Svetloba je temeljni vir energije za rastline, saj poganja proces fotosinteze, preko katerega rastline pretvarjajo svetlobno energijo v kemično energijo za svojo rast in razvoj. Za atlantsko cedro, veličastno drevo, ki v svojem naravnem okolju raste na odprtih, sončnih pobočjih gorovja Atlas, je zadostna količina svetlobe ključnega pomena. Razumevanje njenih specifičnih potreb po svetlobi je bistveno pri izbiri prave lokacije za sajenje in zagotavljanju pogojev, v katerih bo drevo uspevalo, razvilo svojo značilno obliko in polno barvo iglic. Pomanjkanje svetlobe lahko vodi v vrsto težav, od slabše rasti do večje dovzetnosti za bolezni, zato je pravilna osvetlitev eden od stebrov uspešne nege.
Atlantska cedra je izrazito heliofilna oziroma sonceljubna rastlina. To pomeni, da za optimalno rast in razvoj potrebuje polno sonce. Najbolje uspeva na lokacijah, kjer je neposredni sončni svetlobi izpostavljena vsaj šest do osem ur na dan. Takšni pogoji ji omogočajo maksimalno učinkovitost fotosinteze, kar se odraža v močni rasti, gosti krošnji in zdravih, lepo obarvanih iglicah. Zato je pri načrtovanju vrta ali parka ključno, da ji namenimo odprto, nezastirano lego, stran od sence visokih zgradb ali drugih velikih dreves.
Pomanjkanje svetlobe negativno vpliva na več vidikov razvoja drevesa. V senčnih pogojih bo rast počasnejša in manj bujna. Krošnja bo postala redkejša in bolj odprta, saj bo drevo poskušalo razširiti svoje veje v iskanju svetlobe. Iglice bodo verjetno krajše in manj gosto posejane po vejah. Pomanjkanje svetlobe je eden glavnih razlogov za odmiranje spodnjih vej pri iglavcih, saj te veje prejmejo najmanj svetlobe in drevo preusmeri energijo v višje, bolj osvetljene dele.
Barva iglic je prav tako močno odvisna od količine svetlobe. To je še posebej opazno pri barvnih sortah, kot je priljubljena modra atlantska cedra (Cedrus atlantica ‘Glauca’). Intenzivna modro-srebrna barva, ki jo povzroča voščena prevleka na iglicah, se najlepše razvije na polnem soncu. V senci bo ta voščena prevleka tanjša, zato bodo iglice delovale bolj zelene in manj izrazite. Podobno velja za zlato sorto (‘Aurea’), ki v senci ne bo razvila svoje značilne zlate barve.
Zadostna količina svetlobe vpliva tudi na odpornost drevesa. Dobro osvetljeno drevo je bolj vitalno in posledično manj dovzetno za napade bolezni in škodljivcev. Senčne in vlažne razmere, ki nastanejo zaradi pomanjkanja sonca, ustvarjajo idealno okolje za razvoj različnih glivičnih bolezni. Poleg tega je krošnja v senci slabše prezračena, kar pomeni, da se iglice po dežju sušijo počasneje, kar še dodatno poveča tveganje za okužbe.
Več člankov na to temo
Svetlobne zahteve v različnih življenjskih obdobjih
Mlade sadike atlantske cedre so nekoliko bolj tolerantne na delno senco kot odrasla drevesa. V svojem naravnem okolju pogosto kalijo in začnejo rasti v zavetju višjih dreves. Rahla senca jim v prvih letih lahko celo koristi, saj jih ščiti pred premočnim soncem in izsušitvijo. Kljub temu pa za zdrav razvoj potrebujejo zadostno količino razpršene svetlobe. Ko drevo raste v višino, postaja potreba po neposredni sončni svetlobi vse večja.
Ko drevo doseže zrelost, postane polna sončna osvetlitev nujna. Odrasla atlantska cedra s svojo široko in mogočno krošnjo potrebuje veliko svetlobe za vzdrževanje celotne mase iglic. Če so drevesa posajena preblizu skupaj, si začnejo med seboj tekmovati za svetlobo. To vodi v asimetrično rast, kjer se krošnje razvijajo le v smeri, kjer je dovolj svetlobe. Spodnje veje, ki ostanejo v globoki senci sosednjih dreves, bodo postopoma odmrle.
Pri sajenju je zato treba upoštevati končno velikost drevesa in mu zagotoviti dovolj prostora, da bo tudi v odrasli dobi dobivalo dovolj svetlobe z vseh strani. To je ključno, če želimo, da drevo razvije svojo značilno, simetrično piramidalno obliko, ki se s starostjo razvije v bolj široko in razvejano krošnjo. Pravilno načrtovana razdalja sajenja preprečuje kasnejše težave s senčenjem in zagotavlja zdrav razvoj vseh posajenih dreves.
Tudi starejša, mogočna drevesa potrebujejo sonce za ohranjanje vitalnosti. Čeprav so morda že dosegla svojo maksimalno višino, je fotosinteza še vedno ključna za obnovo tkiv, tvorbo semen in obrambo pred stresom. Če se sčasoma okolica spremeni, na primer zaradi gradnje novih objektov ali rasti sosednjih dreves, in se svetlobni pogoji poslabšajo, lahko to negativno vpliva tudi na zdravje starega drevesa.
Več člankov na to temo
Vpliv smeri neba in letnih časov
Orientacija lokacije sajenja glede na smeri neba ima pomemben vpliv na količino prejete svetlobe. Južna in jugozahodna lega sta idealni, saj drevesu zagotavljata največ sončne svetlobe skozi cel dan, še posebej v opoldanskih in popoldanskih urah, ko je sonce najmočnejše. Zahodna lega je prav tako dobra. Vzhodna lega zagotavlja jutranje sonce, kar je na splošno ugodno, vendar je lahko skupna količina prejete svetlobe manjša kot na južni strani.
Severna lega je za atlantsko cedro najmanj primerna. Na severni strani stavb ali na severnih pobočjih je drevo večino dneva v senci, kar močno omejuje njegovo rast in razvoj. Na takšnih lokacijah bo drevo raslo počasi, krošnja bo redka, iglice pa bodo verjetno manj izrazite barve. Sajenju atlantske cedre na izrazito senčne severne lege se je zato bolje izogibati.
Intenzivnost in trajanje sončne svetlobe se spreminjata tudi z letnimi časi. Poleti, ko je sonce visoko na nebu in so dnevi dolgi, drevo prejme največ svetlobne energije. To je obdobje najintenzivnejše rasti. Spomladi in jeseni je kot sončnih žarkov nižji in dnevi so krajši, kar pomeni manj energije za fotosintezo. Pozimi je sončne svetlobe najmanj, kar skupaj z nizkimi temperaturami povzroči, da se rastne aktivnosti drevesa močno upočasnijo.
Nizko zimsko sonce je lahko v kombinaciji s snegom tudi nevarno. Sončni žarki, ki se odbijajo od snežne odeje, lahko povečajo intenzivnost svetlobe in povzročijo ožig iglic, še posebej na mladih in nezaščitenih rastlinah. Kljub temu pa je zimska svetloba pomembna, saj iglavci tudi pozimi, ko pogoji to dopuščajo, v majhnem obsegu izvajajo fotosintezo.
Interakcija svetlobe z drugimi dejavniki
Potrebe po svetlobi so tesno povezane z drugimi rastnimi dejavniki, kot sta voda in hranila. V pogojih močne svetlobe in visokih temperatur je stopnja fotosinteze in transpiracije (izhlapevanja vode) visoka, kar pomeni, da drevo potrebuje več vode in hranil za podporo rasti. Če v takšnih pogojih primanjkuje vode, lahko pride do sušnega stresa in poškodb. Zato je na sončnih legah še toliko bolj pomembno zagotoviti ustrezno oskrbo z vodo.
V senci so potrebe po vodi in hranilih manjše, saj je rast upočasnjena. Vendar pa sajenje v senco ni rešitev za suha rastišča. Čeprav bo drevo v senci morda potrebovalo manj vode, bo pomanjkanje svetlobe samo po sebi povzročilo slabo rast. Iskanje ravnovesja med vsemi rastnimi dejavniki je ključ do uspeha. Idealna lokacija ima polno sonca in dobro odcedna, a hkrati rodovitna tla, ki zadržujejo dovolj vlage.
Svetloba vpliva tudi na strukturo tal. Na sončnih legah se tla hitreje segrejejo in izsušijo. Uporaba zastirke je na takšnih mestih zelo priporočljiva, saj pomaga ohranjati vlago in zmerno temperaturo tal. V senčnih legah pa so tla pogosto bolj vlažna in hladna, kar lahko v kombinaciji s slabo drenažo poveča tveganje za razvoj koreninskih bolezni.
Mestno okolje prinaša dodatne izzive. Visoke stavbe ustvarjajo globoke sence, ki se čez dan premikajo, kar ustvarja kompleksne svetlobne vzorce. Poleg tega se svetloba odbija od steklenih in betonskih površin, kar lahko poveča intenzivnost svetlobe in temperature na določenih mestih. Pri sajenju v urbanih okoljih je treba skrbno preučiti svetlobne razmere skozi cel dan in izbrati lokacijo, ki bo drevesu zagotovila čim bolj enakomerno in zadostno osvetlitev.
