Pravilna priprava na zimo je ključnega pomena za ohranjanje zdravja in vitalnosti grmaste šentjanževke, saj ji omogoča, da uspešno prestane nizke temperature, močan veter in druge zimske nevšečnosti. Čeprav večina sort velja za precej odporne na mraz, lahko neustrezna priprava, še posebej pri mladih rastlinah ali v območjih z ostrejšimi zimami, povzroči poškodbe ali celo propad grma. Skrbno načrtovani jesenski ukrepi ne le ščitijo rastlino, ampak ji tudi zagotavljajo dober start v naslednjo pomlad. Z razumevanjem potreb rastline v obdobju mirovanja in z nekaj enostavnimi postopki boš svoji grmasti šentjanževki pomagal, da bo zimo preživela v najboljši možni kondiciji.
Osnova za uspešno prezimovanje se začne že veliko pred prvim snegom. Proti koncu poletja in v začetku jeseni prenehaj z gnojenjem, še posebej z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika. Dušik spodbuja rast novih, mehkih poganjkov, ki pred zimo ne bi imeli dovolj časa, da olesenijo in se pripravijo na mraz. Takšni poganjki so izjemno občutljivi na nizke temperature in zlahka pozebejo, kar predstavlja nepotreben stres za rastlino in odprto pot za vdor bolezni.
Jesensko čiščenje okolice grma je pomemben preventivni ukrep. Odstrani vse odpadlo listje, vejice in plevel izpod krošnje. Na teh organskih ostankih lahko prezimijo spore glivičnih bolezni in jajčeca škodljivcev, ki bi spomladi lahko povzročili nove okužbe in napade. S tem, ko poskrbiš za čisto okolico, bistveno zmanjšaš tveganje za prenos bolezni in škodljivcev v naslednjo rastno sezono. Zdrav začetek pomladi je najboljša popotnica za uspešno leto.
Eden ključnih, a pogosto spregledanih ukrepov pri pripravi na zimo, je zadnje temeljito zalivanje. Preden tla zamrznejo, grmasto šentjanževko obilno zalij. To je še posebej pomembno v primeru suhe jeseni. Rastline, še posebej zimzelene sorte, tudi pozimi izgubljajo vodo skozi liste in iglice (transpiracija), medtem ko zamrznjena tla preprečujejo koreninam, da bi jo nadomestile. To lahko privede do fiziološke suše in zimskih poškodb. Dobro hidrirana rastlina bo zimo prenesla veliko lažje.
Zaščita koreninskega sistema
Koreninski sistem je najbolj občutljiv del rastline na nizke temperature, zato je njegova zaščita ključnega pomena za uspešno prezimovanje. Najboljši in najpreprostejši način za zaščito korenin je uporaba zastirke. Ko se tla jeseni že nekoliko ohladijo, vendar še ne zamrznejo, okoli osnove grma nasuj debelo plast (10-15 cm) organske zastirke. Uporabiš lahko suho listje, slamo, smrekove veje, borovo lubje ali kompost. Ta plast deluje kot izolator, ki upočasni zmrzovanje tal in ščiti korenine pred hudim mrazom ter velikimi temperaturnimi nihanji.
Več člankov na to temo
Zastirka ne le ščiti pred mrazom, ampak tudi pomaga ohranjati vlago v tleh, kar je, kot že omenjeno, pomembno za preprečevanje zimske suše. Poleg tega organska zastirka sčasoma razpade in obogati tla s hranili ter izboljša njihovo strukturo. Pomembno je, da zastirke ne nasuješ tik ob steblo rastline, saj lahko to povzroči zadrževanje vlage in gnitje. Pusti nekaj centimetrov prostora okoli stebla, da omogočiš kroženje zraka.
Spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali in se tla začnejo segrevati, zastirko postopoma odstrani ali jo razgrni. Če pustiš predebelo plast zastirke predolgo, lahko to upočasni segrevanje tal in s tem tudi začetek nove rasti. Del zastirke, kot je kompost, lahko preprosto vmešaš v zgornjo plast zemlje, kar bo dodatno izboljšalo njeno rodovitnost. Pravilna uporaba zastirke je eden najučinkovitejših ukrepov za zaščito rastlin pozimi.
Pri rastlinah, gojenih v posodah, je zaščita korenin še toliko bolj pomembna, saj so korenine izpostavljene nizkim temperaturam z vseh strani. Posodo ovij v juto, mehurčasto folijo ali stare odeje, da ustvariš dodatno izolacijo. Postavi jo na zavetno lego, ob steno hiše ali v neogrevano garažo ali klet. Prav tako je priporočljivo posodo dvigniti od tal, na primer na lesene letvice, da preprečiš neposreden stik s hladnimi tlemi in omogočiš odtekanje odvečne vode.
Zaščita nadzemnega dela
Pri večini sort grmaste šentjanževke zaščita nadzemnega dela ni nujno potrebna, še posebej, če rastejo na zavetni legi. Vendar pa so mlade, sveže posajene rastline in na mraz bolj občutljive sorte hvaležne za dodatno zaščito. Ostri zimski vetrovi in močno zimsko sonce lahko povzročijo izsuševanje in poškodbe na vejah in popkih. To velja še posebej za zimzelene sorte, ki so aktivne tudi pozimi.
Več člankov na to temo
Najpreprostejši način zaščite je, da grm oviješ z zimsko kopreno, juto ali mrežo proti senčenju. Ti materiali omogočajo dihanje rastline, hkrati pa jo ščitijo pred vetrom in premočnim soncem, ki lahko povzroči ožige. Izogibaj se uporabi plastičnih folij, saj te ne dihajo, pod njimi pa se lahko nabira vlaga, kar ustvarja idealne pogoje za razvoj glivičnih bolezni. Zaščito namesti po prvih močnejših zmrzalih in jo odstrani spomladi, ko mine nevarnost pozebe.
Težak in moker sneg lahko polomi ali deformira veje, zato je priporočljivo sneg redno otresati z grma, še posebej po obilnejših snežnih padavinah. To stori previdno, da ne poškoduješ krhkih, zamrznjenih vej. Pri manjših grmih lahko veje pred zimo tudi povežeš skupaj z vrvico, da ustvariš bolj kompaktno obliko, ki je manj občutljiva na sneg.
Če pričakuješ ekstremno nizke temperature, lahko okoli manjših grmov postaviš mrežo in prostor med mrežo in rastlino napolniš s suhim listjem ali slamo. To ustvari odlično izolacijo, ki ščiti celotno rastlino. Ta metoda je še posebej primerna za zelo mlade ali dragocene primerke. S pravilno zaščito nadzemnega dela bo tvoja grmasta šentjanževka spomladi odgnala zdrava in nepoškodovana.
Posebnosti pri rastlinah v posodah
Grmaste šentjanževke, ki rastejo v loncih in drugih posodah, so pozimi veliko bolj izpostavljene mrazu kot tiste na vrtu. Koreninski sistem v posodi ni zaščiten z veliko maso zemlje, zato lahko hitro premrzne. Zato je prezimovanje rastlin v posodah potrebno skrbno načrtovati. Če je le mogoče, posodo z rastlino preseli na zaščiteno mesto, kot je neogrevana garaža, klet, vetrolov ali zaprta terasa, kjer so temperature sicer nizke, a ne padejo globoko pod ledišče.
Če nimaš možnosti umika posode v zaprt prostor, je nujno poskrbeti za dobro izolacijo. Celotno posodo, od vrha do dna, ovij v več plasti izolacijskega materiala, kot so juta, mehurčasta folija, stiropor ali stare tkanine. Posodo postavi na zavetno lego, blizu hišnega zidu, ki oddaja nekaj toplote. Pomembno je tudi, da posodo dvigneš od tal, da preprečiš direktno zmrzovanje od spodaj. Postavi jo na lesene deske, opeke ali stiroporno ploščo.
Tudi pozimi rastline v posodah občasno potrebujejo vodo, saj se substrat v dneh brez padavin lahko izsuši. V dneh, ko temperatura naraste nad ledišče in substrat ni zamrznjen, preveri vlažnost in po potrebi zmerno zalij. Pazi, da ne zalivaš preveč, saj lahko stoječa voda v kombinaciji z mrazom poškoduje korenine. Cilj je ohraniti substrat rahlo vlažen, nikoli pa razmočen.
Za dodatno zaščito lahko manjšo posodo zakoplješ v zemljo na vrtu. Zemlja deluje kot naravni izolator in ščiti korenine pred hitrimi temperaturnimi nihanji. Jeseni izkoplji jamo, vanjo postavi posodo z rastlino in jo zasuj z zemljo do zgornjega roba posode. Površino lahko dodatno prekriješ z zastirko. Spomladi posodo preprosto izkoplješ in jo postaviš nazaj na želeno mesto. Ta metoda je zelo učinkovita in enostavna.
