in močan start v novo rastno sezono spomladi.
Ko se listje in steblo popolnoma posušita, običajno po prvi slani, je čas, da ju odrežemo. Steblo odrežemo približno 5 do 10 centimetrov nad tlemi. Tako kratek štrcelj nam služi kot oznaka, kje se nahaja čebulica, kar je koristno pri spomladanskem rahljanju zemlje, da je po nesreči ne poškodujemo. Vse odrezane rastlinske ostanke je priporočljivo odstraniti z grede in jih uničiti, ne pa kompostirati, saj bi na njih lahko prezimili trosi bolezni ali jajčeca škodljivcev, ki bi spomladi povzročali težave.
Jesen je tudi čas, ko prenehamo z gnojenjem, zlasti z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Gnojenje pozno v sezoni bi spodbudilo novo, mlado rast, ki ne bi imela dovolj časa, da bi pred zimo dozorela in olesenela. Takšni mladi poganjki so izjemno občutljivi na mraz in bi pozimi pozeble, kar bi po nepotrebnem izčrpalo rastlino. Zadnje gnojenje opravimo po cvetenju, z gnojilom, bogatim s kalijem, ki pomaga pri dozorevanju čebulice in povečuje njeno odpornost na nizke temperature.
Prav tako je treba jeseni prilagoditi režim zalivanja. Ko se rastlina pripravlja na mirovanje in listje rumeni, se njena potreba po vodi zmanjšuje. Postopoma zmanjšujemo zalivanje in ko je nadzemni del popolnoma suh, z zalivanjem prenehamo. Preveč vlage v tleh jeseni in pozimi je za lilije zelo nevarno, saj mokra in hladna zemlja ustvarja idealne pogoje za razvoj gnilobe čebulic. Tla naj gredo v zimo zmerno vlažna, nikakor pa ne razmočena.
Pomen zastirke
Uporaba zimske zastirke je eden najpomembnejših ukrepov za zaščito čebulic azijskih lilij pred zimskim mrazom. Azijske lilije so sicer precej odporne, vendar jim v območjih z ostrimi zimami, malo snega in velikimi nihanji temperature zastirka nudi ključno zaščito. Glavna naloga zastirke ni, da greje tla, temveč da ohranja čim bolj stabilno temperaturo tal in preprečuje prezgodnje prebujanje čebulic med morebitnimi zimskimi otoplitvami, ki jim sledi močna ohladitev, kar bi bilo za mlade poganjke usodno.
Več člankov na to temo
Najprimernejši čas za nanos zimske zastirke je pozna jesen, po prvih močnejših zmrzalih, ko so tla že nekoliko pomrznjena. Če zastirko nanesemo prezgodaj, ko so tla še topla in vlažna, lahko ustvarimo idealno okolje za razvoj plesni in gnilobe. Poleg tega se pod prezgodaj nameščeno zastirko radi naselijo miši in drugi glodavci, ki si tam uredijo zimsko bivališče in se hranijo z našimi čebulicami. Zato je pomembno počakati, da se zemlja ohladi.
Za zimsko zastirko lahko uporabimo različne organske materiale. Odlična izbira so suho odpadlo listje (zlasti hrastovo, ki se počasneje razkraja), slama, praprot, smrekove veje ali borove iglice. Ti materiali so zračni in ne tvorijo zbite plasti, ki bi dušila tla. Zastirko nanesemo v debeli plasti, visoki od 10 do 15 centimetrov, po celotni površini grede, kjer rastejo lilije. Ta izolacijska plast bo ublažila vpliv ekstremnih temperatur in zaščitila čebulice.
Spomladi, ko nevarnost močnih pozeb mine in se tla začnejo ogrevati, je treba zastirko postopoma odstraniti. Če jo pustimo predolgo, bo ovirala segrevanje tal in preprečevala mladim poganjkom, da bi prodrli na plano. Zastirko odstranjujemo previdno, da ne poškodujemo novih poganjkov, ki so že začeli rasti pod njo. Del dobro razpadle zastirke lahko pustimo na gredi, saj bo delovala kot poletna zastirka, ki zadržuje vlago in preprečuje rast plevela.
Prezimovanje v loncih
Azijske lilije, ki jih gojimo v cvetličnih loncih in posodah, so veliko bolj izpostavljene mrazu kot tiste, posajene neposredno v zemljo. Tanka stena lonca ne nudi skoraj nobene izolacije, zato lahko zemlja v loncu popolnoma premrzne, kar poškoduje ali uniči čebulice. Zato je puščanje loncev zunaj na prostem čez zimo brez dodatne zaščite v večini celinskih podnebij zelo tvegano. Potrebni so posebni ukrepi za njihovo varno prezimovanje.
Več člankov na to temo
Najboljši in najvarnejši način za prezimovanje lilij v loncih je, da jih po prvi zmrzali prestavimo v hladen, temen in pred zmrzaljo zaščiten prostor. Idealni so neogrevana garaža, klet, lopa ali zaprta veranda, kjer se temperature gibljejo med 1 in 7 °C, vendar ne padejo pod ledišče. Preden posode prestavimo, porežemo suhe nadzemne dele. V takšnih pogojih bodo čebulice varno preživele zimo v fazi mirovanja.
Med zimskim skladiščenjem je treba občasno preveriti vlažnost zemlje v loncih. Zemlja se ne sme popolnoma izsušiti, saj bi se izsušile tudi čebulice. Zato je priporočljivo, da zemljo približno enkrat na mesec zelo rahlo zalijemo, le toliko, da ohranimo minimalno vlažnost. Prekomerno zalivanje je izjemno nevarno, saj bi v hladnem prostoru skoraj zagotovo povzročilo gnitje čebulic. Spomladi, ko nevarnost zmrzali mine, lonce postopoma privajamo na zunanje pogoje in jih postavimo na prosto.
Če nimamo primernega prostora za shranjevanje, lahko poskusimo lonce prezimiti tudi zunaj, vendar z dodatno zaščito. Lonce lahko zakopljemo v zemljo na vrtu, tako da je rob lonca poravnan s površino tal, in jih prekrijemo z debelo plastjo zastirke. Druga možnost je, da lonce postavimo tesno skupaj ob zaščiteno steno hiše, jih obdamo z mrežo in prostor med lonci in mrežo napolnimo s suhim listjem, slamo ali drugim izolacijskim materialom. Celotno konstrukcijo nato prekrijemo z juto ali smrekovimi vejami.
Zaščita pred zimsko mokroto in glodavci
Poleg mraza je največji sovražnik lilij pozimi odvečna vlaga. Zimska mokrota, ki nastane zaradi taljenja snega in pogostega dežja v kombinaciji z zmrznjenimi tlemi, lahko povzroči zastajanje vode okoli čebulic in njihovo gnitje. Zato je že pri sajenju ključnega pomena, da izberemo lokacijo z odlično drenažo. Na težkih, slabo odcednih tleh je priporočljivo lilije saditi na dvignjene grede, kar zagotavlja, da odvečna voda odteče stran od korenin.
Če imamo težave z zimsko mokroto, lahko poskusimo gredo začasno zaščititi pred prekomernimi padavinami. To lahko storimo tako, da nad gredo postavimo preprosto streho iz valovite plastike ali debele folije, podprto s količki. Pomembno je, da je streha postavljena pod kotom, da voda odteka, in da omogoča kroženje zraka, da se pod njo ne nabira vlaga. Ta ukrep je sicer nekoliko bolj zahteven, a je lahko rešitev na zelo problematičnih tleh.
Glodavci, kot so miši, voluharji in veverice, so lahko pozimi velika nadloga, saj se v iskanju hrane radi lotijo sočnih in hranljivih čebulic lilij. Voluharji kopljejo rove pod zemljo in lahko uničijo celotno zbirko, ne da bi na površini opazili kaj posebnega, razen slabotne rasti spomladi. Miši in veverice pa čebulice pogosto izkopljejo in odnesejo.
Za zaščito pred glodavci obstaja več metod. Čebulice lahko sadimo v posebne mrežaste košare iz goste pocinkane žice, ki glodavcem preprečujejo dostop. To je zelo učinkovita, a nekoliko dražja rešitev. Druga možnost je, da v sadilno jamo in okoli čebulic dodamo materiale, ki naj bi odganjali glodavce, kot so zdrobljene školjke, oster pesek ali celo mačja dlaka. Uporaba zastirke, ki ne nudi dobrega zatočišča (npr. smrekove veje namesto fine slame), in poznejši nanos zastirke prav tako zmanjšata tveganje.
