Kljub svoji robustnosti in hitri rasti kitajsko cesarsko drevo ni popolnoma imuno na bolezni in škodljivce. Čeprav na splošno velja za razmeroma odporno rastlino, lahko določeni pogoji, kot so stres zaradi neustrezne lokacije, suše ali prekomerne vlage, oslabijo njegovo naravno odpornost in ga naredijo dovzetnejšega za različne težave. Pravočasno prepoznavanje simptomov bolezni in znakov prisotnosti škodljivcev ter pravilno ukrepanje sta ključna za ohranjanje zdravja in vitalnosti drevesa. Poznavanje najpogostejših težav in preventivnih ukrepov nam omogoča, da se izognemo resnejšim poškodbam in zagotovimo dolgo ter zdravo življenje naše pavlovnije.
Preventivni ukrepi so vedno boljši in učinkovitejši od kurativnih. Osnova za preprečevanje bolezni in napadov škodljivcev je zagotavljanje optimalnih rastnih pogojev. Zdravo in močno drevo, ki raste na primerni lokaciji s polnim soncem, v dobro odcednih tleh in je ustrezno preskrbljeno z vodo in hranili, je veliko bolj odporno. Stres, ki ga povzročajo neugodni dejavniki, je pogosto sprožilec za razvoj bolezni, zato je izbira pravega mesta za sajenje in skrbna nega najboljša preventiva.
Redno pregledovanje drevesa je ključnega pomena za zgodnje odkrivanje težav. Vsaj enkrat na teden si je treba vzeti čas in natančno pregledati liste (z obeh strani), veje, poganjke in deblo. Pozorni moramo biti na kakršnekoli spremembe, kot so madeži na listih, luknjice, zvijanje listov, lepljive prevleke, prisotnost žuželk, pajčevin ali neobičajne tvorbe na lubju. Čim prej odkrijemo težavo, lažje in z milejšimi sredstvi jo bomo lahko obvladali.
Ohranjanje higiene okoli drevesa prav tako prispeva k zmanjšanju tveganja. Jeseni je priporočljivo odstraniti vse odpadlo listje, saj lahko na njem prezimijo trosi gliv ali jajčeca škodljivcev. Prav tako je treba redno odstranjevati plevel okoli debla, ki lahko služi kot gostitelj za nekatere škodljivce in bolezni. Pri obrezovanju je treba vedno uporabljati čisto in razkuženo orodje, da preprečimo prenos okužb z enega drevesa na drugega. Večje rane po obrezovanju je smiselno zamazati s cepilno smolo.
Spodbujanje biotske raznovrstnosti na vrtu lahko pomaga pri naravnem uravnavanju populacije škodljivcev. Pticam, pikapolonicam, tenčičaricam in drugim naravnim sovražnikom listnih uši in drugih škodljivcev lahko ponudimo zavetje in hrano s sajenjem cvetočih trajnic in grmovnic. S tem ustvarimo uravnotežen ekosistem, v katerem se škodljivci težje prekomerno namnožijo. Uporaba kemičnih pesticidov širokega spektra uniči tudi koristne organizme, zato se jim je treba čim bolj izogibati.
Najpogostejše glivične bolezni
Pepelasta plesen je ena najpogostejših glivičnih bolezni, ki lahko prizadene pavlovnijo, zlasti v toplih in vlažnih poletjih. Prepoznamo jo po značilni beli, praškasti prevleki na listih, poganjkih in včasih tudi na cvetovih. Čeprav bolezen redko povzroči propad drevesa, močan napad oslabi rastlino, saj zmanjša njeno sposobnost fotosinteze. Listi se lahko skodrajo, porumenijo in prezgodaj odpadejo. Za preprečevanje je pomembno zagotoviti dobro zračnost krošnje z rednim obrezovanjem.
Ob pojavu prvih znakov pepelaste plesni je treba ukrepati. Okužene liste je priporočljivo odstraniti in uničiti, da preprečimo širjenje. Pri blažjih napadih lahko pomagajo domači pripravki, kot je škropivo iz sode bikarbone (ena čajna žlička sode na liter vode z nekaj kapljicami mila) ali mleka (razredčenega z vodo v razmerju 1:10). Pri močnejših napadih so na voljo tudi ekološki fungicidi na osnovi žvepla ali bakra, vendar jih je treba uporabljati previdno in v skladu z navodili.
Listna pegavost je še ena glivična bolezen, ki se kaže v obliki temnih, rjavih ali črnih peg na listih. Pege se sčasoma večajo in lahko povzročijo, da deli lista odmrejo in izpadejo, kar daje listu luknjičast videz. Močno okuženi listi lahko porumenijo in prezgodaj odpadejo. Bolezen se širi zlasti v deževnem vremenu. Preventivni ukrepi vključujejo odstranjevanje odpadlega listja jeseni in zagotavljanje dobrega kroženja zraka v krošnji. Običajno ta bolezen ne povzroča večje škode in kemično zatiranje ni potrebno.
Koreninska gniloba je najnevarnejša bolezen za pavlovnijo, ki jo povzročajo različne talne glive. Do okužbe pride v preveč vlažnih, slabo odcednih tleh, kjer korenine zaradi pomanjkanja kisika začnejo odmirati in gniti. Simptomi nadzemnega dela so podobni kot pri pomanjkanju vode – venenje, rumenenje listov, slaba rast. Drevo postopoma hira in na koncu propade. Zdravljenje je praktično nemogoče, zato je ključna preventiva: sajenje v dobro odcedna tla in zmerno zalivanje.
Pogosti škodljivci in njihovo obvladovanje
Listne uši so pogosti škodljivci, ki se naselijo na mladih poganjkih in na spodnji strani listov. S sesanjem rastlinskih sokov povzročajo kodranje in deformacijo listov ter zavirajo rast. Pri sesanju izločajo medeno roso, lepljivo tekočino, na kateri se lahko razvijejo saje (črna glivična prevleka), kar dodatno ovira fotosintezo. Manjše napade lahko obvladamo z močnim curkom vode, s katerim uši speremo z rastline. Pri večjih napadih pomagajo naravni sovražniki (pikapolonice) ali škropiva na osnovi kalijevega mila ali olja oljne ogrščice.
Gosenice različnih vrst metuljev se lahko prehranjujejo z listi pavlovnije in povzročajo luknje ali celo popolnoma objedajo liste. Običajno se pojavijo v poletnih mesecih. Redno pregledovanje listov nam omogoča, da jih pravočasno opazimo in ročno poberemo, preden povzročijo večjo škodo. Na večjih drevesih je to težje izvedljivo. V primeru množičnega napada lahko uporabimo biološke insekticide na osnovi bakterije Bacillus thuringiensis, ki je učinkovit proti gosenicam, a ne škoduje drugim žuželkam.
Čeprav redkeje, lahko pavlovnijo napadejo tudi pršice, zlasti v vročem in suhem vremenu. To so drobni pajkovci, ki jih s prostim očesom težko opazimo. Prehranjujejo se na spodnji strani listov, ki zaradi njihovega sesanja postanejo pikčasti, bledi in na koncu porjavijo ter se posušijo. Značilen znak napada je tudi fina pajčevina med listi in poganjki. Povečanje zračne vlage z rednim pršenjem rastline lahko pomaga pri preprečevanju. Pri zatiranju so učinkovita akaricidna sredstva na osnovi žvepla ali olj.
Lesni črvi ali ličinke različnih vrst hroščev lahko vrtajo rove v les debla in vej. To je sicer redkejša težava pri zdravih drevesih, pogosteje pa napadajo oslabljena ali poškodovana drevesa. Znaki napada so majhne luknjice v lubju in kupčki žagovine (črvine) pod njimi. Napad lahko oslabi strukturo drevesa in ga naredi bolj lomljivega. Preventiva vključuje ohranjanje dobre kondicije drevesa in preprečevanje mehanskih poškodb debla.
Bakterijske in virusne bolezni
Bakterijske bolezni so pri pavlovniji manj pogoste kot glivične. Ena od možnih bolezni je bakterijski ožig, ki povzroča nenadno sušenje in črnenje listov, poganjkov in cvetov, ki so videti kot ožgani. Okužba se najhitreje širi v toplem in vlažnem vremenu. Pri tej bolezni je treba takoj odstraniti in uničiti (sežgati) vse okužene dele, pri čemer je treba rezati globoko v zdrav les. Orodje je treba po vsakem rezu razkužiti v alkoholu ali varikini. Učinkovitega zdravila ni, zato je poudarek na preventivi in higieni.
Virusne bolezni so pri pavlovniji redke, a lahko povzročijo resne težave. Simptomi so zelo raznoliki in vključujejo mozaične vzorce na listih (svetlo in temno zelene lise), kodranje in deformacijo listov, zakrnelo rast in zmanjšano cvetenje. Virusi se prenašajo s sesajočimi žuželkami (npr. listnimi ušmi), z okuženim orodjem ali z vegetativnim razmnoževanjem okuženih rastlin. Zdravila za virusne bolezni ni. Če sumimo na virusno okužbo, je treba okuženo rastlino odstraniti in uničiti, da preprečimo širjenje na druge rastline. Ključna je preventiva, ki vključuje zatiranje prenašalcev (uši) in uporabo zdravega sadilnega materiala.
Pojav nenavadnih izrastkov ali tumorjev na deblih in vejah, znanih kot rakaste rane, je lahko posledica okužbe z bakterijami ali glivami. Patogeni običajno vstopijo skozi rane, ki so nastale pri obrezovanju, zaradi zmrzali ali mehanskih poškodb. Okoli mesta okužbe se tkivo začne nenadzorovano razraščati, kar moti pretok vode in hranil. Manjše rakaste rane lahko poskusimo odstraniti z izrezovanjem prizadetega tkiva do zdravega lesa. Večje okužbe pa lahko resno ogrozijo zdravje in stabilnost drevesa.
Pri diagnosticiranju bolezni je treba biti previden, saj so lahko simptomi različnih težav zelo podobni. Rumeni listi so lahko posledica pomanjkanja hranil, prekomernega zalivanja, suše ali bolezni. Zato je pred ukrepanjem vedno treba preveriti vse možne vzroke in rastne pogoje. Če nismo prepričani glede diagnoze, je smiselno za nasvet vprašati strokovnjaka ali v ustrezno ustanovo poslati vzorec prizadetega dela rastline za analizo.
Abiotski dejavniki in fiziološke motnje
Poleg bolezni in škodljivcev lahko pavlovnijo prizadenejo tudi abiotski ali neživi dejavniki. Poškodbe zaradi zmrzali so pogoste pri mladih drevesih v hladnejših podnebjih. Pozna spomladanska pozeba lahko uniči mlade poganjke in cvetne brste. Poškodovani deli počrnijo in se posušijo. Običajno si drevo opomore in iz spečih brstov požene nove poganjke, vendar tisto leto ne bo cvetelo. Zaščita mladih dreves z agrokopreno v času nevarnosti pozebe lahko pomaga preprečiti škodo.
Sončni ožig je poškodba lubja na deblu, ki nastane pozimi. Močno zimsko sonce segreje temno lubje na južni in jugozahodni strani, ponoči pa se temperatura močno spusti. To povzroči napetosti v tkivu in pokanje lubja. Rane, ki nastanejo, so vstopno mesto za bolezni in škodljivce. Težavo preprečimo z beljenjem debla z apnenim beležem ali z ovijanjem debla v juto ali belo zaščitno folijo. To velja predvsem za mlada drevesa z gladkim lubjem.
Pomanjkanje hranil, kot je že omenjeno v poglavju o gnojenju, povzroča različne fiziološke motnje. Kloroza (rumenenje listov) zaradi pomanjkanja železa na alkalnih tleh je klasičen primer abiotske motnje. Podobno lahko neravnovesje drugih hranil povzroči simptome, ki so na prvi pogled podobni boleznim. Pravilna diagnoza, ki temelji na analizi tal in opazovanju simptomov, je ključna za ustrezno ukrepanje, ki v tem primeru ni uporaba pesticidov, temveč uravnoteženo gnojenje.
Mehanske poškodbe, ki jih povzročijo kosilnice, močan veter, toča ali živali, so prav tako resna grožnja. Vsaka rana na lubju ali zlomljena veja je potencialno vstopno mesto za patogene. Zato je treba biti previden pri košnji okoli debla in poškodovane veje čim prej gladko odrezati. Večje rane je priporočljivo zgladiti z ostrim nožem in jih zaščititi s cepilno smolo, da pospešimo celjenje in preprečimo okužbe. Stabilizacija mladih dreves z oporo lahko prepreči poškodbe zaradi vetra.
